Kolegica vztraja
Še 1x v službo in gremo spet na morje, vikend bo baje zelo lep. Ker imamo svoj vikend na morju smo poleti skoraj vsak vikend dol plus glavni dopust jasno. Ze lansko leto nam je hotela kolegica ustulit svojega sina da gre z nami, letos enako in vceraj dobim klic kaksni so plani za cez vikend, recem da sibamo na morje in spet eno in isto da bi sel njen xy z nami da bi se igrali skupaj z nasimi otroci. Sem rekla da se bomo slisali jutri. Kako ona ne dojame da nocem s seboj nikogar drugega jemat? Sem ji ze lani omenila da je to prevelika odgovornost tuje otroke vzet s seboj, so v letih ko jih nimas ves cas pred ocmi. Ona pa ne odneha. A se moram skregat z njo in jo poslat u tri krasne da bo mir?
Bo teba kar direktno: “Vikende in dopuste preživljam z družino in si ne želim družbe drugih.”
Ne prelagaj odgovornosti na druge in na kasnejši čas. Prej ko nardiš rez, prej boš imela mir.
Če bo užaljenost na njeni strani (btw če jo imenuješ kolegica, to ni neka bližnja oseba) in se bo oddaljila od tebe, je pa to še dodaten plus, saj take osebe ne želiš imeti v svoji bližini.
Kolegica ni kriva, ce ti nisi jasna, odlocna in nacelna!
Zakaj ji vceraj nisi povedala isto kot lani, da je odgovornost prevelika?
Ampak si se izognila odlocitvi in jo prestavila na danes!
Ne mi zdaj, kako je ona vztraja in nerazumna, ker ti si pa neodlocna i ne jasna!
Ko jaz recem NE, je ne in me nihce ne sprasuje isto se 100x! In z nikomer se nisem zato skregala!
Če ji rečeš, da je velika odgovornost, potem pa otroka vseeno vzameš, ji s tem samo poveš, da si očitno zelo odgovorna in da ti lahko zaupa. Zakaj torej ne bi spet poskusila? 🙂
Ona je tolk vztrajna, kolikor je avtorica popustljiva oziroma omahljiva, neodločna.
Povej po resnici, a izberi besede. Če ste njihove otroke že jemali s sabo in če bi tvoji otroci želeli njihovo družbo, potem reci, da se lahko zmenite za en vikend na leto, da sicer ste pa radi sami. Če je prijateljica, bo razumela.
Če ne bo, ji povej, da greš naslednji vikend sama in da lahko njenega moža vzameš poleg.
S tistim, da je odgovornost imeti tuje otroke s sabo, pa jaz ne bi, da se ti še sama ne uturi, češ, če bom zraven, ne bo tvoja odgovornost. 🙂
Ne nikoli nisem nič obljubljala, oni so si tudi že privoščili dopust letos, njun otrok ni v pomanjkanju. Si kar dosti privoščijo, tudi na smučanje hodijo pozimi pa jim npr.jaz nisem nikoli omenila naj vzamejo še moja dva. Njen je edinec in me hoče prepričat da naj gre z nami da se bodo vsi trije skupi igrali. Ne razumem take vrste vsiljivosti. Ja vem, naredila sem napako da sem ji na koncu pogovora rekla da se slišimo, naveličana sem že tega prosijačenja. Lani sem ji rekla da tuje otroke s seboj jemat ni mačji kašelj. Pridejo večkrat k nam in tamali ostane cel dan pri nas, se igrajo, tudi jé z nami, ga tudi mi peljemo domov ali pa oni pridejo ponj, ni problema. Ampak ni mi da ga vzamemo na morje s seboj in skušam na lep način ampak ona vztraja zato se bojim da mi bo film počil in se bom še skregala na koncu.
Ampak tebi pa res ni pomoči. 🙂 Sprašuješ za nasvet, nekaj kar uporabnih si tudi dobila, pa še vedno ne razmisliš o tem, kako bi ji čisto mirno in sproščeno povedala, da bi rada dopustovala sama s svojo družino. Do tega imaš vso pravico, ni se treba uklanjati željam nekoga tretjega. Morda bi morala najprej razmisliti o tem, zakaj misliš, da moraš komu ustreči in da bo v nasprotnem vse narobe in prepir. Kje si se tega naučila?