Forum.Over.Net

Starševski čvek

Ne vem kako naprej v življenju

Default avatar

Forum15

Če na kratko povzamem: stara 38, izobražena, z dobro službo, športnica, luštna, komunikativna, zabavna...skratka ne manjka mi nič na zunaj gledano.

Sem pa sama...če kritično pogledam v preteklost, sem na področju ljubezni naredila nekaj napak, mogoče najboljše moške v obdobju do 30 leta izpustila iz rok in si nisem ustvarila družine. Sedaj mi je za to žal....se trudim popraviti, ravnati drugače, vendar se vrtim v začaranem krogu. Srečujem moške, ki očitno na resno zvezo, družino, odgovornost niso pripravljeni....na začetku vse lepo, oh in sploh, potem se stvari svižijo. Niso pristni, niso iskreni, ne čutim prave naklonjenosti in ljubezni z njihove strani....občutek imam, da vedno več dajem, kot dobim nazaj.

Imam prijatelje, veliko potujem, se zabavam, športam, dodatno izobražujem...ampak počasi imam vsega tega že vrh glave. Na koncu dneva sem namreč vedno sama doma. In postajam vedno slabše volje, nesrečna, zagrenjena, moj nasmeh večino časa ni več pristen...zavidam ljudem, ki imajo partnerja, družino. Sama imam vse (v materialnem smislu) in hkrati nič.

Vbistvu niti ne vem, zakaj vse to pišem. Mogoče rabim samo kakšno tolažilno besedo, da je tudi zame nekje nekdo, oziroma nasvet kako naj začnem zopet pozitivno zreti v prihodnost.
Priponke

sad-woman-sitting-on-her-own-while-friends-in-the-background-sit-together.jpg
(90.42 KiB)

Default avatar

resen nasvet

za vikend si vzemi čas zase in resno premisli kaj hočeš.
Če si želiš otroke, potem je sedaj zadnji čas, da začneš delati na tem. Ne čakaj na princa na belem konju, ampak se pusti oploditi nekomu ali si plačaj umetno oploditev.
Če otrok ne želiš, pa imaš dovolj časa, da najdeš kompatibilnega partnerja ali pa ne.
Človek mora biti iskren do sebe in iti po svoji poti. Prej pogruntaš, da smo na koncu vsi sami na svetu, prej ti bo lažje.
Default avatar

Kar pogumno naprej

Mogoce do sedaj nisi bila pripravljena na moza, druzinsko zivljenje in so ti vec pomenile druge stvari. Nekateri si druzino zelijo ze zelo mladi, nekateri ko so za to dovolj zreli, nekateri pa nikoli. Sama si druzine pred 35 letom nisem predstavljala. Najprej sola, fax, dobra sluzba, nepremicnina, svoboda, no po 35 pa je prisla ta ista zelja kot pri tebi. Kaj mi bo vse to kar sem ustvarila, ce to nimam s kom delit? In res ko sem si to zacela zelet, hrepeneti po tem, se je vse odvilo zelo hitro. Danes imam tri cudovite otrocke, sem mogla kar pohitet, je majhna razlika med njimi, je pa sreca nepopisna. Nobena kariera, denar se ne more primerjat s toplino doma, z brezpogojno ljubeznijo.
Vem, da bos tudi ti spoznala svojo sorodno duso in si bos ustvarila druzino, vso sreco ti zellim.
Default avatar

ne bo šlo

Forum15 je napisal/a:
Če na kratko povzamem: stara 38, izobražena, z dobro službo, športnica, luštna, komunikativna, zabavna...skratka ne manjka mi nič na zunaj gledano.

Sem pa sama...če kritično pogledam v preteklost, sem na področju ljubezni naredila nekaj napak, mogoče najboljše moške v obdobju do 30 leta izpustila iz rok in si nisem ustvarila družine. Sedaj mi je za to žal....se trudim popraviti, ravnati drugače, vendar se vrtim v začaranem krogu. Srečujem moške, ki očitno na resno zvezo, družino, odgovornost niso pripravljeni....na začetku vse lepo, oh in sploh, potem se stvari svižijo. Niso pristni, niso iskreni, ne čutim prave naklonjenosti in ljubezni z njihove strani....občutek imam, da vedno več dajem, kot dobim nazaj.

Imam prijatelje, veliko potujem, se zabavam, športam, dodatno izobražujem...ampak počasi imam vsega tega že vrh glave. Na koncu dneva sem namreč vedno sama doma. In postajam vedno slabše volje, nesrečna, zagrenjena, moj nasmeh večino časa ni več pristen...zavidam ljudem, ki imajo partnerja, družino. Sama imam vse (v materialnem smislu) in hkrati nič.

Vbistvu niti ne vem, zakaj vse to pišem. Mogoče rabim samo kakšno tolažilno besedo, da je tudi zame nekje nekdo, oziroma nasvet kako naj začnem zopet pozitivno zreti v prihodnost.
Zamudila si zlati čas za ustvarjanje družine, torej leta od 18 - 30 leta, v tem času se tudi najdejo pravi partnerji za oploditev. Po 30 letu se najdejo samo še ostareli, ločeni, obupani fukfehtarji z erektilno disfunkcijo. Žal tako je. Svet je kruto realen, če imaš nekaj, drugega nimaš. Ti si se očitno posvetila karieri in izgubila družinsko življenje. To je pač potrebno vzeti v zakup, o tem bi morala takrat razmišljat. Saj imamo vsi nek križ nad sabo. Čas prehitro teče za napake. Sedaj prej kot boš dobila vsaj kolikor toliko dobrega oplojevalca, boš že stara čez 40 let, da imaš pa najstnika doma ko si sam čez 60 let, no way.
Default avatar

ne bo šlo

Kar pogumno naprej je napisal/a:
Mogoce do sedaj nisi bila pripravljena na moza, druzinsko zivljenje in so ti vec pomenile druge stvari. Nekateri si druzino zelijo ze zelo mladi, nekateri ko so za to dovolj zreli, nekateri pa nikoli. Sama si druzine pred 35 letom nisem predstavljala. Najprej sola, fax, dobra sluzba, nepremicnina, svoboda, no po 35 pa je prisla ta ista zelja kot pri tebi. Kaj mi bo vse to kar sem ustvarila, ce to nimam s kom delit? In res ko sem si to zacela zelet, hrepeneti po tem, se je vse odvilo zelo hitro. Danes imam tri cudovite otrocke, sem mogla kar pohitet, je majhna razlika med njimi, je pa sreca nepopisna. Nobena kariera, denar se ne more primerjat s toplino doma, z brezpogojno ljubeznijo.
Vem, da bos tudi ti spoznala svojo sorodno duso in si bos ustvarila druzino, vso sreco ti zellim.
Predvsem je na otroka potrebno biti pripravljen v današnjem času. Da pa greš s prvim oplojevalcem, ker se ti čas izteka je bedarija na kvadrat.
Default avatar

ne bo šlo

Forum15 je napisal/a:
Če na kratko povzamem: stara 38, izobražena, z dobro službo, športnica, luštna, komunikativna, zabavna...skratka ne manjka mi nič na zunaj gledano.

Sem pa sama...če kritično pogledam v preteklost, sem na področju ljubezni naredila nekaj napak, mogoče najboljše moške v obdobju do 30 leta izpustila iz rok in si nisem ustvarila družine. Sedaj mi je za to žal....se trudim popraviti, ravnati drugače, vendar se vrtim v začaranem krogu. Srečujem moške, ki očitno na resno zvezo, družino, odgovornost niso pripravljeni....na začetku vse lepo, oh in sploh, potem se stvari svižijo. Niso pristni, niso iskreni, ne čutim prave naklonjenosti in ljubezni z njihove strani....občutek imam, da vedno več dajem, kot dobim nazaj.

Imam prijatelje, veliko potujem, se zabavam, športam, dodatno izobražujem...ampak počasi imam vsega tega že vrh glave. Na koncu dneva sem namreč vedno sama doma. In postajam vedno slabše volje, nesrečna, zagrenjena, moj nasmeh večino časa ni več pristen...zavidam ljudem, ki imajo partnerja, družino. Sama imam vse (v materialnem smislu) in hkrati nič.

Vbistvu niti ne vem, zakaj vse to pišem. Mogoče rabim samo kakšno tolažilno besedo, da je tudi zame nekje nekdo, oziroma nasvet kako naj začnem zopet pozitivno zreti v prihodnost.
Kar se pa tiče osamljenosti, za takšno žensko kot se ti opisuješ ne bi smel biti najmanjši problem dobit vsaj enega moškega za družbo in seks in partnerstvo. Ali nekaj ne štima pri tebi, da se te ognejo ali pa preprosto nisi to kar si se opisala ... Premisli dobro en dan, mogoče je pa v tebi problem.
Default avatar

Kar pogumno naprej

ne bo šlo je napisal/a:
Forum15 je napisal/a:
Če na kratko povzamem: stara 38, izobražena, z dobro službo, športnica, luštna, komunikativna, zabavna...skratka ne manjka mi nič na zunaj gledano.

Sem pa sama...če kritično pogledam v preteklost, sem na področju ljubezni naredila nekaj napak, mogoče najboljše moške v obdobju do 30 leta izpustila iz rok in si nisem ustvarila družine. Sedaj mi je za to žal....se trudim popraviti, ravnati drugače, vendar se vrtim v začaranem krogu. Srečujem moške, ki očitno na resno zvezo, družino, odgovornost niso pripravljeni....na začetku vse lepo, oh in sploh, potem se stvari svižijo. Niso pristni, niso iskreni, ne čutim prave naklonjenosti in ljubezni z njihove strani....občutek imam, da vedno več dajem, kot dobim nazaj.

Imam prijatelje, veliko potujem, se zabavam, športam, dodatno izobražujem...ampak počasi imam vsega tega že vrh glave. Na koncu dneva sem namreč vedno sama doma. In postajam vedno slabše volje, nesrečna, zagrenjena, moj nasmeh večino časa ni več pristen...zavidam ljudem, ki imajo partnerja, družino. Sama imam vse (v materialnem smislu) in hkrati nič.

Vbistvu niti ne vem, zakaj vse to pišem. Mogoče rabim samo kakšno tolažilno besedo, da je tudi zame nekje nekdo, oziroma nasvet kako naj začnem zopet pozitivno zreti v prihodnost.
Zamudila si zlati čas za ustvarjanje družine, torej leta od 18 - 30 leta, v tem času se tudi najdejo pravi partnerji za oploditev. Po 30 letu se najdejo samo še ostareli, ločeni, obupani fukfehtarji z erektilno disfunkcijo. Žal tako je. Svet je kruto realen, če imaš nekaj, drugega nimaš. Ti si se očitno posvetila karieri in izgubila družinsko življenje. To je pač potrebno vzeti v zakup, o tem bi morala takrat razmišljat. Saj imamo vsi nek križ nad sabo. Čas prehitro teče za napake. Sedaj prej kot boš dobila vsaj kolikor toliko dobrega oplojevalca, boš že stara čez 40 let, da imaš pa najstnika doma ko si sam čez 60 let, no way.
Pa kaj si nesramna? Sem lepo gor napisala, da nekateri prej zacutijo zeljo po druzini, nekateri pa pozneje. Vsak po svoje. In ni res, da ostanejo samolocenci, zafrustriranci itd....ne, obstajajo moski, isti kot avtorica, ki so isto celo zivljenje delali, se ucili, pridobili premozenje, znanje in so sedaj pripravljeni na druzino.
In ja raje sem pri 60 mama najstnikom, kot da bi bili moji otroci socialen problem, kot to vecina, ki nastepa otroke pred 30 imi so.
Default avatar

šithepnz

ne bo šlo je napisal/a:
Forum15 je napisal/a:
Če na kratko povzamem: stara 38, izobražena, z dobro službo, športnica, luštna, komunikativna, zabavna...skratka ne manjka mi nič na zunaj gledano.

Sem pa sama...če kritično pogledam v preteklost, sem na področju ljubezni naredila nekaj napak, mogoče najboljše moške v obdobju do 30 leta izpustila iz rok in si nisem ustvarila družine. Sedaj mi je za to žal....se trudim popraviti, ravnati drugače, vendar se vrtim v začaranem krogu. Srečujem moške, ki očitno na resno zvezo, družino, odgovornost niso pripravljeni....na začetku vse lepo, oh in sploh, potem se stvari svižijo. Niso pristni, niso iskreni, ne čutim prave naklonjenosti in ljubezni z njihove strani....občutek imam, da vedno več dajem, kot dobim nazaj.

Imam prijatelje, veliko potujem, se zabavam, športam, dodatno izobražujem...ampak počasi imam vsega tega že vrh glave. Na koncu dneva sem namreč vedno sama doma. In postajam vedno slabše volje, nesrečna, zagrenjena, moj nasmeh večino časa ni več pristen...zavidam ljudem, ki imajo partnerja, družino. Sama imam vse (v materialnem smislu) in hkrati nič.

Vbistvu niti ne vem, zakaj vse to pišem. Mogoče rabim samo kakšno tolažilno besedo, da je tudi zame nekje nekdo, oziroma nasvet kako naj začnem zopet pozitivno zreti v prihodnost.
Zamudila si zlati čas za ustvarjanje družine, torej leta od 18 - 30 leta, v tem času se tudi najdejo pravi partnerji za oploditev. Po 30 letu se najdejo samo še ostareli, ločeni, obupani fukfehtarji z erektilno disfunkcijo. Žal tako je. Svet je kruto realen, če imaš nekaj, drugega nimaš. Ti si se očitno posvetila karieri in izgubila družinsko življenje. To je pač potrebno vzeti v zakup, o tem bi morala takrat razmišljat. Saj imamo vsi nek križ nad sabo. Čas prehitro teče za napake. Sedaj prej kot boš dobila vsaj kolikor toliko dobrega oplojevalca, boš že stara čez 40 let, da imaš pa najstnika doma ko si sam čez 60 let, no way.
Ma daj se ti spokaj s svojim moraliziranjem in omejevanjem po letih. Ene rodijo še precej po 40. letu. Kot da si pri 60. že v trugi in ne moreš poskrbet za nikogar več.
Default avatar

Replika

Hm, čisto slučajno še ena v dolgi vrsti zgodbic tega tedna, kako naj ženske ne delajo kariere in raje izberejo prvega luzerja z mona, ki pokaže interes?
Oziroma - če se popravim - ONE morajo skakati za njimi, in ONE morajo pokazati ves interes, ker so oni njihova edina šansa, ker drugače bodo same, stare, žalostne in zapuščene, skrajno nesrečne in uboge.
Vau, nekaj čisto novega na MONu :)))))
Default avatar

Miki misko

Nic ne rabis, se najmanj tolazbe. Res je da si zrtev, ampak to hoces biti.

Pameten moski se te bo na dalec izognil. Je pa res, da je takih malo, natancneje, vecina sploh samskih je zenscekov.
Default avatar

ne bo šlo

šithepnz je napisal/a:
ne bo šlo je napisal/a:


Zamudila si zlati čas za ustvarjanje družine, torej leta od 18 - 30 leta, v tem času se tudi najdejo pravi partnerji za oploditev. Po 30 letu se najdejo samo še ostareli, ločeni, obupani fukfehtarji z erektilno disfunkcijo. Žal tako je. Svet je kruto realen, če imaš nekaj, drugega nimaš. Ti si se očitno posvetila karieri in izgubila družinsko življenje. To je pač potrebno vzeti v zakup, o tem bi morala takrat razmišljat. Saj imamo vsi nek križ nad sabo. Čas prehitro teče za napake. Sedaj prej kot boš dobila vsaj kolikor toliko dobrega oplojevalca, boš že stara čez 40 let, da imaš pa najstnika doma ko si sam čez 60 let, no way.
Ma daj se ti spokaj s svojim moraliziranjem in omejevanjem po letih. Ene rodijo še precej po 40. letu. Kot da si pri 60. že v trugi in ne moreš poskrbet za nikogar več.
Potem pa otrok pri 20 letih mora vozit starše na preglede in jih oskrbovat. Že tisočkrat videno. Naštepat otroke, da bodo potem skrbeli za nas ko bomo stari in jim uničili otroštvo, mladostništvo. Je z razlogom golden age za imet otroka za žensko pri 15-25. ZATO DA LAHKO MAMA POSKRBI ZA OTROKA, NE DA OTROK SKRBI ZA STARŠE.
Default avatar

Miki misko

Replika je napisal/a:
Hm, čisto slučajno še ena v dolgi vrsti zgodbic tega tedna, kako naj ženske ne delajo kariere in raje izberejo prvega luzerja z mona, ki pokaže interes?
Oziroma - če se popravim - ONE morajo skakati za njimi, in ONE morajo pokazati ves interes, ker so oni njihova edina šansa, ker drugače bodo same, stare, žalostne in zapuščene, skrajno nesrečne in uboge.
Vau, nekaj čisto novega na MONu :)))))
Ti, to mora bit ena hudo prizadet/a prosto voljn/a psiho studiran/a ki ne dobi sluzbe. Al kaj ti pravs?

Fak ej z unim tepcem od najsvetejega se je dalo vsaj orng driblat, te kar je pa po prodaji je pa mn od nc.
Default avatar

Replika

Miki misko je napisal/a:
Replika je napisal/a:
Hm, čisto slučajno še ena v dolgi vrsti zgodbic tega tedna, kako naj ženske ne delajo kariere in raje izberejo prvega luzerja z mona, ki pokaže interes?
Oziroma - če se popravim - ONE morajo skakati za njimi, in ONE morajo pokazati ves interes, ker so oni njihova edina šansa, ker drugače bodo same, stare, žalostne in zapuščene, skrajno nesrečne in uboge.
Vau, nekaj čisto novega na MONu :)))))
Ti, to mora bit ena hudo prizadet/a prosto voljn/a psiho studiran/a ki ne dobi sluzbe. Al kaj ti pravs?

Fak ej z unim tepcem od najsvetejega se je dalo vsaj orng driblat, te kar je pa po prodaji je pa mn od nc.
Exactly.
Default avatar

mnenje moje

Manj se ukvarjaj s sabo (lepa, luštna, komunikativna, uspešna) in začni delati na izboljšanju medosebnih odnosov. Dokler se nosiš po svetu kot trofeja, težko da boš našla koga.
Default avatar

pa bo šlo

ne bo šlo je napisal/a:
šithepnz je napisal/a:

Ma daj se ti spokaj s svojim moraliziranjem in omejevanjem po letih. Ene rodijo še precej po 40. letu. Kot da si pri 60. že v trugi in ne moreš poskrbet za nikogar več.
Potem pa otrok pri 20 letih mora vozit starše na preglede in jih oskrbovat. Že tisočkrat videno. Naštepat otroke, da bodo potem skrbeli za nas ko bomo stari in jim uničili otroštvo, mladostništvo. Je z razlogom golden age za imet otroka za žensko pri 15-25. ZATO DA LAHKO MAMA POSKRBI ZA OTROKA, NE DA OTROK SKRBI ZA STARŠE.
ja pa kaj še, ti si iz generacije, ko si mami poturila še svoje otroke. mama mora poskrbet za otroke, ne pa še za vnuke zraven.
Default avatar

Forum15

ne bo šlo je napisal/a:
Forum15 je napisal/a:
Če na kratko povzamem: stara 38, izobražena, z dobro službo, športnica, luštna, komunikativna, zabavna...skratka ne manjka mi nič na zunaj gledano.

Sem pa sama...če kritično pogledam v preteklost, sem na področju ljubezni naredila nekaj napak, mogoče najboljše moške v obdobju do 30 leta izpustila iz rok in si nisem ustvarila družine. Sedaj mi je za to žal....se trudim popraviti, ravnati drugače, vendar se vrtim v začaranem krogu. Srečujem moške, ki očitno na resno zvezo, družino, odgovornost niso pripravljeni....na začetku vse lepo, oh in sploh, potem se stvari svižijo. Niso pristni, niso iskreni, ne čutim prave naklonjenosti in ljubezni z njihove strani....občutek imam, da vedno več dajem, kot dobim nazaj.

Imam prijatelje, veliko potujem, se zabavam, športam, dodatno izobražujem...ampak počasi imam vsega tega že vrh glave. Na koncu dneva sem namreč vedno sama doma. In postajam vedno slabše volje, nesrečna, zagrenjena, moj nasmeh večino časa ni več pristen...zavidam ljudem, ki imajo partnerja, družino. Sama imam vse (v materialnem smislu) in hkrati nič.

Vbistvu niti ne vem, zakaj vse to pišem. Mogoče rabim samo kakšno tolažilno besedo, da je tudi zame nekje nekdo, oziroma nasvet kako naj začnem zopet pozitivno zreti v prihodnost.
Kar se pa tiče osamljenosti, za takšno žensko kot se ti opisuješ ne bi smel biti najmanjši problem dobit vsaj enega moškega za družbo in seks in partnerstvo. Ali nekaj ne štima pri tebi, da se te ognejo ali pa preprosto nisi to kar si se opisala ... Premisli dobro en dan, mogoče je pa v tebi problem.
Ni problem najdit, dobit moškega....je dovolj interesa...kot sem pa napisala, so vsi ti odnosi površni in prazni. Ker ali ljudje niso zainteresirani za resno zvezo, ali so razočarani iz prejšnjih zvez in več ne zaupajo in so v nekem svojem oklepu in podobno. Ni pristnosti. Nek prazen tehničen seks in potem neki posiljeni izleti in večerje s tem moškim me ne zanimajo. Želim si zveze v kateri bo partner iskren glede tega kar čuti do mene in kaj si v prihodnosti želi. In tega ni. Oziroma na začetku so seveda lepe besede in obljube, potem sčasoma pa vidim, da je bilo vse dano s figo v žepu.

In nikjer nisem napisala, da sem osamljena, ampak da sem sama. in prideš v leta, ko te izleti, potovanja, pijačke, žuranje in druženje s prijatelji več ne osrečujejo do te mere, da bi ti to zadostovalo....oziroma vsaj mene ne.
Default avatar

preveč pričakuješ od moških

Forum15 je napisal/a:
ne bo šlo je napisal/a:


Kar se pa tiče osamljenosti, za takšno žensko kot se ti opisuješ ne bi smel biti najmanjši problem dobit vsaj enega moškega za družbo in seks in partnerstvo. Ali nekaj ne štima pri tebi, da se te ognejo ali pa preprosto nisi to kar si se opisala ... Premisli dobro en dan, mogoče je pa v tebi problem.
Ni problem najdit, dobit moškega....je dovolj interesa...kot sem pa napisala, so vsi ti odnosi površni in prazni. Ker ali ljudje niso zainteresirani za resno zvezo, ali so razočarani iz prejšnjih zvez in več ne zaupajo in so v nekem svojem oklepu in podobno. Ni pristnosti. Nek prazen tehničen seks in potem neki posiljeni izleti in večerje s tem moškim me ne zanimajo. Želim si zveze v kateri bo partner iskren glede tega kar čuti do mene in kaj si v prihodnosti želi. In tega ni. Oziroma na začetku so seveda lepe besede in obljube, potem sčasoma pa vidim, da je bilo vse dano s figo v žepu.

In nikjer nisem napisala, da sem osamljena, ampak da sem sama. in prideš v leta, ko te izleti, potovanja, pijačke, žuranje in druženje s prijatelji več ne osrečujejo do te mere, da bi ti to zadostovalo....oziroma vsaj mene ne.
Pa kaj ti misliš, da obstajajo neke pravljične zveze in nevem kaj. Moškim je do tebe, dokler ga ne izpraznijo, potem ga ne zanimaš več. Takšni moški so vsi, to je najbolj naravni nagon človeštva. S tem da moški po 30 letu nimajo več časa se it družinice in zveze in nevem kaj še. So strogo resni, seks in to je to, vsi ti izletki in podobno so le ogrevanje za izpraznjenje mošnje. Oplodit in spizdit. Ljudje, ki so v vezah so v resnici prijatelji, ki so se odločili živeti skupaj. Prvo se nehaj nosit kaj si vse dosegla, potem te bo pa tudi kakšen vsaj malo bolj normalen tip, ki si želi tudi zveze oz. prijateljstva.
Default avatar

Polna luna

ne bo šlo je napisal/a:
šithepnz je napisal/a:

Ma daj se ti spokaj s svojim moraliziranjem in omejevanjem po letih. Ene rodijo še precej po 40. letu. Kot da si pri 60. že v trugi in ne moreš poskrbet za nikogar več.
Potem pa otrok pri 20 letih mora vozit starše na preglede in jih oskrbovat. Že tisočkrat videno. Naštepat otroke, da bodo potem skrbeli za nas ko bomo stari in jim uničili otroštvo, mladostništvo. Je z razlogom golden age za imet otroka za žensko pri 15-25. ZATO DA LAHKO MAMA POSKRBI ZA OTROKA, NE DA OTROK SKRBI ZA STARŠE.
Imeti otroka pri 15!?!

To me pa res zanima, kako bo toliko staro dekletce dobro poskrbela za svojega otroka ...
In predvsem s čim.
Default avatar

Zartrose

preveč pričakuješ od moških je napisal/a:
Forum15 je napisal/a:


Ni problem najdit, dobit moškega....je dovolj interesa...kot sem pa napisala, so vsi ti odnosi površni in prazni. Ker ali ljudje niso zainteresirani za resno zvezo, ali so razočarani iz prejšnjih zvez in več ne zaupajo in so v nekem svojem oklepu in podobno. Ni pristnosti. Nek prazen tehničen seks in potem neki posiljeni izleti in večerje s tem moškim me ne zanimajo. Želim si zveze v kateri bo partner iskren glede tega kar čuti do mene in kaj si v prihodnosti želi. In tega ni. Oziroma na začetku so seveda lepe besede in obljube, potem sčasoma pa vidim, da je bilo vse dano s figo v žepu.

In nikjer nisem napisala, da sem osamljena, ampak da sem sama. in prideš v leta, ko te izleti, potovanja, pijačke, žuranje in druženje s prijatelji več ne osrečujejo do te mere, da bi ti to zadostovalo....oziroma vsaj mene ne.
Pa kaj ti misliš, da obstajajo neke pravljične zveze in nevem kaj. Moškim je do tebe, dokler ga ne izpraznijo, potem ga ne zanimaš več. Takšni moški so vsi, to je najbolj naravni nagon človeštva. S tem da moški po 30 letu nimajo več časa se it družinice in zveze in nevem kaj še. So strogo resni, seks in to je to, vsi ti izletki in podobno so le ogrevanje za izpraznjenje mošnje. Oplodit in spizdit. Ljudje, ki so v vezah so v resnici prijatelji, ki so se odločili živeti skupaj. Prvo se nehaj nosit kaj si vse dosegla, potem te bo pa tudi kakšen vsaj malo bolj normalen tip, ki si želi tudi zveze oz. prijateljstva.
Zveza, kjer se dva spoštujeta, ljubita, sta si predana in zvesta, ni pravljica ampak zdrava veza.
Moški ki imajo žensko za praznjenje (taki sex jemljejo za antistresno terapijo, ne pomislijo pa da nad žensko izvajajo zločin, ko v njo spuščajo svoj stres, gnev, zlobo.. čeprav tudi v ženske, ki same sebe ne ljubijo in ne sprejemajo) pa tudi m od moških niso, so zavedeni tekom odraščanja a se tega še zavedajo ne, da bi kaj v vezi s tem spremenili in tako kaznujejo ženske za nekaj kar je nekdo drug naredil...
Default avatar

jaka 31

Glej punca, najbrž poznaš "Kdor izbira, izbirk dobi", tebi je jasno da je ponudba skrajno omejena, dobre robe več ni, je pa zelo pozitivno dejstvo da si sposobna to napisati in morda kateri olajšati odločitev ko je še čas..
najprej moraš sama točno vedeti kaj hočeš, samo desca ali familijo z otroki.
Če slednje, daj poglej malo po svoji fari, morda imaš prijatelico katera je bolj aktivna, včasih se zgodi da se kje še skriva kak preplašen tipček katerega bi se dalo malo podžgati, taki še niso zagrenjeni in če bi mu uspel veliki met v tvoji podobi kot se opisuješ dobiš naenkrat glavni dobitek, taki še pijanci običajno niso, babjaki sploh ne, samo malo negotovi.
pa veliko sreče, v nasprotnem pa ti ostane kot je nardila sovaščanka, šla je na potovanje s ciljem da zanosi, dobila tipa se z njim dol dala in danes ima hčerkico....barvo smo res malo ugibali...ni zelena , črna tudi ne, poševnooka tudi ne . Torej je bila izbira med belimi...
cron