Zadnjič sem brala zgodbo tu, ko je ena pisala o očetu, ki bi rad, da bi mu hči pomagala, čeprav je on zdrav in ni ovire za to, razen da je len in se mu ne da. Glede tega bi nekaj vprašala, sama imam namreč podobnega očeta. Živim drugje kot živi oče (mama je mrtva), tudi oče ni bolan, niti onemogel. Mi pa rad govori, da vse hčerke pomagajo kolegom, pa kuhajo, likajo, pospravljajo staršem. Skratka ves čas hoče manipulirati, ker bi rad, da bi on užival, jaz bi mu pa delala, ampak jaz imam dosti svojega dela v službi, imam 3 otroke že najstnike, doma imamo tudi nekaj zemlje, pa hišo, s tem je tudi delo. No, pa sem začela malo opazovati okolico. K sosedom hodi mama ki je v penziji in pospravlja hčerki (ne živijo skupaj, enkrat na teden se k njej pripelje in ji pospravi hišo). Ta drugi sosedje živijo vsi skupaj v isti hiši, pa ata vse pokosi, pa uredi okolico, tamladi ne delajo nič kar se tiče okolice. Opazujem moje kolegice, znanke, hodijo na aerobiko, imajo čas zase, nobena ne govori o pomoči staršem, ravno obratno, starši imajo npr. otroke, da gresta lahko s partnerjem sama nekam žez vikend . Danes se mi zdi, da je ravno obratno, da starši pomagajo svojim odraslim otrokom. Vem da ne smem posploševati, sigurno to ne velja za vse, ampak velikokrat se mi zdi, da je res tako. Midva recimo nisva imela nobene pomoči ne od partnerjevih staršev ne od mojih, ampak ravno zato sva delovna ter samostojna in sva tudi nekaj skup naredila.Ko pa gledam, pa se mi zdi, da je danes veliko odraslih, ki se dobesedno pustijo pedenati s strani staršev. Da so kot večni otroci.

Se 10000{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} strinjam , dejansko je tako, starši pomagajo otrokom.

Hm, ja, verjetno bo tolekar držalo. Tudi meni mama dosti pomaga, priznam, pa mi vzame otroke iz vrtca, jih ima več ur pri sebi itd. Starši so različni, eni pomagajo, eni še celo preveč pomagajo, se vtikujejo, pospravljajo, imajo vnuke kot da so njihovi otroci… Drugi pa prenesejo samo tisti vljudnostni obisk enkrat na 14 dni ali še manj. Različno je. Dobra ni ne ena stran ne druga stran. Moja kolegica živi pri tašči, ki je tako posesivna, da ji hčere sploh ni pustila, najraje bi jo posvojila.

Moja starša imata takšno filozofijo, da starši pomagajo otrokom, sta ponosna na to, da to lahko naredita, in preponosna, da bi pričakovala kaj v zameno. Včasih jima kupim kakšne vstopnice za predstavo, ju povabim na kosilo in če karkoli potrebujeta, vesta, da lahko računata name, vendar vidim, da jima je v veliko uteho, ker še ne rabita pomoči.

Je pa tudi res, da ju ne obremenjujem zato, da bi bila jaz frej, ampak vzameta vnuke, ko njima paše, izjemoma prosim za uslugo, ko res ne gre drugače.

Naj si oče najame hišno pomočnico, jo plača in bo imel vse urejeno tako, kot si sam želi. Pa še s tabo se ne bo rabil kregati:)

Moja tašča hodi vsaj 1x tedensko gospodinjit 30 letni hčerki, ki živi sama v svojem stanovanju v bloku.
To pomenim da ji privleče fasungo (kupljeno na taščine stroške in kar je zrastlo na taščinem vrtu), potem ji pospravi in spuca stanovanje in poskrbi za oprane in pospravljena oblačila – to vem ker včasih vzame zraven vnukinjo (mojo hči), ki je tam na počitnicah.

Njena hči hodi domov samo na obisk – dela se ne pritakne nobenega.

Ima pa taista tašča nevrjetno dosti za povedat preko mene, če pride moja mama 1x mesečno na obisk čez vikend in mi kaj postori po hiši. Sem tašči zadnjič rekla, da je tudi ona dobrodošla da pride še kdaj k nam ne samo k hčeri pa je samo nekaj jezno momljala.

Ko smo mi še živeli pri njemu recimo nismo smeli nič okoli hiše delati, če ju ni bilo doma. Ker nismo nič dovolj dobro naredili oz. sigurno kaj preveč/premalo pokosili, opeleli, zalili… Sicer dela nismo predajali starejšim ampak samostojnosti pa nismo imeli nobene. Otroka mi je hočeš nočeš vzela ko smo prišli iz vrtca in je bil problem ga dobit “nazaj” da smo šli npr. na kosilo pa kam ven.. bi vse kar ona, ker jaz sem sigurno zmatrana, pa pojdi kam.. za nikamor. Nekatere to zagrabijo z največjim veseljem, mene je pa to ubijalo.

Glede pomoči staršem pa recimo pri tašči in tastu smo vsaj 1x tedensko, ker mora mož kaj popraviti/zamenjati (od žarnic, vreč za sesalca pa do pip itd.). Moji pa se kakršnekoli pomoči otepajo. Sta pa še zelo vitalna (no saj je tašča tudi). Medtem, ko pa moji prababici pa hodijo starši čistit, v trgovino.. osnovo pa še vedno uredi sama. Je rekla, da ko ne bo mogla več, bo šla pa v dom.

ja v glavnem je resnica taka, da starši delajo do otroke do zadnjega, se pravi, dokler resno ne obnemorejo. Izjema so moški vdovci, ki so bili navajeni, da jih je žena pedenala.
Za crknit smešno pa je potem, ko ti starši obnemorejo in bi potrebovali pomoč teh 50+ letnih otrok. Ti takoj padejo v depro, so do konca izgoreli in se “končno uspejo postavit zase”.
Jaz pa pravim tako, vsak je svoje ne – sreče kovač in če starci nimajo v lajfu drugega kot željo po pospravljanju in kuhanju, potem naj.

Meni niso starši nič pomagali, tudi njegovi niso hoteli nič, pa so imeli čas.Naučila sva se, da se samo nase zaneseva in vse nama znese. Sedaj so otroci že večji.

Jaz se strinjam z avtorico, jaz isto opaža, otroke pri 50-ih letih, max razvajene, starši jim pa vse rihtajo, pokosijo, celo kosila skuhajo.

Pri nas je tako, da sva na svojem. Moji starsi so mahnjeni na denar. Pedenali so obnemoglo babico,komajda dihali ob njej, v dom je pa niso dali, ker to stane. Sedaj pedenajo drugo babico, spet zato,da je se ena penzija pri hisi, a komajda zdrzijo. Do mene in 3 vnukov se nosijo kot da nas ni. Oce se obcasno hudo spre z mano, poklicem samo mamo. Na obisk nismo povabljeni,niti zazeljeni,ker to vse stane (njohove besede). Na drugi strani tasca nic ne bi, nima casa,se manj interesa.

ne poznam primera, da družine nihče od širše žlahte, niti lastni starši ne bi maral.
Morate biti do amena čuknjeni, al pa si preprosto izmišljuješ.

Najbolje, da starši poskrbijo za sebe, in njih otroci za svojo družino, če le gre. Saj vemo kako to je in kako to pride…tisti, ki pa se res dobro razumejo med seboj pa tudi obstajajo in drug drugemu pomagajo. Sicer pa pol vedno nastane dilema koliko kdo komu pomaga in vsak ocenjuje pol po svoje. Kar pa včasih ni identično resnici in je spet nekdo prizadet. Dokler zmoremo bomo sami, če se le da.

Sinu pomagamo, ker je brezposeln. Pa še on se trudi, da nas ne bi obremenjeval. Hčerka noče skoraj nič od nas, njenih staršev.
Vem, da bi jima kakšna finančna pomoč prav prišla, a zatrjujeta, da zmoreta sama.
Upam, da bova tudi midva vsaj še nekaj časa shajala s svojimi dohodki.

Lepo napisano. To kar bi sicer sedaj želela pomagati dajte z možem na stran za čase katerih se “bojiš”

ne poznam primera, da družine nihče od širše žlahte, niti lastni starši ne bi maral.
Morate biti do amena čuknjeni, al pa si preprosto izmišljuješ.
[/quote]

Po zelji. Sirsa zlahta nas mara. Problem so samo starsi na obeh straneh. In ne,nismo cuknjeni, samo taki so,mahnjeni na denar in fovsljivi ker smo si ustvarili svoj dom. Ja, tudi taki obstajajo.

Najini so nama pomagali, moji pri varstvu otrok, njegovi finančno.
Enako pomagava najinim odraslim otrokom, midva pri 70 pomoči še ne potrebujeva.
Če in ko bova rabila upam da jo bova dobila.
Skupaj imava 1300 e prihodka in nama tudi finančno gre skozi oz. še kaj ostane.
Grdo se mi zdi da zdravi starši pričakujejo da jih bodo otroci pedenali in jih še financirali.

Saj ne vem, ali je tukaj pred 2 letoma autorka pisala o mojem ta starem ali je samo slučaj podobnosti…

Sicer je tema stara, a se kako aktualna tematika. To predvsem opazimo tisti otroci, ki nimamo pomoči staršev. In to nas boli, malo zavidamo ker mi tega privilegija nimamo. Pri nas je bilo podobno, mama je sicer priskočila na pomoč , ampak samo če sem res rabila pomoč (zdravnik, moža pa ni bilo ker dela v dveh izmenah) . Oče je pa max sebičen, z mamo sta ločena, od njega pa lahko pričakujem samo izkoriščanje ker on pričakuje samo da mu bomo mi pomagali, pa je fit in ne rabi pomoči, le len je.
Na splošno se mi zdi da so matere bolj požrtvovalne od očetov.

kaj, ko bi pustili ljudem da se gredo, kot se gredo??
Za neprimerne opombe pa vedno obstoji: če vam ni všeč kako imamo, lahko pridete VI/TI narediti … ob predhodnem predlogu in najavi ☺

Znači tut tvoj oče bi rabil hišno pomočnico….Hmmm…Zaželjeno je tudi, če le ta zna tudi frizirati. No lep pozdrav tebi.

Moja sodelavka je takole nasrkala. Pri 62 končno šla v penzijo, pa dobi otroka od hčere na čuvanje. Mi pravi, da ji pač ne more odreči- to je bilo še pred korono. Ko se končno čez vikend znebi tamalega, ki ga pazi, se pa najavi sin, da bo pripeljal oba froca, ker gresta z ženo nekam sama. Ženska je izmozgana, sem jo videla pred časom, v času spomladanske korone, je imela vse mulce pri sebi ves teden, dvema pomagala za šolsko delo, eden je pa okol skakal in ju motil. Mož jih je peljal ven, da je ona skuhala, seveda tudi za hčer in sina in njuna partnerja, ko so končno prišli po mularijo.

Mi je rekla, da pogreša službo. :))))) Bi rekla, ja. Takole je to ponavadi pri starih starših, končno imajo cajt zase, pa jih zasujejo z vnuki. Dragi moji, stari starši niso več za vzgojo, so za to, da imajo vnuke tu in tam, ne pa vsakodnevno!! To je vaša skrb! V tujini jim na misel ne pride, da bi mulce porinili starim staršem. Najame se gospodinja ali pa se več staršev združi in plača kateri, ki je doma in pazi več otrok. Pri nas pa je normalno, da babica pazi, kuha, ima vikend, kamor gredo mladi brezplačno ali jim celo babi in dedi plačujeta dopust…. skratka, pri 40+ živijo na plečih staršev, ko pa ti obnemorejo, pa seveda dom, kaj pa. Balkanska folklora! Una, ki je pisala gor, kako zavida tistim, ki so imeli pomoč staršev, ker njena mama je čuvala samo, ko je bilo nujno. Ja, ljuba duša, saj tako bi moralo biti, ne pa tole izkoriščanje, ki se dogaja pri nas.

ČEprav si bom brusil jezik ravno tukaj, kjer nimam skorajda nič izkušenj, pa vidim drugje ali pa takrat ko mulci pridejo na obisk k nam kaj se dogaja, saj sam nimam otrok. In nekako ugotavljam,da je lažje tam, kjer je otrok en sam. Takoj ko sta dva, je kreganje, kraja igrač, potiskanje, lovljenje, izzivanje, pretepanje in kaj še vem kaj, se obrneš, že preneseta iz hajzla palico za odmaševanje odtokov in se z njo tepeta. Premalo,da sobo kjer so igrače razsujeta v kaos, potreno je še celo hišo z okolico vred. Da ne nadaljujem, saj tle ni to tema. Morda je povezava z pojntom te teme to, da se sorojenec z staršem(dedkom malih otrok) zmeni, kao da bo pazo otroka, ko pa jih pripelje, pa ni kos nalogi, se skrije bek, preostali “okučani” pa rešite, kar se še rešiti da. In potem spet ti pomagaš svojim staršem.

Imam 2, narazen sta leto in pol in se ne pretepata in tudi hiše ne uničujeta.
Prav tako ne ostali otroci, ki prihajajo k nam.
Jaz ne vem s kakimi ste si to v žlahti/prijateljujete.

Opažam tudi jaz, da ogromno požrtvovalnih (za moje pojme neumnih) žensk srednjih let “pomaga” svojim odraslim otrokom.

Ker sem tudi jaz ženska srednjih let, si ne predstavljam, da bi hodila svoji odrasli hčeri likat perilo, pomivat posodo, čistit stanovanje itd.
Jaz sem še v službi, hči tudi, torej zakaj klinca naj bi jaz, ki se hitreje utrudim in imam manj delovnega elana kot ona, čistila, kuhala, likala njej?
Če ne zmoreta narediti vsega z možem, naj pač pokličeta plačano pomoč.

Najbrž je nekaj na tem – kakor smo otroke naučili/vzgojili – tako se sedaj vedejo.
Če so mater videli kot mučenico, ki se razdaja do zadnjega atoma in nikomur ne bo odrekla pomoči/zna edino sama vse narediti tako, kot je treba, potem je jasno, da je treba tej cankarjanski mučenici še naprej dajati občutek potrebnosti.

Je pa zame to, da znaš poskrbeti zase in za družino tako, da s tem nikogar ne obremenjuješ, dejansko znak odraslosti.

Spomnim se, da se je mati moje znanke vsako jutro ob 6.00 pripeljala k njej, skuhala kavo, pripravila zajtrk (medtem ko so hči in njena družina še spali), potem je odpeljala otroke v vrtec in šolo (da se hči in njen mož nista zjutraj “mučila” s temi neprijetnimi opravki), odšla po nakupih, skuhala kosilo, se odpeljala po otroke v vrtec in šolo in bila v hčerini hiši dokler se starša nista vrnila domov.

Za nekoga trapa, za drugega svetnica, pač odvisno od vzgojenosti/razvajenosti/odraslosti vsakega posameznika.