Ali bi se ločili samo zaradi pomanjkanja zaljubljenosti
Teoretično vprašanje.
V vezi že iz srednje šole
Mine 20 let.
Oba na pragu 40.
Otroci v OŠ/na pragu srednje šole.
Povprečno udobno življenje: služba, kredit za hišo, avta na lizing, hiša, otroci, mačka, pes, 2 tedna morja, 1 teden smučarije, parkrat letno podaljšan vikend v toplicah, dvakrat letno podaljšan vikedn s partnerjem, enkrat letno vikend odklop on z moško ona z žensko družbo, pikniki z družinskimi prijatelji in razširjeno družino, otroci uspešni v šoli/na aktivnostih, dobra starša, doma oba enako sodelujeta, ni varanja, ni prepiranja ni alkohola, drog, ni vsiljivih tašč/tastov.
Ampak po 20ih letih eden od partnerjev ugotovi, da ni več zaljubljen. Da to ni to. Da mora biti v življenju nekaj več. Neka večja ljubezen.
Kaj bi storili na mestu tega partnerja – bi predlagali ločitev?
Kaj bi storili na mestu partnerja tega partnerja?
Predvsem bi počakal in nič naredi, ko človek doseže 40 leta, se v njem nekaj spremeni, prihaja do spoznanja, da nisi več mlad, da je to nekako to, pride panika…, kaj sedaj, potem pride želja po spremembah, v letu ali dveh pa ugotoviš, da je doma najboljše. Zaljubljenost pa itak mine po nekaj mesecih, ker je to nič drugega kot kemična reakcija.
Bravo, super odgovor! To je odgovorno do sebe, do otrok in do partnerja.
Pa malo bi razmislila, kaj mi manjka na splošno v življenju, in delala na tem.
Kolikor vidim pri ljudeh, ki so iz podobnih vzgibov šli v ločitev in iskanje metuljčkov, po par letih še vedno niso srečni, samo razlogi so malo drugačni.
Kdo ap je še po 20 letih noro zaljublejn.
Midva sva skupaj 10 let pa ne plaziva več en po drugem kot pred 10 leti.
Pa sva bila tudi 30 oba, ko sva se spoznala.
Kaj menim na napisano?
Dobrodošla v resnično življenje in na prag krize srednjih let – na vajinem mestu bi šla na terapijo, ločevala pa se ne bi, ker z vsakim bosta po žnj letih na istem. Nismo več najstniki.
Imaš napačne predstave. Najbrž preveč gledaš ameriške ljubezenske filme. Ponavadi zaljubljenost mine, ljubezen do osebe pa ostaja. Po tvojem opisu imaš idilično družino in ti svetujem, da ostani pri tem.
Ljudje se ločujejo zaradi nasilja, varanja,.., ne pa zaradi dolgočasja. Najdita s partnerjem nekaj kar vaju vesli in to počenjata skupaj.
Znanstveno dokazano je, da človeka zaljubljenost mine v največ 2 letih, nato pa nastopi, če, ljubezen. To pa je treba negovat, da ostaja med dvema. S skupnim preživljanjem časa (ki povezuje), s skupnimi aktivnostmi (ki spet povezujejo), z veliko pogovora (ki spet povezuje), s tem, da drugega pohvalimo, ga obdarujemo, mu damo priložnost in podporo, ko si nečesa želi in je pripravljen za to delati (npr. dodatno izobraževnaje, nek hobi).
Ljubezen ni samouvemna, je pa hitro izgubljiva in potem pride do tega, kar opisuješ ti.
Kaj narest. Če si ti partner tega, ki to izjavi, je kar težava, ker on je prepričan, da to ni to in da bo šel. Morda ti ga še uspe prepričati v še eno sanšo, pri čemer pa bi morala delati obadva za vezo in se skupaj truditi (če je še ta želja sploh pri obeh). Če pa si ti tista, ki to čutiš, potem se zresni, poglej na moža, ki te ima najverjetnje zelo rad, je pa sčasoma pozabil, da ti rabiš več kot le vsakodnevno rutino. In ga spodbudi k pogovoru. Povej mu, kako se počutiš. Da bi najraje šla. Da s ene čutiš ljubljene. Da rabiš več. Več njega, več njegovega časa, več njegovae naklonjenosti. In kaj bosta naredila, da vama zakon ne razpade. Če bo doumel, da si v tem resna, se bo streznih in naredil kar se bosta zmenila. Je pa to tek na dolge proge. NI da popraviš in spet pustiš za par let. Odnos je nenehno delo, delo, delo in iz dela nato pobiraš veselje, nagrade in zadovoljstvo.
Čakaj, najprej praviš, da en partner ni več zaljubljen, na koncu pa dodaš vprašanje, če je kje neka višja ljubezen?!
A ti veš, kaj je zaljubljenost?
A veš kaj je na drugi strani zaljubljenosti ljubezen?
Najprej si to razčisti, in bodi hvaležna, da imaš polno rit vsega. Če iščeš adrenalin in riziko, potem pojdi na kak metal koncert ali pa na kako nevarno potovanje. Ne pa razdirat družine, ker nekomu (predvidevam tebi) ni jasno, kaj je ljubezen in da z zaljubljenostjo in metuljčki nima ničesar.
Kaj pa ce bi partner trdil da jezaljubljenost minila in da to kar cuti do partnerja ni ljubezen ampak navajenost. Da sploh ne ve ce je kdaj svojega partnerja ljubil/a.
[/quote]
Če nekdo (vseeno kdo), reče boldano, je lahko to res znak, da ni nikoli ljubil, lahko je tudi znak resne duševne bolezni ali depresije povezane s staranjem, …. Ne glede na to, se mora ta oseba odločiti, kaj želi. Ni tu partner, ki bo odločal kot mamica ali ati za drugega partnerja. Partnerju, ki niso jasne besede zaljubljenost, ljubezen, navajenost … se je treba samemu odločiti, kaj bo storil, ali se bo ločil ali pa ostal v zvezi in gradil naprej na odnosu. Lahko sicer da partner potrebuje posebno pomoč, če gre za stisko ob staranju ali duševni bolezni.
Drug partner nikakor nima naloge sprejemati odločitve namesto prvega partnerja. Lahko mu ponudi pogovor, da se pogovorita, če in kako bi obnovila odnos, pomoč pri preprekah staranja (in depresije, ki vodi v občutek naveličanosti in navajenosti, tudi v zvezi). Lahko mu da čas, da se prvi partner odloči.
Šele, če prvi partner nič ne naredi, se lahko drugi partner odloči ali bo zvezo zapustil – ampak to pomeni, da jo zapušča, ker je sam naveličan odnosa in NE ZATO ker prvi partner ne ve, kaj bi sam rad.
Če si ti neodločen partner, ki mu je vse navajenost, potem imaš pred sabo nekaj dela na sebi. Če si drugi partner, pa se usedi dol in pogovori s partnerjem, pa ne tako, da ga ozmerjaš in obsojaš, temveč da mu daš vedeti, da ga poskušaš razumeti in mu dati čas in prostor, da bo sam obdelal svojo težavo.
Zaradi nezaljubljenosti ne, zaradi drugih zadev, ki se zgodijo v 20 letih parom, ki so skupaj od srednje šole dalje, pa. Ampak to ponavadi ugotovijo še preden imajo otroke.
Zveze, ki trajajo dolgo, so lepe, na videz filmske zgodbe, ampak v ozadju je marsikaj. Sploh če sta dva človeka skupaj od najstniških let ali pa od začetka faksa in podobno. V teh letih še nisi izdelana osebnost, odraščaš, se spreminjaš in ni nujno, da dva, ki sta imela pri 18 ali 20 veliko skupnega, imata to tudi pri 35. Če ti ni vseeno za takšno zvezo in je v njej več lepega kot grdega, se boriš zanjo. In da jo obdržiš se moraš res zelo boriti, poiskati smisel vsemu skupaj, razloge za to, da ostaneš. Otroci so ponavadi pomemben razlog, niso pa vedno dovolj. Problem je tudi v tem, da če si z nekom tako dolgo, niti nimaš predstave o tem, kako je, ali bi bilo, ko nisi. Veš, da nisi srečen, ne veš pa, kaj bo, ko tega ne bo.Boš srečen ali še bolj nesrečen? Če si nazadnje hodil na zmenke pri 18 ali 20, verjemi, da pri 40 ni isto. Potreben je en konkreten reality check, realen pogled na vse skupaj, ne pa neko sanjarjenje v tri krasne zaradi naveličanosti in rutine.
Zaljubljenost se nadgradi z ljubeznijo. Ločitev – ne.
Če pa ti partner reče, da do tebe ne čuti ničesar več, je težko za oba: zanj ker ve da to ni to, in zate, ker veš da mu nič ne pomeniš. Je začetek konca veze in vprašanje kdaj bosta šla narazen. Zabremzati pa tu ne more nihče več, ker oba vesta pri čem sta. Lahko ostaneta skupaj in trpita vsak na svoji strani – si res želiš takega življenja?
To je dolgcas lajf, pa si isceta krivce in hoceta popestritev!
Ves kako ti bom rekla, 40-ta so res leta, ko potegnes neko crto, vidis kje si, kaj si naredil, kaj nisi naredil, kaj si zelis in podobno, naredis neko zivljenjsko bilanco in ja, ogromno ljudi je sokiranih, razocaranih in nesrecnih!
A S SPREMEMBAMI MORAS ZACETI PRI SEBI!
Nekdo pri 40 zamenja partnerja, nekdo sluzbo, kariero, nekdo nacin zivljenja, prehrane, sportanja, hobiji itd.
Vsak po svoje in kar misli, da je zanj najbolj prav.
V tej temi se bo sigurno oglasil viharni in enkrat za spremembo, bo popolnoma držalo, kar bo napisal.
Si ena navadna puhloglavka s polno ritjo vsega, v zakonu ti gre predobro in na mestu tvojega moža bi te brcnila čez prag, da bi se kadilo za tabo. Potem pa išči neko večjo ljubezen.
[/quote]
Po čem smatraš, da sem to jaz? Kaj pa če je moj mož tisti, ki ne čuti več ljubezni?
Ne ne bi predlagal ločitve, ker pač ločim ljubezen od zaljubljenosti.
Če pa bi ona predlagala ločitev, bi pa na njo pristal. Preprosto zato, da jo še zadnjič osrečim. Če misli, da ji bo boljše pa naj gre. :-)))
Sicer pa opisano stanje govori o tem, da se nekdo ne zaveda, da je dobro razmerje vredno kot unikatni porcelan… vendar na drugi strani prav krhko in se lahko razleti na koščke, če z njim ne rokuješ pravilno. :-)))