Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Že 15 let nesrečno zaljubljen

Default avatar

vse bolj se mi zdi

Marko je napisal/a:
Vse bolj se mi zdi je napisal/a:


Da ta clovek sploh ni nic dal v odnos, ampak caka na cudez.
Je res in ni res. Sem prepričan, da je dal vse, kar je lahko, pa čeprav je to v resnici veliko premalo za rezultat, ki ga on pričakuje. Kajti, če bi lahko ali imel še kaj dati, bi dal. Tudi, če ima in noče dati, moramo razumeti tako, kot da je dal v nekem momentu vse.
Pričakovanje je največji vir razočaranj.
in če ti dam razlagina primeru veze:
recimo ajde za primer hipotetično,da sem ti všeč in me pokličeš povabiš na pijačo - in se zmeniva. In potem ti na dejtu začneš s svojimi razlagami kako ne verjameš v srečne veze, kako se ti zdi da teh ni, kako nimaš nobenih pričakovanj kam bi se razvijal ta najin odnos...
veš kaj meni reče v glavi - škoda mojega časa s takim, nima pričakovanj za najin odnos, ne verjame v naju, da bi lahko bila srečna, torej tudi se nima namena očitno za to truditi, nič narediti... to je zame potemtakem izguba časa, ker jaz si želim srečno in trajno vezo - verjamem,da to lahko imam, če se za to trudim in v to vlagam in sem to pripravljena - ampak to lahko samo z nekom, ki bo to enako pripravljen početi, z nekom, ki mu je vse odveč in ne verjame vame in v najin odnos, to nima smisla. In te zavrnem- zakaj - točno zaradi tega tvojega odnosa -ne bom nič naredil,da slučajno ne bom razočaran, ne verjamem v nič, ne pričakujem nič...
In si tako si si sam zgeneriral zavrnitev in uničil možnost za lep odnos in nekoč morda trajno in srečno vezo. Popolnoma sam s tvojimi prepričanji in pričakovanji in dejanji glede odnosa.
In potem ironično tak odpre temo na monu, da ga ena noče - naj se raje vpraša zakaj ga noče. če nima namena nič narediti za odnos in ne verjame vanj in vanjo, potem je odgovor na dlani. Vzrok je v prav teh njegovih dejanjih in nepričakovanjih pozitivnega in lepega.
Default avatar

Malo morgen

vse bolj se mi zdi je napisal/a:
Marko je napisal/a:


Je res in ni res. Sem prepričan, da je dal vse, kar je lahko, pa čeprav je to v resnici veliko premalo za rezultat, ki ga on pričakuje. Kajti, če bi lahko ali imel še kaj dati, bi dal. Tudi, če ima in noče dati, moramo razumeti tako, kot da je dal v nekem momentu vse.
Pričakovanje je največji vir razočaranj.
in če ti dam razlagina primeru veze:
recimo ajde za primer hipotetično,da sem ti všeč in me pokličeš povabiš na pijačo - in se zmeniva. In potem ti na dejtu začneš s svojimi razlagami kako ne verjameš v srečne veze, kako se ti zdi da teh ni, kako nimaš nobenih pričakovanj kam bi se razvijal ta najin odnos...
veš kaj meni reče v glavi - škoda mojega časa s takim, nima pričakovanj za najin odnos, ne verjame v naju, da bi lahko bila srečna, torej tudi se nima namena očitno za to truditi, nič narediti... to je zame potemtakem izguba časa, ker jaz si želim srečno in trajno vezo - verjamem,da to lahko imam, če se za to trudim in v to vlagam in sem to pripravljena - ampak to lahko samo z nekom, ki bo to enako pripravljen početi, z nekom, ki mu je vse odveč in ne verjame vame in v najin odnos, to nima smisla. In te zavrnem- zakaj - točno zaradi tega tvojega odnosa -ne bom nič naredil,da slučajno ne bom razočaran, ne verjamem v nič, ne pričakujem nič...
In si tako si si sam zgeneriral zavrnitev in uničil možnost za lep odnos in nekoč morda trajno in srečno vezo. Popolnoma sam s tvojimi prepričanji in pričakovanji in dejanji glede odnosa.
In potem ironično tak odpre temo na monu, da ga ena noče - naj se raje vpraša zakaj ga noče. če nima namena nič narediti za odnos in ne verjame vanj in vanjo, potem je odgovor na dlani. Vzrok je v prav teh njegovih dejanjih in nepričakovanjih pozitivnega in lepega.
On je realist, ti pa le kvasiš o začasnih pravljicah..
Default avatar

Marko

vse bolj se mi zdi je napisal/a:
Marko je napisal/a:


Je res in ni res. Sem prepričan, da je dal vse, kar je lahko, pa čeprav je to v resnici veliko premalo za rezultat, ki ga on pričakuje. Kajti, če bi lahko ali imel še kaj dati, bi dal. Tudi, če ima in noče dati, moramo razumeti tako, kot da je dal v nekem momentu vse.
Pričakovanje je največji vir razočaranj.
in če ti dam razlagina primeru veze:
recimo ajde za primer hipotetično,da sem ti všeč in me pokličeš povabiš na pijačo - in se zmeniva. In potem ti na dejtu začneš s svojimi razlagami kako ne verjameš v srečne veze, kako se ti zdi da teh ni, kako nimaš nobenih pričakovanj kam bi se razvijal ta najin odnos...
veš kaj meni reče v glavi - škoda mojega časa s takim, nima pričakovanj za najin odnos, ne verjame v naju, da bi lahko bila srečna, torej tudi se nima namena očitno za to truditi, nič narediti... to je zame potemtakem izguba časa, ker jaz si želim srečno in trajno vezo - verjamem,da to lahko imam, če se za to trudim in v to vlagam in sem to pripravljena - ampak to lahko samo z nekom, ki bo to enako pripravljen početi, z nekom, ki mu je vse odveč in ne verjame vame in v najin odnos, to nima smisla. In te zavrnem- zakaj - točno zaradi tega tvojega odnosa -ne bom nič naredil,da slučajno ne bom razočaran, ne verjamem v nič, ne pričakujem nič...
In si tako si si sam zgeneriral zavrnitev in uničil možnost za lep odnos in nekoč morda trajno in srečno vezo. Popolnoma sam s tvojimi prepričanji in pričakovanji in dejanji glede odnosa.
In potem ironično tak odpre temo na monu, da ga ena noče - naj se raje vpraša zakaj ga noče. če nima namena nič narediti za odnos in ne verjame vanj in vanjo, potem je odgovor na dlani. Vzrok je v prav teh njegovih dejanjih in nepričakovanjih pozitivnega in lepega.
Sam bi verjetno naredil enako, ok, mogoče ne bi kar takoj obupal :), načeloma pa gre tako ja. Lahko pa bi tak človek naletel na žensko, ki misli podobno kot on in bi se ujela v teh prepričanjih. Počutila bi se bolj sprejete, razumeljene, hkrati bolj varne in bi se lahko iz tega kaj razvilo postopoma, saj bi se bila pripravljena bolj odpreti.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

vse bolj se mi zdi

Malo morgen je napisal/a:
vse bolj se mi zdi je napisal/a:

in če ti dam razlagina primeru veze:
recimo ajde za primer hipotetično,da sem ti všeč in me pokličeš povabiš na pijačo - in se zmeniva. In potem ti na dejtu začneš s svojimi razlagami kako ne verjameš v srečne veze, kako se ti zdi da teh ni, kako nimaš nobenih pričakovanj kam bi se razvijal ta najin odnos...
veš kaj meni reče v glavi - škoda mojega časa s takim, nima pričakovanj za najin odnos, ne verjame v naju, da bi lahko bila srečna, torej tudi se nima namena očitno za to truditi, nič narediti... to je zame potemtakem izguba časa, ker jaz si želim srečno in trajno vezo - verjamem,da to lahko imam, če se za to trudim in v to vlagam in sem to pripravljena - ampak to lahko samo z nekom, ki bo to enako pripravljen početi, z nekom, ki mu je vse odveč in ne verjame vame in v najin odnos, to nima smisla. In te zavrnem- zakaj - točno zaradi tega tvojega odnosa -ne bom nič naredil,da slučajno ne bom razočaran, ne verjamem v nič, ne pričakujem nič...
In si tako si si sam zgeneriral zavrnitev in uničil možnost za lep odnos in nekoč morda trajno in srečno vezo. Popolnoma sam s tvojimi prepričanji in pričakovanji in dejanji glede odnosa.
In potem ironično tak odpre temo na monu, da ga ena noče - naj se raje vpraša zakaj ga noče. če nima namena nič narediti za odnos in ne verjame vanj in vanjo, potem je odgovor na dlani. Vzrok je v prav teh njegovih dejanjih in nepričakovanjih pozitivnega in lepega.
On je realist, ti pa le kvasiš o začasnih pravljicah..
ne ti si tisti večni pesimist, ki jih omenjam v postih, ki si sam tako ustvarjaš s tvojim pesimizmom, tvojo nesrečno realo.
Drugi si pa s svojim optimizmom svojo srečno realo, lahko jo imenuješ tudi pravljice to, ampak so pravljice, ki jih ustvarijo resnični ljudje, s svojo pozitivo, pozitivnim odnosom in trudom. v realnem življenju.
Ti tega nikoli ne boš dosegel - razlog je en in edini: tvoj večni pesimizem in odsotnost tvojega truda, pozitivnih dejanj.
Tvoj večni pesimizem in negativizem do vsega je tvoja reala - ne reala vseh. in je tvoja reala, ker ti to tako hočeš početi in živeti. Drugi so se odločili za srečne odnose, prevzemajo odgvornost zanje in torej vanje to pozitivo tudi vlagajo.
je res ja, tudi kdaj ne uspe, ampak to ni razlog za vsevečni črni pesimizem in razpredanje, kako je vse črno nesrečno - ne takrat se pobereš in poiščeš vzroke sam pri sebi, lahko je samo nekompatibilnost s parrtnerjem in pri tem sploh ni nihče od njiju slab, in greš naprej, ko najdeš tistega, iki ti ustreza in z njim zgradiš srečo.

Pount je da ti je ne boš nikoli dosegel - ker ti povsod seješ svoj negativizem in zato ne vlagaš pozitivnega in dobrega, kar pa je odgovornost vseh partnerjev v odnosu in kar je nujna sestavina srečnega odnosa. Iz sajenja negative in čakanja na čudež, še nikoli ni zrasla sreča.
Default avatar

vse bolj se mi zdi

Marko je napisal/a:
vse bolj se mi zdi je napisal/a:

in če ti dam razlagina primeru veze:
recimo ajde za primer hipotetično,da sem ti všeč in me pokličeš povabiš na pijačo - in se zmeniva. In potem ti na dejtu začneš s svojimi razlagami kako ne verjameš v srečne veze, kako se ti zdi da teh ni, kako nimaš nobenih pričakovanj kam bi se razvijal ta najin odnos...
veš kaj meni reče v glavi - škoda mojega časa s takim, nima pričakovanj za najin odnos, ne verjame v naju, da bi lahko bila srečna, torej tudi se nima namena očitno za to truditi, nič narediti... to je zame potemtakem izguba časa, ker jaz si želim srečno in trajno vezo - verjamem,da to lahko imam, če se za to trudim in v to vlagam in sem to pripravljena - ampak to lahko samo z nekom, ki bo to enako pripravljen početi, z nekom, ki mu je vse odveč in ne verjame vame in v najin odnos, to nima smisla. In te zavrnem- zakaj - točno zaradi tega tvojega odnosa -ne bom nič naredil,da slučajno ne bom razočaran, ne verjamem v nič, ne pričakujem nič...
In si tako si si sam zgeneriral zavrnitev in uničil možnost za lep odnos in nekoč morda trajno in srečno vezo. Popolnoma sam s tvojimi prepričanji in pričakovanji in dejanji glede odnosa.
In potem ironično tak odpre temo na monu, da ga ena noče - naj se raje vpraša zakaj ga noče. če nima namena nič narediti za odnos in ne verjame vanj in vanjo, potem je odgovor na dlani. Vzrok je v prav teh njegovih dejanjih in nepričakovanjih pozitivnega in lepega.
Sam bi verjetno naredil enako, ok, mogoče ne bi kar takoj obupal :), načeloma pa gre tako ja. Lahko pa bi tak človek naletel na žensko, ki misli podobno kot on in bi se ujela v teh prepričanjih. Počutila bi se bolj sprejete, razumeljene, hkrati bolj varne in bi se lahko iz tega kaj razvilo postopoma, saj bi se bila pripravljena bolj odpreti.
ena bistvena razlika je - vsi smo bili kdaj razočarani... tudi največji pozitivisti in optimisti so, tudi tina maze je kdaj padla - point: niso obupali, niso projecirali enega dogodka na celi svet, vso okolico, na vse odnose in da vidijo vse črno...
ne - narediš "analizo" kritično sam pri sebi, vidiš kaj lahko spremeniš in to narediš in greš naprej s pozitivo v nove zmage - in te zagotovo pridejo naslednjič zmage.

ne vem katera ženska se bo poistovetila z nekom, ki ji govori,da ne verjame vanjo in v odnos, da ne verjame v srečo... zakaj bosta potem skupaj? da bosta skupaj ustvarjala si drug drugemu nesrečo z neverjetjem, negativo in vsem pesimizmom? nikoli ne bosta našla zaupanja skupnega, če se drug drugega utrjujeta v prepričanju,da ni vredno zaupati drug drugemu... samo še večji pesimizem in negativa in nezaupanje bo nastalo.
Default avatar

Marko

vse bolj se mi zdi je napisal/a:
Marko je napisal/a:


Sam bi verjetno naredil enako, ok, mogoče ne bi kar takoj obupal :), načeloma pa gre tako ja. Lahko pa bi tak človek naletel na žensko, ki misli podobno kot on in bi se ujela v teh prepričanjih. Počutila bi se bolj sprejete, razumeljene, hkrati bolj varne in bi se lahko iz tega kaj razvilo postopoma, saj bi se bila pripravljena bolj odpreti.
ena bistvena razlika je - vsi smo bili kdaj razočarani... tudi največji pozitivisti in optimisti so, tudi tina maze je kdaj padla - point: niso obupali, niso projecirali enega dogodka na celi svet, vso okolico, na vse odnose in da vidijo vse črno...
ne - narediš "analizo" kritično sam pri sebi, vidiš kaj lahko spremeniš in to narediš in greš naprej s pozitivo v nove zmage - in te zagotovo pridejo naslednjič zmage.

ne vem katera ženska se bo poistovetila z nekom, ki ji govori,da ne verjame vanjo in v odnos, da ne verjame v srečo... zakaj bosta potem skupaj? da bosta skupaj ustvarjala si drug drugemu nesrečo z neverjetjem, negativo in vsem pesimizmom? nikoli ne bosta našla zaupanja skupnega, če se drug drugega utrjujeta v prepričanju,da ni vredno zaupati drug drugemu... samo še večji pesimizem in negativa in nezaupanje bo nastalo.
Se strinjam. Ampak so ljudje, ki tega zgoraj ne zmorejo. Podobno kot se eni otroci lahko naučijo smučat pri dveh letih, nekateri pa na smuči nikoli ne bodo niti stopili (kakršenkoli že je razlog).
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

Marko

Ampak, če si nekaj želiš, je treba poskusit tudi tisto, kar ti sprva morda ne diši najbolj.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

Grda resnica

Ljubezni se ne da izsiliti
Če nekdo do tebe ne goji ljubezenskih čustev , ga ne moreš prisiliti da jih,največ kar lahko narediš zase v takem primeru je da imaš rad sebe in se ne podcenjujes v smislu zame obstaja samo on pa čeprav me ne ljubi in mi ne vrača čustev... Napaka...obstajaj sam zase in ljubi sebe
15 let travmirat nad usodo (ker te točno določena oseba ne ljubi) je bolezensko . Zdravilo za to bolezen je ljubezen do samega sebe, vendar ne v egosticno narcistični smeri preko vseh trupel, ker potem nisi naredil nič .Samo Drugam si usmeril svojo obsesijo -iz osebe xy na samega sebe... In cez 15 let boš spet ugotovil da si osamljen
Pol boš pa že star in se boš vprašal le kaj sem počel celo življenje -odgovor :sanjal sem namesto da bi zivel
Default avatar

Vseskoziuporabno

Dozdeva se mi, da je definicija ljubezni ukazana. Taka in taka mora biti in vse kar diši na trpljenje, neslišanost, poraz je takoj ožigosano za bolno, obsedenost, potrebno ozdravitve. Mogoče je celo res tako. Moje stališče pa je, da smo v tej dobi potrošniške družbe tako naravnani, da jemljemo ljubezen, zaljubljenost, odnose, kot blago. Če pa je nekdo nekje, ki mogoče 15 let ljubi brezpogojno ter od tega nima nič, samo trpi, nas to spoznanje ogroža. Kajti, kaj pa če je res, da obstaja brezpogojna ljubezen? Kaj pa Če mi za svoj denar nismo dobili največ? Kaj pa če celo naš partner veselo živi ob nas, v tišini pa brezpogojno ljubi nekoga drugega? Zato nas to dejstvo moti. Zato moramo nujno takega prepričati, da se naj zdravi.
Default avatar

Nkeichi

Vseskoziuporabno je napisal/a:
Dozdeva se mi, da je definicija ljubezni ukazana. Taka in taka mora biti in vse kar diši na trpljenje, neslišanost, poraz je takoj ožigosano za bolno, obsedenost, potrebno ozdravitve. Mogoče je celo res tako. Moje stališče pa je, da smo v tej dobi potrošniške družbe tako naravnani, da jemljemo ljubezen, zaljubljenost, odnose, kot blago. Če pa je nekdo nekje, ki mogoče 15 let ljubi brezpogojno ter od tega nima nič, samo trpi, nas to spoznanje ogroža. Kajti, kaj pa če je res, da obstaja brezpogojna ljubezen? Kaj pa Če mi za svoj denar nismo dobili največ? Kaj pa če celo naš partner veselo živi ob nas, v tišini pa brezpogojno ljubi nekoga drugega? Zato nas to dejstvo moti. Zato moramo nujno takega prepričati, da se naj zdravi.
Mene nič ne moti, moti njega, ki trpi in jemlje tablete itd.
Nič ni zapovedano, ni sporen noben Donkihot, ki vzdihuje za svojo dulxinejo, dokler je ne začne zasledovati in ji groziti, seveda.
Default avatar

o ljubezni in zaljubljenosti

pravljice, Hollywood, Bollywood in poet -> ljubezen boli, zaljubljenost boli

resnica -> ljubezen ne boli, zaljubljenost pa se manj


Ljubezen se daje, cuti, daje, daje in - ja uganil si - daje... in tu se stvar konca, ne rabis nic zahtevat v zameno za to, da cutis ljubezen do nekoga.
Ti ne trpis zaradi nesrecne zaljubljenosti in ker te ona noce.
Ti trpis zaradi sebe, svojega odnosa, pogleda na svet. Ti hoces idealno, mitolosko razmerje s tvojo kraljico in bremza te ona, ker ti tega ne omogoci. Nak, ni ona tista, ki te dela nesrecnega, sam si. Ni ona tista, ki te lahko osreci, sreco si kujes sam.

Dokler tega ne bos predelal in razumel, se nic ne more spremeniti.

Vic je pa v tem, da tudi, ce se cudez zgodi in te nekega dne ona vseeno sprejme, se bos moral nauciti ljubiti v resnici... dajati in ne zahtevati... ne umirati od zavrnitve vsakic, ko njej kaj ne bo pasalo... drugace bos unicil odnos in bos spet sam, pa se v vecji bolecini.

To, da ti ze 15 let trpis, ne zvelica tvoje ljubezni v nekaj cistega. Ravno obratno. Tvoje trpljenje obremenjuje tebe in verjetno tudi njo (sploh, ce si ze na pol stalker).

Saj ti nihce ne govori, da je ne smes ljubiti. Izvoli. Ampak ne se valjat v melanholiji in depresivnih globinah zaradi najplemenitejsega custva - ljubezni. Ne krivit nje za svojo nesreco. Ne je prepricevat, naj si premisli. Te pac ni sposobna ljubiti - njena perfekcija nosi vsaj to napako, ce ne se kaksno vec. Je pac clovek. Ljubezni se ne da ne kupiti, ne izsiliti.

Mogoce je ta uvid ravno tisti cudez, ki ga rabis: nauciti se ljubiti brez vlecenja bolecine vase.

Verjetno me bos ogrizel do kosti za zgornji zapis.
Pa vseeno ti zelim, da se (sam, seveda, nihce ti ne more pomagati, ce si nisi pripravljen pomagati sam) potegnes iz pekla v svoji glavi.
Default avatar

Marko

Vseskoziuporabno je napisal/a:
Dozdeva se mi, da je definicija ljubezni ukazana. Taka in taka mora biti in vse kar diši na trpljenje, neslišanost, poraz je takoj ožigosano za bolno, obsedenost, potrebno ozdravitve. Mogoče je celo res tako. Moje stališče pa je, da smo v tej dobi potrošniške družbe tako naravnani, da jemljemo ljubezen, zaljubljenost, odnose, kot blago. Če pa je nekdo nekje, ki mogoče 15 let ljubi brezpogojno ter od tega nima nič, samo trpi, nas to spoznanje ogroža. Kajti, kaj pa če je res, da obstaja brezpogojna ljubezen? Kaj pa Če mi za svoj denar nismo dobili največ? Kaj pa če celo naš partner veselo živi ob nas, v tišini pa brezpogojno ljubi nekoga drugega? Zato nas to dejstvo moti. Zato moramo nujno takega prepričati, da se naj zdravi.
Ma ne iz tega razloga no. Saj razloge je že sam naštel. Pa ne rečem, da se mora zdraviti, pač nekaj spremeniti v svojem življenju ali pa v svojih prepričanjih o tem, kaj ljubezen je ali pa o tem, kaj resnično išče, zakaj se tako počuti kot se itn. Ker zdravimo se bolj ali manj tako ali tako vsi, saj smo vsi v otroštvu doživeli manjše ali pa večje traume, ki jih zdaj zdravimo na različne načine.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

ext

Množica nasvetov.... pa se jih sami držite?
Default avatar

Marko

Jaz se jih, ket so iz mojih izkusenj.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

Nkeichi

Tudi jaz imam izkušnje z "nesrečno zaljubljenim " stalkerjem.
Default avatar

Še ena trpeča duša

Lidija Bašič Jančar je napisal/a:
Pozdravljeni!
Mi je žal za vašo izkušnjo, žal ne vem, kako se je vajina veza (je veza bila?) odvila oz. končala, na kakšen način, koliko je trajala, itd…
Čas res celi rane, vendar le tedaj, ko se ljudje aktivno z ranami ukvarjajo. Drugače ne. Aktivno pomeni, da poskušajo prevzeti odgovornost za svoja čutenja: najprej ugotoviti, katera čutenja so tista, ki najbolj bolijo, so težka, jih je najtežje prenašate in vzdržite z njimi. Nato od kje izhajajo in kaj povzročajo, kje delajo težave in kako narediti življenje z njimi čim bolj smiselno.
Zaljubljenost in zaljubljene občutke prekiniti takrat, ko so najmočnejši, povzroča srčno bolečino. Upam si trditi, da nekdo, ki tega ni doživel, ne more vedeti, kako je to težko. Pa vendar…ko smo enkrat v nekem stanju, ki je težko, boleče, imamo dve možnosti: ali se vdati ali pa boriti in iti naprej.
15 let je res dolgo obdobje. Poskušam si predstavljati, kaj vse se je (ali se ni) v tem času dogajalo…Pomoč ste sicer iskal, res pa je, da vam noben strokovnjak ne more pomagati, če se sami ne odzivate aktivno. Strokovnjaki sami ne morejo naredit nič, lahko pa so sopotniki pri iskanju novih načinov odzivanja, pri raziskovanju vzorcev, čutenj, čustev in vsega, kar se v procesu prebuja. Že to, ko pravite, da ste prepričan, da nikoli ne bo bolje, kaže na to, da ste se vdal in zdaj samo (jezno?) čakate, kdo vam bo pomagal ob tem, ko veste, da vam lahko pomaga le ena oseba…
Vendar veste, ta oseba vam tudi ne more pomagati…tudi, če bi bila skupaj, vam življenja ne more osmisliti. Mišljenje, da ste lahko srečen le z določeno osebo (ali pogojno ob osebi) prinese le odvisniški odnos in posledično nezadovoljstvo. Kajti najprej si moramo sami sebi znati osrečiti življenje. Najprej moramo biti zadovoljni in izpopolnjeni sami s seboj, nato lahko gradimo odnos z drugim-i.
Ta vaša izkušnja vam je pravzaprav dala zelo dobro popotnico oz. možnost, da najdete najprej stik s sabo. Kaj to zares pomeni? Začela bi pri občutku, ki ste ga navedel, da nima nobenega smisla živeti in da ste pomislil celo na samomor. Lahko si le mislim, kakšne prezrtosti ste moral biti nekoč deležen? Od kje ti boleči občutki nevrednosti, prezrtosti? Kdo vas je tako ponižal? Tukaj lahko začneva: z vašo zgodovino, vašo primarno družino in vašo vlogo v njej. O pripadnosti, domu, družini-temeljnih potrebah in vrednotah…ki bi jih moral biti deležen vsak otrok, da si lahko izgradi lastno vrednost-samopodobo in samozavest. Potem so tukaj še močni občutki neizpolnjenega hrepenenja, ki ne potihnejo-po kom? Kje je bila mama, koliko ste bil osamljen in ste jo čakal? Koliko čustev ste bil deležen od nje?
Ženska, po kateri hrepenite, je le odsev vaših najglobljih občutkov, s katerimi se še niste srečal: žalosti ob osamljenosti, strahu pred tem, da boste ostal sam in osamljen, hrepenenja po odnosu in stiku, po povezanosti in potrditvi. Lahko bi rekla, da čutim prav smrtni strah pred zavrženostjo, temeljni strah, ki je vezan na eksistenco oz preživetje.
Tako močan strah je lahko odraz globoko zakoreninjenega strahu, ki se je nekoč zarisal v vsako celico vašega telesa in je vezan na temeljni občutek navezanosti in odzivnosti staršev na čisto prvinske potrebe, ki ste jih kazal kot otrok.
Želela bi vam reči, da imate velik potencial razvoja in da vas ob tem lahko čaka samo osvoboditev: od teže nepredelanih čutenj, ki še niso dobila pomena in smisla. Poskusite znova, poiščite dobrega, zadosti trdnega (morda moškega) terapevta, ki bo šel z vami na to pot. Verjemite, da se splača in da je možno. Ko se boste odločil, da želite spremeniti stanje, v katerem ste in si želite narediti naslednji korak, bo čas vsekakor zacelil te rane-to je ta vaša skrita moč, ki samo čaka, da jo začnete uporabljati.
Srečno in pogumno naprej!
Spoštovana gospa Lidija, najprej iskrena zahvala, ker ste si vzeli čas za vaš odgovor. Vse lepo in prav in tudi pri analizi moje psihe ste marsikaj ugotovila pravilno, a ste prezrla ključno dejstvo, da je oseba, o kateri govori ta tema, moja edina in specifična želja, kar se tiče resnega partnerstva. Hočem povedati, da je moj splošni odnos do nasprotnega spola (in v tem okviru tudi odnos do sebe samega) eno poglavje, ta konkretna oseba pa drugo. Meni nič ne pomaga, če k meni pristopi kaka druga, tretja, pa četrta ženska ... Jaz hočem NJO. Nobene druge. Zato sem tudi napisal, da mi nihče drug kot ona ne more pomagati. Novi načini mojega odzivanja, raziskovanje vzorcev, čutenj, čustev ne morejo spremeniti odločitev te konkretne osebe. In ne, nisem se vdal, nikakor, samo nemočen sem. Ker, ponavljam, je vse odvisno od dejanj točno specifične osebe, na katera pa imam jaz tudi pri najboljši volji in maksimalno vloženem trudu v najboljšem primeru zgolj omejen vpliv.


tudi, če bi bila skupaj, vam življenja ne more osmisliti. Mišljenje, da ste lahko srečen le z določeno osebo (ali pogojno ob osebi) prinese le odvisniški odnos in posledično nezadovoljstvo.

Z vašo zgornjo izjavo se nikakor ne morem strinjati. Hočete povedati, da je monogamija zgolj utvara, zgrešena teorija? Ali to pomeni, da so pari, ki so skupaj 40, 50 let, storili napako?


Od kje ti boleči občutki nevrednosti, prezrtosti? Kdo vas je tako ponižal?

No, na tole vam lahko celo konkretno odgovorim. Predvsem so krivi vrstniki, ki se izživljajo nad tistimi, ki mirno opazujejo in nikomur nočejo nič hudega. Skratka, neškodljive in neškodoželjne dojemajo kot slabiče. Povejte mi, kaj je tu prav in kaj narobe? Se vam ne zdi, da živimo v svetu, ki je obrnjen na glavo? Verjetno bom s strani uporabnikov spet obtožen, da igram žrtev. To nikoli ni bil moj namen, čeprav je dejstvo, da dejanske žrtve tudi obstajajo, samo da je lažje to zanikati in se na tak način izogniti odgovornosti do sprememb. Ampak to je zdaj že mimo teme.


Potem so tukaj še močni občutki neizpolnjenega hrepenenja, ki ne potihnejo-po kom?

Po njej.


Ženska, po kateri hrepenite, je le odsev vaših najglobljih občutkov, s katerimi se še niste srečal: žalosti ob osamljenosti, strahu pred tem, da boste ostal sam in osamljen, hrepenenja po odnosu in stiku, po povezanosti in potrditvi. Lahko bi rekla, da čutim prav smrtni strah pred zavrženostjo, temeljni strah, ki je vezan na eksistenco oz preživetje.

Glede strahu pred zavrženostjo se sicer deloma strinjam, ampak meni ni težava dobiti punce v pol ure, če tako želim. Sploh ne gre za to, da bi me skrbelo, da bom drugače ostal sam. Gre za to, da hočem točno to osebo in nobene druge.


Skratka, jaz lahko delam na stanju svojega dojemanja in emocij vse, kar se storiti da, lahko tudi popolnoma ozdravim, vendar to ne bo rešilo konkretnih težav. Škarje in platno ima namreč v rokah točno določena oseba in vi žal nimate niti možnosti niti pravice vplivati na njene odločitve.
Default avatar

Še ena trpeča duša

vse njene napake je napisal/a:
Si že kdaj videl, koliko las pusti v kopalnici? Kako smrdijo njeni iztrebki? Si kdaj videl umazano školjko od njenega iztrebljanja? Si jo kdaj videl s sveže stisnjenim mozoljem sredi lica ali čela? Si kdaj zavohal njen prdec? Si jo kdaj zalotil z zadahom iz ust? Jutranji zadah? Riganje? Hud napad kisline? Si jo kdaj videl med barvanjem las, britjem? In to je šele začetek, to je vse samo zdravje, kaj šele kakšna bolezen.
Ljubezen ne more dozoreti, dokler je platonska, ker nimaš priložnosti osebe spoznati kot človeka, ki je krvav pod kožo. Za kaj takšnega moraš kot prvo, imeti telesni stik z njo in preživeti nekaj dni in noči skupaj z njo.
Z veseljem bi poskusil vse od naštetega. Na mozolj bi jo poljubil, njen prdec ustekleničil. Za kasneje :)) Ne more se mi zagabit na noben način.

Marko je napisal/a:
Pa poznaš njene napake? Kako dobro to osebo sploh poznaš, se družita že 15 let ali samo sanjariš o njej 15 let?
Da ceniš njeno življenje bolj od svojega, ni dobra popotnica za dober odnos, saj na tak način sebe postaviš za žrtev katero se lahko izkorišča. To pa ne more biti ljubezen. Najprej moraš ceniti svoje življenje in potem hkrati še življenje nekoga drugega. Če to dvoje ni izpolnjeno, si ali žrtev ali pa izkoriščevalec v tem odnosu.
Ne spet s temi žrtvami in izkoriščevalci, prosim te. Te nalepke so samo poskus prikazati tako dolgotrajno hrepenenje kot patološko, da ne bi tistim, ki v največ nekaj tednih prebolijo vse svoje 'ljubezni', vzbujalo nekega slabega občutka.

Drugače pa sva včasih bila prijatelja, sva v bistvu še vedno, čeprav sva precej manj v stiku.

Zartrose je napisal/a:
Torej kako razložiš svoje lastne besede:"Ah, ona je itak ena princeska, cel svet ji leži pod nogami. Na zunaj je zelo srečna, kaj več pa meni itak ne zaupa."
- kako jo lahko brezpogojno sprejemaš takšno kakršna je, z vsemi njenimi napakami vred, če ti razen zunanje slike, ki jo o sebi nudi, kaj več ne zaupa?
Ona ne stoji pred tabo v dušo gola, da bi jo res poznal z vsemi njenimi foricami, navadami, napakami vred...
Sem že tvojega sotrpina vprašala, ali bi jo v tem primeru še ljubil, ali bi pač bila le še ena ženska več, ki so prišle in odšle iz njegovega lajfa med skakanjem s cveta na cvet..

Pač obrambni sistem pred ljubeznijo in življenjem.. ti si v tem šel že tako daleč, da se raje uničuješ z antidepresivi, kot da se postaviš za sebe, svoje zdravje, svoje srce, dušo in življenje. Aveš da je danes preveč zlorabljanja zdravil, alkohola, drog, prostega fukcanja... ravno zaradi zadušene duše..
Takšno je zgolj trenutno stanje.

Obrambni sistem pred ljubeznijo in življenjem? Tudi ta je bosa. Če pride k meni, se bom razpočil od obojega. Nobenega izogibanja ali iskanja izgovorov ni tukaj, kot bi nekateri amaterski psihologi foruma to radi prikazali.

Zartrose je napisal/a:
Aaaa.. imaš strah pred gospodinjami (mamica?), da si jih toliko krat omenil...

Vidim da sploh nisi zares prebral avtorjeve zgodbe. Če bi jo ne bi podpiral take izgubljenosti v kateri premišljuje o samomoru zaradi ženske, ki ga noče. No, jaz pa podpiram življenje in ljubezen, zvestobo in poštenje.

To ni pogum, kar pišeš. To je strah se soočit z dejanskim vzrokom in vse to predelat.
Najin odnos je prekompleksen, da bi enostavno lahko rekla, da me noče. Prosim, da nehaš to ponavljat, ker ne poznaš podrobnosti. Jaz sem se pripravljen boriti zanjo še naprej in takšnega negativizma v stanju, v kakršnem sem, enostavno ne potrebujem. Saj drugače se zavedam, da so tvoji nameni v osnovi dobri.

Dejanski vzrok pa tudi meni žal ni poznan, pa si lahko prepričana, da bi se ga takoj lotil z vsemi štirimi, če bi se ga lahko, ker je to ključ iz tega labirinta.

glavno da je uržeh je napisal/a:
mah, človek ve, da je luzer.
ampak, če si reče, da je nekdo drug kriv za to, da je luzer, je pač lažje živet s tem, kot pa prevzet polno odgovornost zase in se zavedat, da si je čisto sam kriv za svoje zavoženo življenje

ne, lažje je reči, una khrbha je kriva za vse, kar se je meni slabega zgodilo.
Najbolj všeč ste mi tisti, ki človeku v stiski 'pomagate' tako, da privlečete vse lastne komplekse s sabo in ga napadete, tudi z žaljivkami. Najnižja sorta ljudi. Nisi vreden ne mojega časa ne pozornosti.

Poletna3 je napisal/a:
Škoda za 15 izgubljenih let, ki jih nikoli ne bo nazaj. Dal si jih nekomu, ki tega ne ceni in si tega od tebe niti ne želi. Obsedenost, ne zaljubljenost. Sprejeti to je še težje, zato je korak naprej tako težek. Ampak ni nemogoč. Tvoja sreča ni odvisna od drugih, samo od tebe. In nikoli ne sme biti prepozno, da si dovoliš biti srečen. Mogoče sam, mogoče s kom.

Lep post in lepa pesem, hvala ti. Glede tistega o obsedenosti se sicer ne strinjam, obsedenost vseeno izgleda precej drugače.

Super napisano je napisal/a:
Zdaj si pa preberi tolikokrat dokler ne bos dojel. Ti moras zeleti in hoteti spremeniti sedanje stanje. Dokler tega ne bos, ni zivega boga na tem svetu, ki bi ti pomagal. Odgovornost je zgolj in samo na tebi. Vztrajanje v vlogi zrtve in obtozevanje okolice kako je kriva za vse in slaba, je tvoj izgovor inneresnicna iluzija, prelaganje tvoje odgovornosti na druge. Prej bos sprejel odgovornost in naredil spremembe, manj zivljenja bos vrgel stran in dalj bos cakal vedno tezje bo. Se stokrat si preberi odgovor strokovnjakinje, ki te je dobro prebrala.
Nobena žrtev nisem, nikogar ne obtožujem ali krivim za karkoli. A je res tako težko dojet, da obstajamo tudi taki ljudje?

Srečko5 je napisal/a:
Avtor teme, če je resnična, je pa naiven, ker ne pozna dinamiko razmišljanja ženske. Dinamike , ki je plenilska, brezčustvena, egoistična. Kjer naj bi se moški podrejal nekemu domišljijskemu idealu, ki z realnostjo nima nobene povezave. So pa izjeme iz tega konteksta, žal, je takih žensk zelo malo. So pa in so spoštovanja vredne. Kjer ni ljubezen, beseda, ki sploh ne odraža realnega stanja, ampak iskreno in odprto imeti drugo osebo rad.
S temle se moram na žalost tudi jaz kar strinjati. Ampak a veš, ko imaš eno žensko tako rad, da ji oprostiš tudi neizogibne plenilske, brezčustvene, egoistične lastnosti njene narave, ki jih je v tem primeru itak zgolj za vzorec ... Ne gre toliko za naivnost, kot recimo zaslepljenost, heh.

loveandlimerence je napisal/a:
Avtor, zelo te razumem, ker sem bila še leto nazaj na istem. Ne bom na dolgo pisala svoje zgodbe, vendar ti iz svojih izkušenj povem, da je za moj primer gospa Lidija podala pravi odgovor. To vem zdaj, gledano nazaj. Nikoli nisem verjela v ljubezen, nisem verjela, da bi me lahko kdo na svetu imel rad, pa me je pred petimi leti zadelo s tako silo, da ne bi nikoli mogla verjeti nikomur, če tega ne bi sama doživela, da je taka duševna bolečina mogoča. Tri leta sem živela v peklu. Živela sem na avtomatskega pilota, govorila z ljudmi, delala, se smejala, v sebi sem bila trda od bolečine. Občutki osamljenosti, ki jih je ta zaljubljenost sprožila, so bili tako grozljivi, da sem resno premišljevala o samomoru. Tablete sem jedla kot bonbone, da o samopoškodovanju niti ne govorim. Nikakor nisem mogla verjeti, da me on noče, nisem verjela, da je mogoče, da je taka ljubezen enostranska. Kaj vse sem v svoji glavi napletla.

Rešilo me je dvoje. Prvo to, da sem po iskanju rešitve po internetu prišla do dveh knjig, ena je že omenjena od Tennov, druga je Runing on empty. Do pike sem se prepoznala v obeh. To
ni bila rešitev sama po sebi, a od takrat naprej je šlo na bolje. Druga stvar je bila ta, da nisem nehala živeti, nisem se zaprla vase. Hodila sem okrog, družila sem se, prisilila sem se, čeprav nisem čutila nič, bila sem kot mrtva.

Resno premisli o odgovoru strokovnjakinje, verjemi mi, da obstaja v tebi vzrok za tako močno zaljubljenost. Vem, da mi zdaj ne boš verjel, tudi jaz še dve leti nazaj ne bi, samo v mislih obdrži to. Vse to, o čemer piše gospa Lidija, ni namenjeno temu, da bi ti nehal ljubiti, namenjeno je temu, da preneha tvoja bolečina. Sama še vedno ljubim tega moškega in ga verjetno vedno bom, le hude bolečine ni več in danes je ta ljubezen lepa in prijetna, kot bi ljubezen morala biti. Nikoli ne bova par, to sem popolnoma sprejela, lahko si celo predstavljam, da bi bila srečna s kom drugim. Želim ti, da tudi ti prideš iz tega ven, ker zares vem in razumem, kako hudo je.
Hvala, ker si delila svojo zgodbo. No, če bi bolečina prenehala in ljubezen ostala, bi se jaz takoj podpisal pod to. Sem pa tudi že omenil, da se nameravam še naprej boriti za to osebo, po potrebi do samega konca, ker si za razliko od tebe ne morem predstavljati, da bi bil s katerokoli drugo.

Replika je napisal/a:
Avtor (s tabo vred) je egocentričen obsedenec. Ne sprejme realnosti in si domišlja, da je njegov sanjski svet bolj resničen od nas. Kaj pa je on "naredil za ljubezen"? Razen zgoraj omenjenega glodanja pic in občasne igrice na računalniku?
Nič narobe s tem, samo ne nam pameti solit, lepo prosim.
Edina, ki tukaj soli pamet, si ti. Manjkajoče dele scenarija vedno dopolniš tako, kot tebi najbolj odgovarja. Po celem forumu te je polno in stalno razkazuješ svoj prezir do moške populacije. Tvoje sodelovanje v tej temi ni potrebno in niti ni zaželjeno.



Marko je napisal/a:
Ali pa še ena... Tvoje življenje je rezultat tvojih odločitev. Če ti ni všeč tvoje življenje, naredi boljše/drugačne odločitve.
Okej, ne želim živeti v svetu, kjer divjajo vojne, kjer kapitalisti izkoriščajo moderne sužnje in kjer rak še vedno jemlje življenja. Kaj počnem narobe, o veliki modrec?

Grda resnica je napisal/a:
Najprej moraš ljubiti sebe, da bi lahko ljubil drugega
Nauči se ljubiti sebe, to bi morala vidva s psihiatrom vaditi, ko bos začel ljubiti sebe boš dojel da princese in višja ljubezen živijo samo v pravljici v katero pa ti ne moreš, saj moraš živeti resnično zivljenje.
Dejansko resnica. Z ljubeznijo do sebe sem imel vedno težave. Zato se tudi njej ne čutim sposoben nudit vsega potrebnega. Ampak to ni nikakršen motiv, da bi se ji lahko kaj lažje odrekel.

Je ze res je napisal/a:
Spoštovana ga. terapevtka, tale zgornji post je nastal s strani avtorja v casu, ko sem jaz vam pisala svojega. Tipicen in jasen dokaz kaj clovek dozivi na socustvovanje in pomoc, zalitve, nesramnost, zanicevanje, ker je ta zrtev odločena, da bi raje ubogi on, da so vsi drugi vse krivi in nic ne vedo, samo on vse ve. Moja zelo sigurna domneva je, da je avtor teh citiranih besed, ki vas tako napada, tudi avtor teme, pa tega noce priznati.
Cloveku, ki se je odlocil tako kot se avtor je, ne pomaga nuc in nihce ne more pomagati, sploh pa je do socutnih in razumevajocih se nesramen in žaljiv in zmerja vse naokoli z materialisti, tudi vas, ceprav ste mu samodejno zastonj pomagali. V mojih oceh je to izjemno nesramno in nespostljivo dejanje. In meja za vsakrsno razumevanje in socutje. Oseba ga tudi do vas ne premore, vec kot ocitno ne, ampak napada vsepovprek.
Vse bolj se mi zdi je napisal/a:
Da ta clovek sploh ni nic dal v odnos, ampak caka na cudez. Pac mu je vsec cloga zrtve in resno dvomim, da on si sploh zeli odnosa s to zensko, ampak njemu pase to stanje vloge zrtve in jamramje, kako je najbolj ubogi, obcutek da se vsem smili. V resnici pa sploh nima mobene volje kaj za ta odnos narediti, vloziti. Sicer ne bi pisal, da je resitev v cudezu in. Čakanju na cudez.
Sem namrec trdno prepricana da sta avtor te teme in ta nick popolnoma razumem, ki je izvedel napad na strokovnjakinjo zgoraj, ista oseba.

Jaz nisem strokovnjak sem pa zadnjič poslusala enega strokovnjaka, ki je predaval o odgovornosti, optimizmu, pozitivnosti, sreci, zadovoljstvu. In je povedal, da so neprimerno bolj srecni in zadovoljni tisti ljudje v zivljenju, ki vlagajo svoj trud v njihovo zeljo, cilj, prevzamejo odgovornost in naredijo nekaj za to, nasproti tustim,ki samo jamrajo nic ne naredijo in cakajo na cudez. Ti so vedno nezadovoljni in vedno pesimisticni. In.ironija imajo vedno prav. Pa ne zato, ker zanje pozitiven razplet ne bi bil mogoc, ampak zato, ker si ga si s svojim negativnim in pasivnim obnasanjem sami povzrocijo negativen razplet- to je neuresnicitev zelje. Pesimist, ki samo caka na cudez in nic ne naredi, ne prevzame odgovornosti za svoje zivljenje, ne narefi nobene stvari, spremembe, je logično da ne bo nikoli dosegel nobenega cilja, pa to ne zato, ker ga ne bi mogel, ker mi ne bi bil namenjen (kot eni najdejo izgovor), ampak zato, ker zanj ni.nic naredil, ni prevzel nobene odgovornosti, ni vlozil nic energije, truda.
Ironija je ta da potem to da se rn cudez ni zgodil in da se je njegovo jamranje o negativnem razpletu uresnicilo, pesimista se bolj utrdi v prepricanju, da ima prav. To je v prepricanju, da nikoli ne bo bolje, da gre vse narobe, da so vsi ostali slabi in grozni, da samo njemu ni namenjena sreca, ostali pa so srecni, da ostali so srecni zaradi cudeza, ki se njemu noce zgoditi td. In zacarani krog je sklenjen. Medtem ko ta jamra in caka na cudez pa optimist, svoji simpatiji nameni klic, prijazne besede in z zaupanjem in iskrenostjo dano v odnos, se veseli lepoh trenutkov. Ja tudi optimistu kdaj ne uspe pravi strokovnjak, ampak ne obupa, ne preneha s trudom, zeljami, lastno odgovornostjo, ne crni vseh in vse okolice.ampak prevzame odgovornos v novi priloznosti in jo zagrabi in si zgradi sreco in uspe z lastnimi dejanji.

Tale avtor ce ima tak negativen in naoadalen odnos kot ga je pokazal do terapevtke, ce ima takega tudi do svoje simpatije, da jo non stop napada, zali, ponizuje, nima osnovnega spostovanja do nje, se ne cudim, da ga je zavrnila. Se en razlog vec da pogleda vase v njegova dejanja in prevzame odgovornost zanje.
In še absolutna zmagovalka teme (verjetno ena in ista oseba, heh) ...

Vso svojo kredibilnost si izgubila že s tem, ko trdiš, da sva jaz in uporabnik Popolnoma razumem ena in ista oseba. No, pa nisva. To se da dokazat prek IP-naslovov ali zaradi mene tudi srečanja v živo. Imava pač podobno izkušnjo za sabo in zaradi tega drug drugega pač najbolje razumeva. Nekdo, ki česa takšnega ni dal skozi, je lahko še tak strokovnjak na svojem področju, pa enostavno ne bo zmogel in znal optimalno svetovati.

Čeprav v tvojem primeru ne gre za nikakršnega strokovnjaka. Si kot branjevka na tržnici, ki s svojim dretjem preglasi vse ostale prisotne, da so jo praktično primorani poslušat, čeprav strelja same nesmisle in je hkrati sveto prepričana v svoj prav. Pa brez zamere.

Še enkrat, nočem igrati nobene žrtve, nočem iskati izgovorov. Če bi jo dobil, bi bil najbolj srečen človek na svetu in živel bi najbolj polno možno življenje, end of. Besede čudež nisem omenil nikjer. Vedno naredim vse, kar je v moji moči, še posebej takrat, kadar se je za nekaj res vredno potrudit. Tako da tole je še ena popolnoma zgrešena teorija, ki si jo počrpala iz lastne okolice. Pač poznaš zgolj ljudi s spominsko kapaciteto nekaj tednov. Terapevtki sem pa odgovoril šele danes, tako da se raje čudi nad sabo.

Vseskoziuporabno je napisal/a:
Dozdeva se mi, da je definicija ljubezni ukazana. Taka in taka mora biti in vse kar diši na trpljenje, neslišanost, poraz je takoj ožigosano za bolno, obsedenost, potrebno ozdravitve. Mogoče je celo res tako. Moje stališče pa je, da smo v tej dobi potrošniške družbe tako naravnani, da jemljemo ljubezen, zaljubljenost, odnose, kot blago. Če pa je nekdo nekje, ki mogoče 15 let ljubi brezpogojno ter od tega nima nič, samo trpi, nas to spoznanje ogroža. Kajti, kaj pa če je res, da obstaja brezpogojna ljubezen? Kaj pa Če mi za svoj denar nismo dobili največ? Kaj pa če celo naš partner veselo živi ob nas, v tišini pa brezpogojno ljubi nekoga drugega? Zato nas to dejstvo moti. Zato moramo nujno takega prepričati, da se naj zdravi.
Tole je eden najboljših odgovorov v temi. Mislim, da si zadel/a žebljico na glavico, zakaj se je razmahnila na 10+ strani.

o ljubezni in zaljubljenosti je napisal/a:
pravljice, Hollywood, Bollywood in poet -> ljubezen boli, zaljubljenost boli

resnica -> ljubezen ne boli, zaljubljenost pa se manj


Ljubezen se daje, cuti, daje, daje in - ja uganil si - daje... in tu se stvar konca, ne rabis nic zahtevat v zameno za to, da cutis ljubezen do nekoga.
Ti ne trpis zaradi nesrecne zaljubljenosti in ker te ona noce.
Ti trpis zaradi sebe, svojega odnosa, pogleda na svet. Ti hoces idealno, mitolosko razmerje s tvojo kraljico in bremza te ona, ker ti tega ne omogoci. Nak, ni ona tista, ki te dela nesrecnega, sam si. Ni ona tista, ki te lahko osreci, sreco si kujes sam.

Dokler tega ne bos predelal in razumel, se nic ne more spremeniti.

Vic je pa v tem, da tudi, ce se cudez zgodi in te nekega dne ona vseeno sprejme, se bos moral nauciti ljubiti v resnici... dajati in ne zahtevati... ne umirati od zavrnitve vsakic, ko njej kaj ne bo pasalo... drugace bos unicil odnos in bos spet sam, pa se v vecji bolecini.

To, da ti ze 15 let trpis, ne zvelica tvoje ljubezni v nekaj cistega. Ravno obratno. Tvoje trpljenje obremenjuje tebe in verjetno tudi njo (sploh, ce si ze na pol stalker).

Saj ti nihce ne govori, da je ne smes ljubiti. Izvoli. Ampak ne se valjat v melanholiji in depresivnih globinah zaradi najplemenitejsega custva - ljubezni. Ne krivit nje za svojo nesreco. Ne je prepricevat, naj si premisli. Te pac ni sposobna ljubiti - njena perfekcija nosi vsaj to napako, ce ne se kaksno vec. Je pac clovek. Ljubezni se ne da ne kupiti, ne izsiliti.

Mogoce je ta uvid ravno tisti cudez, ki ga rabis: nauciti se ljubiti brez vlecenja bolecine vase.

Verjetno me bos ogrizel do kosti za zgornji zapis.
Pa vseeno ti zelim, da se (sam, seveda, nihce ti ne more pomagati, ce si nisi pripravljen pomagati sam) potegnes iz pekla v svoji glavi.
Ah, ne bom, saj je resničen. Ampak jaz ne razmišljam o njej ko o idealu. Dobro jo poznam in jo sprejemam z vsemi napakami vred. In nobene odgovornosti ne želim prelagati nanjo, preveč jo imam rad. Zato rajši držim določeno distanco.

Nkeichi je napisal/a:
Mene nič ne moti, moti njega, ki trpi in jemlje tablete itd.
Nič ni zapovedano, ni sporen noben Donkihot, ki vzdihuje za svojo dulxinejo, dokler je ne začne zasledovati in ji groziti, seveda.
Nkeichi je napisal/a:
Tudi jaz imam izkušnje z "nesrečno zaljubljenim " stalkerjem.
V tej temi ni nobenega stalkerja, vsaj jaz ga nisem zasledil. Razen, če imaš kakšne težave pri branju in razumevanju. Ali pa tale tvoj recimo sploh ni stalker, ampak ga ti samo tako dojemaš, ker je nekaj narobe s tvojo psiho. Za vsak primer: 112 za psihiatra, 113 za policijo.
Default avatar

Marko

Še ena trpeča duša je napisal/a:
Skratka, jaz lahko delam na stanju svojega dojemanja in emocij vse, kar se storiti da, lahko tudi popolnoma ozdravim, vendar to ne bo rešilo konkretnih težav. Škarje in platno ima namreč v rokah točno določena oseba in vi žal nimate niti možnosti niti pravice vplivati na njene odločitve.
Poskusi dojeti, kaj zaljubljenost sploh je (preberi si kaj o tem) in morda se boš lažje odljubil. Brez tega boš težko ovrgel zgornje prepričanje oziroma odločitev, ki je milorečeno nesmiselna.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

Marko

Še ena trpeča duša je napisal/a:
Okej, ne želim živeti v svetu, kjer divjajo vojne, kjer kapitalisti izkoriščajo moderne sužnje in kjer rak še vedno jemlje življenja. Kaj počnem narobe, o veliki modrec?
In kaj si naredil v tej smeri, da bi tega bilo manj? Postani zdravilec ali pa politik, da boš lahko stvari obrnil na bolje. Kar ne moreš spremeniti, sprejmi.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

Še ena trpeča duša

Marko skače, Marko skače

... po zeleni trati!


Sori, moral sem :D


Zaradi mene lahko spremenite naslov v Že 15 let jo nesrečno ljubim, če boste zaradi tega lažje spali.