Ni nam uspelo ! OTROK JE UMRL
Ne obupat… dokler ni tudi moja splavila po 2 normalnih porodih, sploh nisem vedel, koliko žensk je to že dalo skozi (pa to samo za te, ki jih osebno poznam, ali sem v sorodu).
Splav je pač še vedno velik tabu, in o tem se ne govori, pa če je spontan ali načrtovan.
Pa še kup drugih stvari gre lahko narobe tudi pri samem porodu.
Verjamem, da bo sedaj prisoten nek strah, kaj bo, a ne obupavat. Mal pavze (3 do 6 mesecev) vzemita potem pa hitro spet probat.
Čudna so pota gospodova. Tudi moj prvi angelček je odšel prezgodaj. Za druga dva smo se neskončno borili, če ležiš trikrat na patologiji vidiš čudeže in vidiš kontra. Vidiš usodo in vidiš vpliv ljudi. Zaupaj, da naslednjič bo, srečno!
To so tako, tako težke dileme, toliko borbe za otroka, za vsako ceno, ob tem ne pomislimo da je narava zato, da uravnovesi.
sedim par trenutkov in res ne vem kako se izraziti ob vaši bolečini.
Pošiljam močan objem, saj ne zmoremo razumeti.
Da vam bo lažje….sem otrok po slovesu bratca komaj rojenega, vedno je v mojih mislih.
Včasih imam slutnjo, da živi v meni 🙂
[/quote]
Jaz pa celo dveh.
To so mi povedali šele v “primerni” starosti, ampak celo otroštvo, takoj ko sem znala dobro govoriti, sem si vedno izmišljevala zgodbice o svojih dveh bratcih, da nekje živita in bosta nekoč prišla spet k meni. In kako ju pogrešam, še kot najstnica sem govorila, da mi je čudno, ker nimam še kakšnega brata.
Včasih novorojenčkov niso pokopavali.
Verjetno sem kdaj prestregla, ko so se odrasli izjemoma kdaj pogovarjali o tem in mislili, da nič ne razumem, ampak mama trdi, da ne da bi ona vedela, ker je bila to tabu tema.
Je malo nenavaden občutek, od nekdaj mi manjka brat, sestra. Kot da bi ju morala imeti.
Jaz pa celo dveh.
To so mi povedali šele v “primerni” starosti, ampak celo otroštvo, takoj ko sem znala dobro govoriti, sem si vedno izmišljevala zgodbice o svojih dveh bratcih, da nekje živita in bosta nekoč prišla spet k meni. In kako ju pogrešam, še kot najstnica sem govorila, da mi je čudno, ker nimam še kakšnega brata.
Včasih novorojenčkov niso pokopavali.
Verjetno sem kdaj prestregla, ko so se odrasli izjemoma kdaj pogovarjali o tem in mislili, da nič ne razumem, ampak mama trdi, da ne da bi ona vedela, ker je bila to tabu tema.
Je malo nenavaden občutek, od nekdaj mi manjka brat, sestra. Kot da bi ju morala imeti.
[/quote]Vas popolnoma razumem……
Iskreno sožalje. Si težko predstavljam, kako boli, če je otroček tako dolgo del tebe. Joči, izkriči bolečino. Moj se je poslovil že veliko prej, a je vseeno bolelo. Sem sama sebe prepričevala, da ni tako hudo, a je prišlo za mano.
Drugič je šlo brez problema. Enostavna nosečnost, lahek porod, vedno zdrav in živahen, sonček v pravem pomenu besede. Enako želim tudi tebi.