Danes sem se odpravil na Toško Čelo, prijeten kraj, vendar sem tik pod vrhom opazil eno zadevo, ki mi je sprožila kolesca v glavi in sicer sproščujoč izlet spremenila v razmišljanje.

Ko sem se bližal vrhu, slišim starejšo žensko (upokojenko ki hodi po cesti) glasno klicati, Jan, pridi sem. Vse lepo in prav dokler iz gozda ne skoči pigmentno obogaten sonček, za približno trideset odtenkov bolj zagorel od svoje babice.

To mi je sprožilo precej vprašanj, na mnoga od katerih še do zdaj nimam odgovora:
1. Je pigmentno obogaten sonček na izletu, ki ga organizira njegov vrtec iz Afrike?
2. Ali Afričani dajejo svojim otrokom ime Jan?
3. Je upokojenka, ki ga je priklicala iz gozda njegova vzgojiteljica, misionarka ali ga je nemara celo posvojila?
4. je to ista upokojenka, ki je bila videna v Mercatorju v Novih Jaršah približno dva meseca nazaj?

Zaskrbljenost nikakor ne pojenja – pohvalno, pri tako kritičnem vprašanju

ga je nabavila v Afriki?

Je pa zaskrbljujoče. A to sploh kdo nadzira?

Je pa zaskrbljujoče. A to sploh kdo nadzira?
[/quote]

Kaj, Irma, bi ti rada nadzirala?

Kaj, Irma, bi ti rada nadzirala?
[/quote]

Verjamem, da niti babice niti Jana niti malo ne zanima o čem razmišljaš. Pa drugih tudi ne. Tako da samo z razmišljanjem ne škodiš nikomur.
Prijetno razmišljanje še naprej.
Aja pa samo še to. Ta teden je teden otroka. Sedaj se že v vrtcih učijo, da se ljudje med seboj spoštujemo po dejanjih in ne na podlagi barve kože, verske izpovedi ali političnih prepričanj. Otroci vejo, da je vsaka nestrpnost nesprejemljiva.
Take temr bi morali enostavno brisati.