Forum.Over.Net

Starševski čvek

Zlata maturantka naredila samomor

Default avatar

Vzorec

Končno je na TV spregovoril njen tata (Hudovernik), da je to že doživel v družini, njegov stric se je pokončal.

Hkrati starša povesta, da je že v OŠ se začela čudno obnašati.

In kljub tem težavam bila zlata maturantka, bila na šolanju v VB!!!


Očitno obstajajo samomorilni geni.
Default avatar

Scavenger

Vzorec je napisal/a:
Končno je na TV spregovoril njen tata (Hudovernik), da je to že doživel v družini, njegov stric se je pokončal.

Hkrati starša povesta, da je že v OŠ se začela čudno obnašati.

In kljub tem težavam bila zlata maturantka, bila na šolanju v VB!!!


Očitno obstajajo samomorilni geni.
Ti pa si cvetka.

Mrhovinar.
Default avatar

Morda že jutri še kaka

Zakaj? Prav je, da se o tem govori! Stokrat! Tisočkrat!
Default avatar

Lejla12

Kje pa je govoril? A na tedniku?
Default avatar

enčka

Vzorec je napisal/a:
Končno je na TV spregovoril njen tata (Hudovernik), da je to že doživel v družini, njegov stric se je pokončal.

Hkrati starša povesta, da je že v OŠ se začela čudno obnašati.

In kljub tem težavam bila zlata maturantka, bila na šolanju v VB!!!


Očitno obstajajo samomorilni geni.
Zakaj "KONČNO"??
Default avatar

nimam besed

Sem gledala v Tedniku. Sem ostala brez besed. Kako žalostno vse skupaj. Pa tako lepa in pametna punca. Sploh ne morem dojeti :((((
Default avatar

grt

nimam besed je napisal/a:
Sem gledala v Tedniku. Sem ostala brez besed. Kako žalostno vse skupaj. Pa tako lepa in pametna punca. Sploh ne morem dojeti :((((
Kaj pa so povedali?
Default avatar

je genetsko

Saj to se že nekaj časa ve, da je nagnenje k samomoru gentesko pogojeno. In 90% samomorilcev ima duševne motnje ali bolezni. Našli so že precej genov, ki v pravi kombinaciji povečajo možnost samomora. Ena raziskava je celo odkrila povezavo med samomori, duševnimi boleznimi in raznimi vnetji v telesu.
V širšem sorodstvu smo imeli 4 samomore. Koliko jih je bilo v starih časih, ne vem. Različne starosti, različni povodi. Zadnji tovrsten pogreb smo imeli pred dobrimi 2 leti.
Vsak samomor je nesmisel, ki ne reši nobenega problema. Pusti pa dvome in samoobtoževanja pri družini, četudi družina ni nič kriva.
Default avatar

grt

je genetsko je napisal/a:
Saj to se že nekaj časa ve, da je nagnenje k samomoru gentesko pogojeno. In 90% samomorilcev ima duševne motnje ali bolezni. Našli so že precej genov, ki v pravi kombinaciji povečajo možnost samomora. Ena raziskava je celo odkrila povezavo med samomori, duševnimi boleznimi in raznimi vnetji v telesu.
V širšem sorodstvu smo imeli 4 samomore. Koliko jih je bilo v starih časih, ne vem. Različne starosti, različni povodi. Zadnji tovrsten pogreb smo imeli pred dobrimi 2 leti.
Vsak samomor je nesmisel, ki ne reši nobenega problema. Pusti pa dvome in samoobtoževanja pri družini, četudi družina ni nič kriva.
Zakaj pa se je ubila ta punca? A se to kaj ve?
Default avatar

grt

A kdo ve, na kakšen način se je ubila ta punca in ali je pustila poslovilno pismo?

Pa bila je dijakinja ŠKOFIJSKE GIMNAZIJE, ki je elitna!
Default avatar

Rubina11

Škofijska ni elitna. Sem bla na njej in nič elitno se ne počutim 😂🤣 Sam položnica vsak mesec je bla elitna
Default avatar

Rubina11

Punca je verjetno po obisku psihiatra začela jemati antipsihotike in antidepresije, ki pa v navodilih omenjajo povečano nagnjenost k samomoru kar je absurd. Škofijska je pa tko tko. Za moje pojme smo bli preveč poujčkani. Vse lepo pa pevski festival pa izletki vse lepo ocene super. Na koncu super rezultat mature Samo da smo bli najboljši v Slo. Pol pa prideš na faks pa te tko useka po glavi.
Default avatar

Popolni srarci

Vzorec je napisal/a:
Končno je na TV spregovoril njen tata (Hudovernik), da je to že doživel v družini, njegov stric se je pokončal.

Hkrati starša povesta, da je že v OŠ se začela čudno obnašati.

In kljub tem težavam bila zlata maturantka, bila na šolanju v VB!!!


Očitno obstajajo samomorilni geni.
Očitno obstajate ljudje Dopišite. Ljudi sfuk* do zadnjega; odličnega, marš , nekje se morate zjokati in skuhati. Dokazala je, da zmore, kljub temu so jo potisnili navzdol. Fuj od ljudi. Zlate maturane je tud na štajerskem Drava ugnobila. Dej srat.
Default avatar

nekaj nekaj

nekaj mi je posebej izstopalo kot opozorilo nam vsem - ljudje odnosi in stati si ob strani, biti drug z drugim iskreno, in ne biti sam. Razvijati pristne odnose, iskrene, ki ti dajejo občutek varnosti - to se meni zdi pomembno kot bistvo - na splošno kot bistvo življenja in tudi kadar je komu hudo, ga tak odnos prej lahko potegne nazaj na pravo pot in reši.

Kot nasprotje tistemu kar se tukaj na monu poudarja - samoskost, uživancija sam, vsi drugi so v napoto, kradejo svobodo, itd., potem še neskončna obsedena gonja za materializmom v smislu tekmovanja in dokazovanja preko materialnega - vse to se potencira tukaj na monu - to je po mojem vse zgrešeno, in vodi v osamljenost, odtujenost, stiske. Odnosi so tisti, ki so naše bistvo in to pristni in iskreni odnosi, ki dajejo varnost, zaupanje, skupen uspeh, srečo.
Default avatar

Izkušnja bodočega samomorilca

je genetsko je napisal/a:
Saj to se že nekaj časa ve, da je nagnenje k samomoru gentesko pogojeno. In 90% samomorilcev ima duševne motnje ali bolezni. Našli so že precej genov, ki v pravi kombinaciji povečajo možnost samomora. Ena raziskava je celo odkrila povezavo med samomori, duševnimi boleznimi in raznimi vnetji v telesu.
V širšem sorodstvu smo imeli 4 samomore. Koliko jih je bilo v starih časih, ne vem. Različne starosti, različni povodi. Zadnji tovrsten pogreb smo imeli pred dobrimi 2 leti.
Vsak samomor je nesmisel, ki ne reši nobenega problema. Pusti pa dvome in samoobtoževanja pri družini, četudi družina ni nič kriva.
Ne vem, a so res skoraj kar vsi samomorilci duševno bolni. Enega fanta sem sicer poznal, ki je res razvil duševno bolezen in je šel. Enega drugega pa tudi, a je bil povsem običajen fant.

Poznam pa še enega.

Sebe.

Jaz bom naredil samomor. No, pa nisem duševno bolan. Zakaj točno ga bom naredil, težko rečem. Se pravi, zakaj točno. Zakaj sploh, pa mi je precej jasno. Pač, življenje ne gre. Bil sem nekaj podobnega kot ta zlata maturantka (drugač nisem gledal TV-ja, tako da ne poznam podrobnosti). Ampak iz vsega skupaj se ni izcimilo popolnoma nič. Pa ne gre samo za to, da v življenju nisem uspel. Gre za to, kako nisem uspel. Jaz sam pri sebi sem imel oziroma kar lepo imam določene sposobnosti, tudi tržno zanimive, recimo, da ne bo takoj obtoževanja, da sem s FDV-ja pa sposoben samo za fikus v pisarni. Ampak moje sposobnosti so VSI ljudje, ki bi jih lahko koristili in ki med sabo niso bili povezani (se pravi, ni šlo za širjenje kakega slabega glasu o meni al kaj takega), zavračali po enem in istem vzorcu! Vedno znova, ko sem srečal koga popolnoma neznanega in na novo, brez vez in poznanstev, mi je ta človek odrekel priložnosti na čisto isti način kot nekdo, recimo 10 let nazaj! Prav po istem vzorcu!

In ko se ti to v življenju ponavlja, ko te popolnoma neznani in med sabo v času in prostoru nepovezani ljudje zavračajo na popolnoma enak način, potem veš, da ti v življenju ni usojeno drugo kot ali gagat za brezzveze ali pa naredit samomor in pač končat z vsem skup.

Ne gre za to, da bi hotel kak problem rešit. Preprosto: ne da se mi več. Kateri točno problem pa naj jaz rešim, če sem sposoben za delo, zaposlijo pa neko deklico, ki pol toliko ne zna od mene. Ja, je pa deklica in bolj luštna. In to ni od včeraj. Tako se mi v življenju ponavlja. Pa ne gre samo za to, da rajš zaposlijo luštne punčke. Gre za to, da moje sposobnosti v sili rade volje lepo izkoristijo. Saj ne rečem, plačajo super, ker tudi jaz lahko zahtevam visoko plačilo. Ampak ko pa pride do redne službe, pa na tistem stolčku, za katerega sem se jaz že dokazal (!!), sedi pač neka punčka al pa tud kak ne glih lep fantek. V glavnem, ne jaz. Zakaj? Pojma nimam.

In to se ponavlja. Ne samo glede službe. Tudi glede romantike. Vsakič isto. Da bo ironija večja: kolikokrat je mene kakšna začela pecat al pa izrazila interes zame ... reztultat: nič. OK, tukaj ne bi šel v podrobnosti, ker tale MON ima preveč bujno domiljijo glede romantike in bo zdaj 1001 teorija, kako "se že nisi dovolj potrudu zanjo" al pa "je že ugotovila, kakšen luzer si" itd. Ja, ja, ok, imate prav, seveda, naj bo po vašem.

Hočem samo rečt: samomor storiš, ker vidiš, da svet nate reagira na vedno isti način, in se lahko na pol prekolješ (haha, kakšna šala), pa ne bo nič drugače. Res ne vem, zakaj drugi name reagirajo vedno na isti način. Če bi blo z mano kaj "narobe", da bi bil jaz kao neki "konflikten" pa to, ok, lahko malo pospraviš svoje podstrešje in spremeniš odnos. Ampak pri meni so drugi tisti, ki me zavračajo. Pa ne mislim samo tisti direktni "ne", ampak nasploh celoten odnos, ki lahko traja dalj časa ... dokler ne pride do "ne"-ja. In saj pravim, tudi na poslovnem področju, ko res ne moreš imeti meril za dobro opravljeno delo v nekem videzu ali spolu. Amapk ne, ko je treba zaposliti, mene ne. Pa čeprav sem se točno na tem zaposljivem področju izkazal.

Tako da, zame pride v poštev samo še samomor. Ker da bom na stara leta po vseh šolanjih, ki sem jih dal skozi, po vseh celinah, ki sem jih delovno (!!) dal skozi, po vseh različnih delih in različnih ljudeh, s katerimi sem se spoprijemal (aja, pa nisem iz transporta al kaj takega), moral živet od neke socialke ali pa še to ne in srečevat popolnoma povprečne in celo nenadarjene ljudi, kako paradirajo s svojimi plačami v bogve kakšnih službah, dobljenih na bogve kakšen način (v bistvu: jaz sem tisti, ki ne ve, kako so ti ljudje službe dobili: kdo jih je zaposlil? kdo jim je rekel "ja"?? Pojma nimam, si sploh ne predstavljam, ker tega še nisem doživel), potem me res ne mika čisto nič drugega kot pač poslat vse v k. in it po svoje.
Default avatar

Sprememba genov

Žalost gen spremeni, ni nič potrebno dedne pogojenosti.
Bolje se je vprašati, kje in kako moderna medicina dela napake, ter čemu, komu na čast?
Default avatar

je res

Na žalost pri samomorih veliko vlogo igrajo ravno geni. Žal.
Default avatar

huda kritika

Izkušnja bodočega samomorilca je napisal/a:
Ne vem, a so res skoraj kar vsi samomorilci duševno bolni. Enega fanta sem sicer poznal, ki je res razvil duševno bolezen in je šel. Enega drugega pa tudi, a je bil povsem običajen fant.
Poznam pa še enega.
Sebe.
Jaz bom naredil samomor. No, pa nisem duševno bolan. Zakaj točno ga bom naredil, težko rečem. Se pravi, zakaj točno. Zakaj sploh, pa mi je precej jasno. Pač, življenje ne gre. Bil sem nekaj podobnega kot ta zlata maturantka (drugač nisem gledal TV-ja, tako da ne poznam podrobnosti). Ampak iz vsega skupaj se ni izcimilo popolnoma nič. Pa ne gre samo za to, da v življenju nisem uspel. Gre za to, kako nisem uspel. Jaz sam pri sebi sem imel oziroma kar lepo imam določene sposobnosti, tudi tržno zanimive, recimo, da ne bo takoj obtoževanja, da sem s FDV-ja pa sposoben samo za fikus v pisarni. Ampak moje sposobnosti so VSI ljudje, ki bi jih lahko koristili in ki med sabo niso bili povezani (se pravi, ni šlo za širjenje kakega slabega glasu o meni al kaj takega), zavračali po enem in istem vzorcu! Vedno znova, ko sem srečal koga popolnoma neznanega in na novo, brez vez in poznanstev, mi je ta človek odrekel priložnosti na čisto isti način kot nekdo, recimo 10 let nazaj! Prav po istem vzorcu!

In ko se ti to v življenju ponavlja, ko te popolnoma neznani in med sabo v času in prostoru nepovezani ljudje zavračajo na popolnoma enak način, potem veš, da ti v življenju ni usojeno drugo kot ali gagat za brezzveze ali pa naredit samomor in pač končat z vsem skup.

Ne gre za to, da bi hotel kak problem rešit. Preprosto: ne da se mi več. Kateri točno problem pa naj jaz rešim, če sem sposoben za delo, zaposlijo pa neko deklico, ki pol toliko ne zna od mene. Ja, je pa deklica in bolj luštna. In to ni od včeraj. Tako se mi v življenju ponavlja. Pa ne gre samo za to, da rajš zaposlijo luštne punčke. Gre za to, da moje sposobnosti v sili rade volje lepo izkoristijo. Saj ne rečem, plačajo super, ker tudi jaz lahko zahtevam visoko plačilo. Ampak ko pa pride do redne službe, pa na tistem stolčku, za katerega sem se jaz že dokazal (!!), sedi pač neka punčka al pa tud kak ne glih lep fantek. V glavnem, ne jaz. Zakaj? Pojma nimam.

In to se ponavlja. Ne samo glede službe. Tudi glede romantike. Vsakič isto. Da bo ironija večja: kolikokrat je mene kakšna začela pecat al pa izrazila interes zame ... reztultat: nič. OK, tukaj ne bi šel v podrobnosti, ker tale MON ima preveč bujno domiljijo glede romantike in bo zdaj 1001 teorija, kako "se že nisi dovolj potrudu zanjo" al pa "je že ugotovila, kakšen luzer si" itd. Ja, ja, ok, imate prav, seveda, naj bo po vašem.

Hočem samo rečt: samomor storiš, ker vidiš, da svet nate reagira na vedno isti način, in se lahko na pol prekolješ (haha, kakšna šala), pa ne bo nič drugače. Res ne vem, zakaj drugi name reagirajo vedno na isti način. Če bi blo z mano kaj "narobe", da bi bil jaz kao neki "konflikten" pa to, ok, lahko malo pospraviš svoje podstrešje in spremeniš odnos. Ampak pri meni so drugi tisti, ki me zavračajo. Pa ne mislim samo tisti direktni "ne", ampak nasploh celoten odnos, ki lahko traja dalj časa ... dokler ne pride do "ne"-ja. In saj pravim, tudi na poslovnem področju, ko res ne moreš imeti meril za dobro opravljeno delo v nekem videzu ali spolu. Amapk ne, ko je treba zaposliti, mene ne. Pa čeprav sem se točno na tem zaposljivem področju izkazal.

Tako da, zame pride v poštev samo še samomor. Ker da bom na stara leta po vseh šolanjih, ki sem jih dal skozi, po vseh celinah, ki sem jih delovno (!!) dal skozi, po vseh različnih delih in različnih ljudeh, s katerimi sem se spoprijemal (aja, pa nisem iz transporta al kaj takega), moral živet od neke socialke ali pa še to ne in srečevat popolnoma povprečne in celo nenadarjene ljudi, kako paradirajo s svojimi plačami v bogve kakšnih službah, dobljenih na bogve kakšen način (v bistvu: jaz sem tisti, ki ne ve, kako so ti ljudje službe dobili: kdo jih je zaposlil? kdo jim je rekel "ja"?? Pojma nimam, si sploh ne predstavljam, ker tega še nisem doživel), potem me res ne mika čisto nič drugega kot pač poslat vse v k. in it po svoje.
Huda kritika, ampak se strinjam.

Ne strinjam se s tvojo namero samomora, ampak z ostalim, ki je res točno tako, kot si napisal.
Jaz sem na srečo zaključil s temi sranji, ker sem v pokoju, kar pa ne pomeni, da nisem gledal, kaj opazil. In tako je še danes.

Ocenjujem, da je 90% Slovencev bedakov in tudi to, da je 90% bolj neumnih od mene.

Osebno sem sklenil, da se bom boril proti poneumljanju s pisanjem po spletu. Boril do konca.

In kot zanalašč, mi je tezo o veliko bedakih pred pol ure potrdil pisatelj David Icke, ki neusmiljeno piše o poneumljanju ljudi in forsiranju umetne inteligence, ki želi zavladati preko širjenja (pogosto neuporabnih, celo škodljivih) tehnologij.

Link, podnaslovljeno v slovenščini:

https://www.youtube.com/watch?v=Vu8E__Bv-Qw

In človek ima prav: ne potrebujemo "pametnega" doma, kjer bomo z močjo misli prižigali žarnice in aktivirali na daljavo pralni stroj, ter pečico. Ter aktivirali snemanje tega, kar je rekel Šarec.

Pravzaprav ne rabimo celo interneta, ker je le sredstvo za poneumljanje že tako neumnih.e

Rabimo pa etiko, moralo, ter zdravo pamet. Ter empatijo do vsega, kar nas obkroža.
Ter spoštovanje do drugače mislečih. NA MON-u, ter širše.

Drži se. In razmisli, če se mogoče (po tvojih močeh) mogoče vseeno ne bi raje boril proti neumnosti večine ljudi.
Default avatar

Zakaj to

Izkušnja bodočega samomorilca je napisal/a:
je genetsko je napisal/a:
Saj to se že nekaj časa ve, da je nagnenje k samomoru gentesko pogojeno. In 90% samomorilcev ima duševne motnje ali bolezni. Našli so že precej genov, ki v pravi kombinaciji povečajo možnost samomora. Ena raziskava je celo odkrila povezavo med samomori, duševnimi boleznimi in raznimi vnetji v telesu.
V širšem sorodstvu smo imeli 4 samomore. Koliko jih je bilo v starih časih, ne vem. Različne starosti, različni povodi. Zadnji tovrsten pogreb smo imeli pred dobrimi 2 leti.
Vsak samomor je nesmisel, ki ne reši nobenega problema. Pusti pa dvome in samoobtoževanja pri družini, četudi družina ni nič kriva.
Ne vem, a so res skoraj kar vsi samomorilci duševno bolni. Enega fanta sem sicer poznal, ki je res razvil duševno bolezen in je šel. Enega drugega pa tudi, a je bil povsem običajen fant.

Poznam pa še enega.

Sebe.

Jaz bom naredil samomor. No, pa nisem duševno bolan. Zakaj točno ga bom naredil, težko rečem. Se pravi, zakaj točno. Zakaj sploh, pa mi je precej jasno. Pač, življenje ne gre. Bil sem nekaj podobnega kot ta zlata maturantka (drugač nisem gledal TV-ja, tako da ne poznam podrobnosti). Ampak iz vsega skupaj se ni izcimilo popolnoma nič. Pa ne gre samo za to, da v življenju nisem uspel. Gre za to, kako nisem uspel. Jaz sam pri sebi sem imel oziroma kar lepo imam določene sposobnosti, tudi tržno zanimive, recimo, da ne bo takoj obtoževanja, da sem s FDV-ja pa sposoben samo za fikus v pisarni. Ampak moje sposobnosti so VSI ljudje, ki bi jih lahko koristili in ki med sabo niso bili povezani (se pravi, ni šlo za širjenje kakega slabega glasu o meni al kaj takega), zavračali po enem in istem vzorcu! Vedno znova, ko sem srečal koga popolnoma neznanega in na novo, brez vez in poznanstev, mi je ta človek odrekel priložnosti na čisto isti način kot nekdo, recimo 10 let nazaj! Prav po istem vzorcu!

In ko se ti to v življenju ponavlja, ko te popolnoma neznani in med sabo v času in prostoru nepovezani ljudje zavračajo na popolnoma enak način, potem veš, da ti v življenju ni usojeno drugo kot ali gagat za brezzveze ali pa naredit samomor in pač končat z vsem skup.

Ne gre za to, da bi hotel kak problem rešit. Preprosto: ne da se mi več. Kateri točno problem pa naj jaz rešim, če sem sposoben za delo, zaposlijo pa neko deklico, ki pol toliko ne zna od mene. Ja, je pa deklica in bolj luštna. In to ni od včeraj. Tako se mi v življenju ponavlja. Pa ne gre samo za to, da rajš zaposlijo luštne punčke. Gre za to, da moje sposobnosti v sili rade volje lepo izkoristijo. Saj ne rečem, plačajo super, ker tudi jaz lahko zahtevam visoko plačilo. Ampak ko pa pride do redne službe, pa na tistem stolčku, za katerega sem se jaz že dokazal (!!), sedi pač neka punčka al pa tud kak ne glih lep fantek. V glavnem, ne jaz. Zakaj? Pojma nimam.

In to se ponavlja. Ne samo glede službe. Tudi glede romantike. Vsakič isto. Da bo ironija večja: kolikokrat je mene kakšna začela pecat al pa izrazila interes zame ... reztultat: nič. OK, tukaj ne bi šel v podrobnosti, ker tale MON ima preveč bujno domiljijo glede romantike in bo zdaj 1001 teorija, kako "se že nisi dovolj potrudu zanjo" al pa "je že ugotovila, kakšen luzer si" itd. Ja, ja, ok, imate prav, seveda, naj bo po vašem.

Hočem samo rečt: samomor storiš, ker vidiš, da svet nate reagira na vedno isti način, in se lahko na pol prekolješ (haha, kakšna šala), pa ne bo nič drugače. Res ne vem, zakaj drugi name reagirajo vedno na isti način. Če bi blo z mano kaj "narobe", da bi bil jaz kao neki "konflikten" pa to, ok, lahko malo pospraviš svoje podstrešje in spremeniš odnos. Ampak pri meni so drugi tisti, ki me zavračajo. Pa ne mislim samo tisti direktni "ne", ampak nasploh celoten odnos, ki lahko traja dalj časa ... dokler ne pride do "ne"-ja. In saj pravim, tudi na poslovnem področju, ko res ne moreš imeti meril za dobro opravljeno delo v nekem videzu ali spolu. Amapk ne, ko je treba zaposliti, mene ne. Pa čeprav sem se točno na tem zaposljivem področju izkazal.

Tako da, zame pride v poštev samo še samomor. Ker da bom na stara leta po vseh šolanjih, ki sem jih dal skozi, po vseh celinah, ki sem jih delovno (!!) dal skozi, po vseh različnih delih in različnih ljudeh, s katerimi sem se spoprijemal (aja, pa nisem iz transporta al kaj takega), moral živet od neke socialke ali pa še to ne in srečevat popolnoma povprečne in celo nenadarjene ljudi, kako paradirajo s svojimi plačami v bogve kakšnih službah, dobljenih na bogve kakšen način (v bistvu: jaz sem tisti, ki ne ve, kako so ti ljudje službe dobili: kdo jih je zaposlil? kdo jim je rekel "ja"?? Pojma nimam, si sploh ne predstavljam, ker tega še nisem doživel), potem me res ne mika čisto nič drugega kot pač poslat vse v k. in it po svoje.
Ni mi jasno zakaj ne odpreš s.p., če si tako sposoben.