Noč ima svojo moč – demenca
Ja, to “dementno nagajanje oz izpadi” so res naporni, ubijalsko stresni…
Huje je še to ko se postavijo po robu še osebni zdravniki take osebe in ne želijo pomagati oz napotiti osebo na preiskave ki jih zahtevaš.
Ko pa poveš, naj si takega pelje domov in prebedi noč s tako osebo ter gre vsak dan direkt po taki nočni žurki delat, se ti reži v faco. Tako, da se vprašaš po zdravju takega zdravnika.
Ja, to “dementno nagajanje oz izpadi” so res naporni, ubijalsko stresni…
Huje je še to ko se postavijo po robu še osebni zdravniki take osebe in ne želijo pomagati oz napotiti osebo na preiskave ki jih zahtevaš.
Ko pa poveš, naj si takega pelje domov in prebedi noč s tako osebo ter gre vsak dan direkt po taki nočni žurki delat, se ti reži v faco. Tako, da se vprašaš po zdravju takega zdravnika.
[/quote]
Nagajanje je vedno nalašč.
Te osebe tega ne delajo namerno, ampak ker jim odmirajo možganske celice.
Kakšne preiskave?
Dementni osebi ne pomagajo nobene preiskave več.
Vpišite se v Spominčico.
Nagajanje je vedno nalašč.
Te osebe tega ne delajo namerno, ampak ker jim odmirajo možganske celice.
Kakšne preiskave?
Dementni osebi ne pomagajo nobene preiskave več.
Vpišite se v Spominčico.
[/quote]
Tako je, mi pri tašči nismo več zmogli, svakinjo in družino bi uničilo. Sedaj je v domu, spomni se svakinje in z njo dela kot da je stara 10 let, sprašuje jo če si je umila zobe pa……dolgoročni spomin počasi ugaša, spomni se sošolcev iz OŠ, ne spomni pa se obstoja vnukov, mene…..pa čeprav bi v svoji pravi varianti dala življenje za vnuke, pa tudi mene je imela zelo rada.
Demenca je ena izmed tistih stvari, ki se je najbolj bojim v prihodnosti to pa zato, ker trpijo vsi okoli.
Nagajanje je vedno nalašč.
Te osebe tega ne delajo namerno, ampak ker jim odmirajo možganske celice.
Kakšne preiskave?
Dementni osebi ne pomagajo nobene preiskave več.
Vpišite se v Spominčico.
[/quote]
???? Seveda pomagajo, da pacient dobi zdravila, ki zadevo vsaj kratkotrajno izboljšajo. Pri nas konkretno je dobil oče še eno lepo leto, ko je bil skoraj “normalen”. In potrebuješ diagnozo, da lahko sploh zaprosiš za pomoč. Zdravnik, ki noče sodelovati, ti lahko povzroči veliko gorja. Sploh v časih, ko že ptički čivkajo, koliko ljudi je dementnih. In veliko pomoči obstaja, ampak prvi korak so ustrezne preiskave in zdravila.
Jasno, da tega ne delajo nalašč, ampak naporno ni pa zato nič manj.
To je fenomen sončnega zahoda ti “sundowning”
Stari oče je imel demenco. Šele eno leto pred njegovo smrtjo so sploh ugotovili, da jo ima. Ni bil nič nesramen, zleht, imel je privide. In zadnje leto se ni znal sam hraniti in včasih je spal na tleh, ne v pojstelji. Za bolnika sploh ni smotana bolezen, bolj za svojce. Najmlajša, ki ima zdaj demenco je stara 21 let.
No, demenca je bolezen s številnimi obrazi. Tudi moj oče je dobil prava zdravila in se mu je stanje za dve, tri leta celo bistveno popravilo, potem je pa spet šlo počasi navzdol, ampak res zelo zelo počasi in ni bilo za nas svojce niti malo naporno, razen pač bolečina, ker človek, ki ga poznaš vse življenje, peša in se spreminja.
Prvi korak je pa seveda specialist, nevrolog ali psihiater. Vztrajajte pri osebnem zdravniku, če ne želi napisat napotnice. V LJ jih pregledajo tudi brez nje in se pridobi naknadno. Pokličite na Spominčico, društvo za demenco, vam bodo pomagali s koristnimi nasveti.
Ja, to “dementno nagajanje oz izpadi” so res naporni, ubijalsko stresni…
Huje je še to ko se postavijo po robu še osebni zdravniki take osebe in ne želijo pomagati oz napotiti osebo na preiskave ki jih zahtevaš.
Ko pa poveš, naj si takega pelje domov in prebedi noč s tako osebo ter gre vsak dan direkt po taki nočni žurki delat, se ti reži v faco. Tako, da se vprašaš po zdravju takega zdravnika.
[/quote]
Na to ne mores gledati kot na nagajanje, ker to ni. Dementna oseba se ne zaveda svojega pocetja.
Pri mojih starih starsih je to trajalo vec let. Zacelo se je s tem, ko je babica sedela za mizo in drobtine dala na kupcek, potem pa jih namesto v roko “podrgnila” na tla.
Najhuje pa je, da ko smo bili z njo pri psihiatrinji se je z njo pogovarjala povsem normalno, da se na koncu vprasas, ce je s tabo vse v redu.
S starim ocetom je bila na koncu podobna zgodba. Ni vedel niti kje je, ampak, ko smo mu pokazali neko fotografijo izpred 50 let pa je z imeni in priimki popolnoma pravilno nastel vse, ki so bili na njej.
Ja, potem bo pa zdravniku rekla, da jo hocejo zastrupiti. S temi stvarmi ni sale zato se vzdrzite takih nasvetov, ce nimate izkusenj s tem.
[/quote]
Saj ti jih očitno tudi nimaš.
Zdravniku bo itak rekla, da jo hočejo zastrupiti.Vsak, ki je zdravnik in ima vsaj malo pojma o demenci – takoj ve, koliko je ura!
Dementni ljudje so en dan čisto OK, drugi dan pa čisto aut.
Naša babica je tudi par dni nazaj rekla mojemu možu, če jo bo med podgane vrgel.
Ponoči je vstala, poušter vrgla na hodnik na tla, odejo pa v sobo na tla…
Zavračanje zdravnika je žal kar hud simptom demence. Upirajo se z vsemi štirimi in trdijo, da ni z njimi nič narobe. Potem veš, da nekaj resnično je. In človek nič prosit, pošibat k zdravniku. Naročena si. Greva. Si pozabila? Mi smo mamo samo tako spravili. Sama ne bi šla nikakor. Čim prej, da se začne zdravit, potem bo malo bolje.
Hvala vsem in vsakemu posebej, da se podali izkušnje, opažanja…
Pri nas je tako, moteče: ko ima ponoči žur, kot kak študent, tv na max glasnosti, glasbo tudi, pleše, skače, poje, da zbudi celo ulico ne samo svoje v hiši. (žur brez alko in drog)
Takrat skuha in naredi xy kav, kakavov, čajev, to vse ponudi pokojni ženi, ki mu pride na obisk, z njo se pogovarja, je vesel, praznuje in žura takrat.
Naslednji dan zanika da bi pokojno osebo gostil v hiši oz pove, da pokojni ne hodijo na obiske in da z njo ne komunicira.
Nesrečen in osamljen zaradi izgube žene, vem da je, vidim in čutim.
Pred dnevi sem ga zjutraj našla ležati pred hladilnikom v kuhinji. Sploh se ni odzival. Sem se zbala da je padel na glavo oz da bi imel kak epi napad. Ustrašila sem se in bila v skrbeh.Poklicala sem zdravnika.
Ko je prišel zdravnik, je pa z njim normalno govoril, se takoj odzval.
Tako da sem bila ves čas v dvomu kaj se dogaja – name se ni odzval, na zdravnika takoj.
Poslal ga je v bolnico na preiskave in opazovanje ter je bil kmalu odpuščen brez posebnosti navednih v odpustnem pismu.
Te dni pa ko ga vprašam kako je bilo v bolnici, kakšni so zdravniki, osebje, mi vse zanika.
Ne spomne se da je ležal po tleh, ne spomne se da je bil zdravnik na domu, ne da je bil v bolnici. Nič.
Ni enostavno, pa še ni toliko star, ima <65 let. 🙁