Marsikaj je treba požreti kadar živite s starši / taščo tastom
Živim hvala bogu na svojem. Hvala bogu rečem zato ker vidim kako so težki stari ljudje. Oče ima 81 let, zanikrn, škrt, ne misli niti za minuto naprej. Glavno da ima lep avto navzven, notri v avtu in v hiši pa svinjak. Briga ga če centralna crkne, briga ga za vse. Samo za avto ne. Mu vržem stran neuporabno zlomljeno metlo in jo pobere iz smetnjaka. Moževi starši so boljši, bolj čisti, odgovorni, a imajo tudi svoje navade. Tako kot jih imam jaz. Zato sem vesela, da živimo na svojem, ker mislim da tisti ki živite skupaj, morate marsikaj požreti . In da vam gre marsikaj zelo na živce.
Se strinjam, mi smo ziveli skupaj, sedaj smo na svojem in ga ni lepsega. Seveda je treba marsikaj pozreti, starejsi so tezki. Ko so pa mlajsi , jim pa odnesejo marsikatero delo. A zame je to da sem na svojem, neprecenljivo.. tvoj oce je pa tak kot vecina starih, zanikrn in hrcek. Jaz tudi ne bi mogla ziveti s takimi.
Ja, se strinjam. Je pa zelo odvisno, kakšni so družinski člani. Če je družina urejena, če se družinski člani razumejo med seboj in so zrele osebnosti, mislim, da ima taka, razširjena družina celo svoje prednosti: stari starši pomagajo pri varstvu otrok, razvozijo otroke na dejavnosti, v šolo ipd., ko ostarijo in obnemorejo, pa jim mlada družina pomaga. To se pravi medgeneracijsko sožitje. Če je pri hiši kmetija, je celo zaželeno, da je v hiši čim več delovne sile.
Če pa stari in mladi nikakor ne gredo skupaj (pa ni s tem rečeno, da so eni ali drugi slabi ljudje), je boljše, da so posebej.
Izhajam iz družine, kjer sta vedno vsaj dve generaciji v hiši in mi je to normalno. V nekem času smo bile celo 4 generacije:):):) TOP! Navajena sem družbe starejših in starih, kot mladih in malčkov palčkov. Vse ima svoje pluse in minuse, pri nas se je izkazalo, da je več plusov kot minusev in trenutno 3 generacije dobro shajamo:) Je kdaj malo glasno, kak dan tiho…a na koncu dneva…smo vsi skupaj in se zelo zanašamo drug na drugega in si vedno pomagamo. Se pa sproti učimo in prilagajamo. Dolgčas nam ni:)
Uf, živela sem v tkai družini in sem si rekla, da jaz te napake ne bom naredila. To da sem šla na svoje, je bila najboljša odločitev v mojem življenju. Čeprav sva imela pri njemu vse urejeno, cel štuk frej, lepa hiša… Svoboda je več vredna. Sva zgradila svojo hišo, ne lahko, a sva jo, še kreditov sva vzela zelo min in jih hitro odplačala Sem pa zamerila kolegici, ki mi je skoz metala pod nos, da sem neumna ker ne živim s taščo, kaj bo ta hiša prazna, pa da bo hiša prazna, ko bosta umrla…. Da je to neumno. Mogoče zanjo ja, zame ne. Ker je bil mož edinec, je sedaj hiša ostala njemu, sva jo uredila , prenovila v celoti , zamenjala ploščice, okna, vrata, fasado, pohištvo je vse novo in jo oddajava 2 družinam za lep denar, ker je hiša v LJ.