Z možem sva skupaj štirideset let in odkar sva se upokojila imava veliko prostega časa.
Toda moj mož noče niti slišati, da bi kam šla skupaj. Vedno mi govori, ti le pojdi, mene pusti pri miru.
Meni to nikakor ne ustreza, saj bi rada, da bi čas preživljala skupaj. Vendar on se neznosno dolgočasi, kamorkoli greva. Sploh se ne mara vključiti med nove ljudi, nič ga ne razveseli, samo godrnja in ne ve, kam bi se dal, ker mu manjka njegova družba.
Ker bi rada večkrat kam šla, seveda z njim, se sprašujem, če ima smisel vztrajati in ga prositi, malo čudno pa je iti brez njega, saj niti avta ne vozim.
Očitno me v pokoju ne čaka nič lepega, sam dolgčas in sprašujem se, če ima smisel tako vegetirati.

Sestre, prijateljice, bivse sodelavke nimaš nobene, da bi šli skupaj vandrat? Ne razumem, da si šele v penziji ugotovila, da je tvoj zapečkar.

Kako lepo doživljajo starost ljudje, ki si nudijo oporo, spodbudo, lepa doživetja. Vendar načeloma velja, da so to ljudje, ki so bili sami in so kasneje dobili primernega partnerja.
Tisti, ki so že prej prisiljeno životarili, vlekli vsak na svoj konec, izgubijo še tisti kanček dostojanstva, ki bi ga morali imeti.

Kako lepo doživljajo starost ljudje, ki si nudijo oporo, spodbudo, lepa doživetja. Vendar načeloma velja, da so to ljudje, ki so bili sami in so kasneje dobili primernega partnerja.
Tisti, ki so že prej prisiljeno životarili, vlekli vsak na svoj konec, izgubijo še tisti kanček dostojanstva, ki bi ga morali imeti.

Kako lepo doživljajo starost ljudje, ki si nudijo oporo, spodbudo, lepa doživetja. Vendar načeloma velja, da so to ljudje, ki so bili sami in so kasneje dobili primernega partnerja.
Tisti, ki so že prej prisiljeno životarili, vlekli vsak na svoj konec, izgubijo še tisti kanček dostojanstva, ki bi ga morali imeti.

Ah, daj no, rada bi z njim… Vpisi se v kakšno društvo npr. Planinsko, saj boš našla kakšno prijateljico, če je sedaj nimaš.

Zakaj ga siliti v nekaj česar noče? Kako bi se pa ti počutila, če bi te slili v nekaj, kar tebi sploh ne odgovarja? Če imata lep odnos in je ljubezen še prisotna, potem si za izlete najdi prijateljico (dve, tri ..) s podobnimi željami. Z možem pa počni kar oba rada počneta in nobenega ne duši ob tem.

Odnosi se kalijo vse življenje. Misliti, da bo že kako, ko bosta stara, je larifari.
Če je do sedaj preživljal prosti čas v gostilni, ga bo tudi v bodoče.
Še toliko bolj.
To je beg pred obveznostmi.

Ce tudi njemu lajnas eno in isto ves cas, ni cudno, da te ima poln kufer. Isto temo si v kratkem casu odprla vsaj 3x.

mer mu dej

Če kdaj, kaj ni v redu, partnerja ne smeta biti zamerljiva.
Vsega se ne da obvladati, tudi dva se marsikdaj razhajata v mišljenju in v željah.
Vendar, to je dolga doba, gotovo je bilo tudi veliko srečnega sobivanja, potrpljenje je mati modrosti in v teh letih je v ljudeh tudi razsodnost.

Me zanima predvsem, zakaj je neki odrasli osebi it čudno nekam sami? Če tako razmišljaš, boš pač čepela doma in se dolgočasila skupaj z možem, če se njemu ne da. Mojemu očetu se tudi ne da na kakšne izlete, se raje druži z ljudmi v domačem okolju, mama se je pa vključila v društvo upokojencev in se z njimi potepa naokoli po izletih, obredli so že ogromno krajev po Sloveniji, tudi kam v tujino kdaj zavijejo. In je obema čisto fajn. Res ne zastopim, zakaj bi upokojena partnerja po nekaj desetletjih skupnega življenja morala tičat skupaj 24 ur na dan?

Vse se da, lepo pa ni.

Kaj te jamraš zaj tu nekaj. Idi s kolegicami pa sestro pa sestrično pa sosedami pa kaj jaz vem s kom še vse. Bom jaz doma tačas travico pokosil pa psa fojtral. Ti samo idi, da bo mir doma.
Meni ni do tega cigumigu.
Sicer pa ti z mano tudi nočeš na jagre pa v ribičijo.

Zakaj pa ne poskusite v te izlete vključiti še njegove družbe, če pravite, da jo pogreša. Potenje načeloma vseeno, kam se gre- ko smo v družbi, ki nam ugaja. On naj izbere družbo (morda še kak par, ki se je upokojil ali pa nekdanji sodelavec z ženo), vi pa izberite destinacijo. Njemu ne bo potrebno spoznati novih ljudi, vi jih boste, pa tudi nove kraje. Win-win situacija morda?
Če pa ne gre, pa kot so napisali ostali. Življenje je prekratko, da bi sedeli doma, če radi potujete. Pojdite s prijateljico, hčerko ali sinom kdaj (če jih imate- vam povem, da v svojih 40. letih) uživam, ko se z mamo odpraviva kam sami, včlanite se v društva, klube.
Del časa pa preživite z njim pač doma: tudi doma se da skupen čas preživet kvalitetno: pogovori, skupno kuhanje, ogled filmov, kakšne namizne igre lahko obudite, če mu je to všeč. Pač vprašajte ga, kaj mu je všeč, oziroma ga opazujte.
Če še vedno samo sedi in godrnja, ne morete nič. Nobeno prigovarjanje ne bo pomagalo. Nekateri so pač rojeni sitneži (zakaj in kako to, da ne morejo iz takšnega stanja, je na njih, da ugotovijo) in s starostjo se ta sitnost in godrnanje poglobita. Vi pa ste očitno polna življenja, in ne pustit, da vas mož, ki je nasprotje, “zaduši”. Pojdite ven – tam je življenje: z njim ali brez.

Ne sili ga, če noče. Naj gre po svoje, ti pa po svoje.

Midva vedno vsak po svoje ,še na dopust greva tako.
Če nekomu ni do stvari zakaj bi ga rinil tja.
Vsak bo prej ali slej ostane sam in na te stvari se je potrebno privaditi.
Žal je tako.

Naredi izpit za avto. Obljubim, da ti pri tem bo dolgcas. Potem pa se ti svet odpre. 🙂

Vendar, tudi, če imaš izpit za avto in ti mož vedno vzame avto, ti torej ne preostane nič drugega kot, da si kupiš še en avto in životariš.

Saj denarja upokojenci nimajo toliko, da bi ga kar dajali tja v tri dni.

Zakonsko partnerstvo razumem kot nekaj, kar se dela skupaj, zato, da imaš otroke, seveda, če se jih želiš in tudi zavoljo cenejšega življenja.

Kot je že napisala ena zgoraj, potrjujem, da se vpiši v društvo upokojencev. V tem društvu imajo vsak mesec po 1 izlet, in ni nuja, da se gre skupaj s partnerji.
Sicer pa se mi tvoje pisanje zdi malo kaotično, in mislim, da si zelo nesamostojna oseba in vse, oziroma svojo srečo, pogojuješ z navadami partnerja. Odklopi se, vpiši se v društvo in pojdi na izlet, začni živeti in uživati.

Če se v takem zakonu rodijo otroci, potem zihr otroci nastradajo. Kakšna vzgoja je to, vsak po svoje. Saj otroci ne vedo, kaj naj počnejo in ponavadi se tako zgodi, da se taki otroci v svetu izgubijo in jih družba zavrže.

Samo res no.
Ko da smo vsi zlate ribice tukaj.

Nikoli nisem bila v službi, skrbela sem za otroke in mož je finančno in fizično skrbel za vso družino. Nudil nam je varnost, zavetje in skrbel za hrano in plačila.
Toda velikokrat se je znašal name, zahteval nemogoče in me tudi za lase vlekel po stopnicah vpričo otrok.
A kaj morem, sedaj je ostarel, vendar se vedno prepira. Najraje ima šibkejše ljudi od sebe. Vem, da ni prav, ko se tako znaša nad njimi, toda poskrbel je, da so otroci finančno neodvisni in če se pride kdo k meni pritožit, da kaj ne dela prav, nikoli ne bom nič rekla proti njemu.
Imava vnuke, ne vem, če ne bodo podedovali tudi njegove mejne osebnostne motnje, vendar on pravi, da moraš tak biti, drugače te pohodijo in zganja nasilje kar naprej, k zdravniku pa noče.

No zaradi takih situacij jaz ne bi nikoli pristala na gospodinjenje, življenje si vrgla stran, za nasilnega moža, ki te je zlorabljal in na otroke, ki so to bili primorani gledati, se sedaj jim ne daš prav, ko ti govorijo, da s tabo ne ravna prav. Grozljivo, res. Kdaj pride tvoj čas, kdaj boš ti počela kar hočeš ti? Prav na jok mi gre ob tem zapisu, stran vržemo življenje – pa ta zgled za hčere in sinove, da do njihovi partnerji tako malo vredni.
Meli podobno situacijo, a na srečo je ona po upokojitvi zbrala dovolj moči, da si pustila vzeti svobode in sreče ter ceoeti doma in cakari na smrt. Dedec zoprni, bolni težak sedi doma in benti ona pa s pevskim zborom in društvom slikarjev uživa vse čemur se je, trapasta, mlada in zavedena, odrekala celo zivljenje.
Prosim te osvobodi se družbenih spon ‘dobre žene’ tak zapis na nagrobniku tebi ne bo nič koristil.