Ni treba, da pišete prijavljeni, važno, da iskreno poveste, ali se obremenjujete, da ste vsako leto starejši, manj prožni in vse kar prinesejo leta?
V nekaterih kulturah je visoka starost pošteta, spoštovana in v bistvu dobrodošla. Pri nas pa vse smernice kažejo, da je mladost tista, ki vlada v svetu.
Kako vi gledate na to? Vas motijo gubice, slabši tonus, to, da te mladina nekam pošilja, zato ker si kao star ipd? Ste vseeno samozavestni in se s ponosom starate ali potihem žalujete za mladostjo, razposajenostjo, mlado, napeto kožo…?

Še Arsenović si je popravil podčnjake. Samo on ima mlado ženo. Normalni dedi se ne sekiramo, če smo z leti vedno bolj šarmantni. 🙂

Še Arsenović si je popravil podčnjake. Samo on ima mlado ženo. Normalni dedi se ne sekiramo, če smo z leti vedno bolj šarmantni. 🙂

iskreno: je.bi se z iskrenostjo ☺

ju knou d dril ..

Predvsem nisem opazila, da me “mladina nekam pošilja”. Moji “ta domači” me ne, kaj si pa tuja mladina misli o mojih srebrnih laseh in rahlo sključeni postavi, mi je pa docela vseeno. Če bi mi kdo v obraz izrekel kakšno žaljivo na račun mojih let, bi že dobil svoje.

S svojimi leti in z zavedanjem, da je čas mojega odhoda s tega sveta vedno bližje, pa se res ne obremenjujem. To je vendar naraven pojav. Počasnejši korak in boleči sklepi pašejo zraven. Edino, kar me moti, je to, da veliko manj naredim kot sem n. pr. pred 15 leti. Hitro se utrudim. Ampak se tudi temu privajam. Itak ne moreš imeti vse narejeno. Da le ne bi bilo hujšega.
Lepota letnih časov me pa še zmeraj razveseljuje! In tudi kakšna lepa glasba.

Bojim se staranja, ne bojim se smrti. Mogoče zato, ker mislim, da je smrt še daleč, staranje pa je dnevni proces.

skrbim za to,da se počasi staram.ali se sprijazniš,se sekiraš ali kaj narediš za to,da skriješ gube.

Ne več.
To me je malo skrbelo, tam nekje pred tridesetim letom.

Zdaj z veseljem pogledam kakšno srebrno dlačico v bradi, je prav dobrodošlo. Samozavesti je bistveno več, razumevanja in znanja tudi, to da sem v hrib malce počasnejši me pa ne moti.

Uf, zelo 😂

Ne več.
To me je malo skrbelo, tam nekje pred tridesetim letom.

Zdaj z veseljem pogledam kakšno srebrno dlačico v bradi, je prav dobrodošlo. Samozavesti je bistveno več, razumevanja in znanja tudi, to da sem v hrib malce počasnejši me pa ne moti.
[/quote]

Srebrne dlačice so prav simpatične 😂

Ne, ne obremenjujem se. Sicer še nisem ne vem kako stara, med mladimi pa tudi nisem več.
Sem pa nekako prepričana, da neke baš visoke starosti ne bom doživela, tako da se res ne obremenjujem z izgledom. Bolj mi je pomembno, da se imam fajn, da se dobro počutim in da sem ob meni dragimi osebami.

ne vem, a noben nima nobenih starostnikov okoli sebe, da bi malo videli realno sliko?
kdor misli, da je glavni problem starosti gube in sivi lasje, še ni star.
Da so včasih čislali starost je lari fari. Vedno hočejo mladi spodriniti svoje predhodnike, take je naraven tek stvari in vedno je bilo in bo.
Pri današnjem staranju pa je problem, da se da življenje podaljševati v nedogled, čeprav nima nobene kvalitete več.

:
https://www.delo.si/sobotna/starejsi-lj … sivni.html

»Ampak v resnici nam starost posameznika o njem pove zelo malo. Ne pove nam, razen kronološke vrednosti, ničesar. Ne pove nam, kaj tega človeka zanima, kako vidi svet, v čem je dober ali kakšno glasbo posluša. To pa so dejavniki, na podlagi katerih navadno sklenemo prijateljstva. Izmenjujemo ideje in znanje. Starost je precej butast razlog, da nas nekdo zanima oziroma ne zanima. Družbeni razredi, na primer, imajo v tem smislu precej manj ohlapne prehode, pa geografija, rasne razlike – vse to je osnovano na politični ravni –, ampak starost? Starost resnično ni faktor.« Ashton Applewhite

Na ta tekst je takoj padel komentar o pametovanju. Zato bom dopolnila le v toliko: če bom pri njenih letih lahko s svojim podajanjem navdušila vsaj eno osebo (kot je ona mene, ko sem jo gledala po tv), bo to dovolj.

Danes se obremenjevati s tem, kaj bo? Veste, kaj vas čaka? Ste vedeli v preteklosti za danes?

Jamranje pa ni premosorazmerno s težavnostjo problemov. Itak pa ni velikih in malih – so le tvoji in moji problemi.

“Marsikaj se je dogajalo, marsikaj se še bo in svet se še vedno vrti naprej,” je bilo zapisano nekoč prav tu gor.

Za mano je 3/4 življenja. Ne bojim se niti staranja, niti smrti.
Zelo pa se bojim trpljenja, nemoči in odvisnosti od drugih. Vedno sem bila aktivna, stregla druge. Sedaj zmorem manj kot sem, bolijo me sklepi, imam še en kup drugih starostnih težav. Ne sekiram se toliko zaradi tega, kar ne zmorem, veselim se tega, kar še zmorem. Za vsemi nami bo ostalo še veliko neopravljenega dela.

Ne.

Proti obremenjenosti s staranjem pomaga zavedanje, da si se tako izzivel, da je ze skrajni cas, da poskusis se kaj novega, lol.

Dokler bom lahko skrbel sam zase, me ne skrbi. Ko ne bom več mogel poskrbet zase bom poskusil poskrbeti, da me bo skrbelo čim manj časa. Sicer pa… starejši ko sem, manj sem siv.

Ti ga pa biksaš danes. :)))

Dobro jesti, dobro piti in čim več dobrih moških poseksati.😊

Od staranja se bojim samo demence. Prav grenko sem se nasmejala ob vaših postih. S čim se obremenjujete. Po 65. letu ima demenco vsak peti. Po 80. vsak tretji. Skrbele pa naj bi me gube? Imamo demenco trenutno v družini in proti temu so vse druge skrbi glede staranja resnično smešne. In demenca prizadeva čedalje mlajše in v čedalje v večjem obsegu. Epidemija. Pa to niso generacije, ki so odraščale ob videoigrah, ampak so živele aktivno in ob domači zelenjavi. Kaj bo šele z nami in tistimi, ki pridejo za nami.

Ja, bojim se starosti. Gube in sivi lasje so malenkost. Bližam se 60, opažam upad moči, vse me prej utrudi, težje prenašam spremembe, v službi težje dohajam mlade, rabim več časa in miru zase. Težko mi je, ko vidim, kako se kdo čez noč spremeni v starčka. Starost, bolezen in propadanje sem videla pri svojih starših. Se prepričujem s pozitivnim razmišljanjem, a ne gre vedno. Včasih vidim kakšnega vitalnega in zadovoljnega starejšega. Potem pa ga pobliže spoznaš, pa vidiš, da ga daje to in ono, da iskreno pojamra in pove, da no vse tako super kot zgleda.

Si razmišljala, da bi kdaj napisala kakšno knjigo? Zveniš nadvse empatično, zveniš tako kot da se znaš v tistem instantnem trenutku poistovetiti z naključno mimojdočo osebo in videti … razumeti njeno globino. Razmišljaj v dotično smer. Mon ni dober prostor, namreč škoda je zapravljati tovrstne redke talente na enemu čveku.

To je en sam plus: meni so všeč plešasti. 🙂

Jaz se ne bojim demence.Poznam samo eno sosedo, ki je že včasih malce dementna, stara pa je 96 let.
Okrog mene so sosede, stare 80, 90, 92 let, pa nobena ni dementna.Tako da me statistika -vsak tretji – nič ne obremenjuje.
Tudi v mojem ožjem in širšem sorodstvu ni demence.
Moji sošolci in sošolke so stari 60 let.Nihče ni dementen.Imamo obletnice in se dobivamo na par let.

Moja Luna v ribah 🙂 nekoč sem to dojemala kot prekletstvo, danes vem da je blagoslov.. Bom razmislila, hvala za nasvet in spodbudo.
[/quote]

Oh te Lune v ribah, to mi ravno toliko pomeni, kot če mi kdo reče, da je našel raka v tunini konzervi. Bo pa polna luna ta vikend. Pa še lepo vreme bo.

Čeprav, ne razumem – kaj dojemaš kot prekletstvo? Uvid v sočloveka?