Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Ali obstaja kakšen narod, ki bi ga Slovenci toplo sprejeli - kot migrante, “izbeglice”?

Default avatar

Stepni_Volk

Po nekaj vojnah v naši bližnji in daljni okolici, so se Slovenci izkazali le s konstantnim nezadovoljstvom do vsega “tujega”.
Očitno dobro sprejemamo zgolj tuje armade.. Napoleonovi smo celo spomenik postavili (Ilirska province in take).. velikemu dunajskemu malarju smo pa tudi takoj šli pomagati ponemčiti, izseliti ali iztrebiti same sebe in kvizlingom hitimo postavljati spomenike (ker malarju še ne moremo - ne upamo).

Če migracije ne potegajo z organizirano armado.. smo torej Slovenci takoj proti.. Vprašanje je torej ali je kakšen narod, ki bi ga pa Slovenci sprejeli (brez vojske, tankov..)?

Nekaj malega so morda namignili že sarajavski Nadrealisti:
De omnibus disputandum..
Default avatar

ext

Armada pride, pa gre. Problem so civili.
Default avatar

Replika

Čehe, recimo. Pa Rusi se tudi zelo neopazno vkomponirajo pri nas - jih je presenetljivo veliko prišlo v zadnjih 15 letih. (In Ukrajincev)
Default avatar

čehi ja

Čehi ja, Rusi ne.
Default avatar

fiuuuuu

Jp, Čehe.

Mislim da bi bilo lažje nasploh z nemuslimani.
Default avatar

kratkovidnost nas bo pokopala

Pa kam jih boš dal? Že danes je vse pozidano. Naj grejo v Mongolijo, Avstralijo, Namibijo. Tam imajo še veliko prostora. Pri nas je že zdaj preveč brezposelnih, kaj bo šele z robotizacijo, penzije nizke, kdo bo še vse nove ljudi vzdrževal. A vas bo kdaj pamet srečala ali ne. Ni samo, da jih sprejmeš, treba jim je dati stanovanja, službe. otrokom izobrazbo, odraslim tečaje jezika, vsem zdravstveno, socialno zavarovanje za kdove koliko časa? Od kje boš jemal denar za vse to? In kje boš dobil zemljo, da jim boš postavil bivališča? Jo boš vzel kmetom, da bomo glede hrane še bolj odvisni od drugi? Al bi jih ti človekoljubno sprejemal, potem pa jih pustil, da šotorijo na ulicah, kot v Franciji? Dajte no še malo dlje pomislit kot do jutri.
Default avatar

Chocolattt

Slovence muči ksenofobija, ampak samo do - po njihovem mišljenju - manjvrednih narodov.
Ko pa slišijo nemški, italijaski ipd jezik, pa kar počepnejo.
Default avatar

Razčisti pojme

Stepni_Volk je napisal/a:
Po nekaj vojnah v naši bližnji in daljni okolici, so se Slovenci izkazali le s konstantnim nezadovoljstvom do vsega “tujega”.
Očitno dobro sprejemamo zgolj tuje armade.. Napoleonovi smo celo spomenik postavili (Ilirska province in take).. velikemu dunajskemu malarju smo pa tudi takoj šli pomagati ponemčiti, izseliti ali iztrebiti same sebe in kvizlingom hitimo postavljati spomenike (ker malarju še ne moremo - ne upamo).

Če migracije ne potegajo z organizirano armado.. smo torej Slovenci takoj proti.. Vprašanje je torej ali je kakšen narod, ki bi ga pa Slovenci sprejeli (brez vojske, tankov..)?

Nekaj malega so morda namignili že sarajavski Nadrealisti:
So bili toplo sprejeti južna braća takrat ko je bilo treba.

Ni pa treba sprejemat parazitnih ekonomskih migrantov.
Default avatar

tebe pa

Chocolattt je napisal/a:
Slovence muči ksenofobija, ampak samo do - po njihovem mišljenju - manjvrednih narodov.
Ko pa slišijo nemški, italijaski ipd jezik, pa kar počepnejo.
Tebe pa ideologija, ki z realnostjo nima nobene zveze.
Default avatar

monmonči

Ja, naše "migrante" Slovence, da pridejo nazaj.
Default avatar

Vesel oče

V vsej zgodovini smo pomagali tujerodnim in goljufali lastne .....to je moj odgovor, saj dobro poznam zgodovino.



Vesel oče


Nekaj primerov:


Sedanji "Grad Brdo pri Kranju je bil narejen s ponarejenim denarjem"



Bazilika Brezje


http://www.marija.si/gradivo/osebe/leopold-layer-sazu/

Leopold Layer (lájer), slovenski slikar, * 20. november 1752, Kranj, † 12. april 1828, Kranj.

Leopold Layer se je rodil očetu slikarju Marku Layerju in po njegovi smrti leta 1808 prevzel družinsko podobarsko delavnico. Leopold, najpomembnejši predstavnik družine slikarjev, ki je delovala v Kranju, spada med zadnje slovenske baročne slikarje, proslavil pa se je kot vzgojitelj veliko slovenskih podobarjev 19. stoletja ter postal v Kranju znan po tem, da je v dneh Napoleonovih Ilirskih provinc ponarejal denar, zaradi česar je bil kasneje zaprt.[3]

V času svojega podobarstva je ustvaril več nabožnih slik za cerkve in kranjske meščane. Poleg nabožnih slik je poslikaval tudi panjske končnice. Ta ljudska umetnost je bila namreč v njegovem času v največjem razcvetu.


Marija Pomagaj (domnevno 1800). Ta Layerjeva slika, znana tudi kot Brezjanska Marija[4] oziroma v nemščini Mariahilf,[5] je zaradi priljubljenosti, komercialne razširjenosti in množičnosti brezjanskega verskega turizma domnevno najbolj znana slovenska slika.[6]
Sprva je Leopold Layer posnemal Metzingerjeve slike, kasneje pa je padel pod vpliv Kremser-Schmidta in v tem slogu ustvaril sliki Mučeništvo sv. Lovrenca, ki je danes na ogled v Narodni galeriji in Kristusovo vstajenje za cerkev sv. Frančiška pri Radmirju.


Veronikin prt

Med njegove najboljše scenske kompozicije spadata dve sliki kristusovega trpljenja v cerkvi sv. Walburge pri Smledniku. Ustvaril je tudi precej drugih nabožnih slik ter več fresk. Verjetno najbolj znana umetnina Leopolda Layerja je podoba Matere Božje z naslovom Marija Pomagaj za Baziliko sv. Vida (danes znana kot Bazilika Marije Pomagaj). Slika je zelo svobodna kopija po Lucasu (Luku) Cranachu St. iz innsbruške stolnice.

Številni viri navajajo, da je Layer sliko Marije Pomagaj naslikal 1814. Tega leta, po razpadu Ilirskih provinc, je bil Layer izpuščen iz ječe, kamor so ga zaprli zaradi ponarejanja denarja.


Po zelo razširjeni legendi se je v ječi zaobljubil, da bo, če bo kdaj izpuščen iz ječe, poslikal kapelico Matere Božje na Brezjah.
Po legendi naj bi leta 1814, ko je prišel na prostost, obljubo izpolnil in poleg ureditve kapelice naslikal še oljnato podobo Marije Pomagaj. V nasprotju z legendo umetnostnozgodovinska stroka nastanek slike postavlja v leto 1800, to je v leto, ko je bila zgrajena kapela na Brezjah.[7] Sliko je leta 1907 z dovoljenjem papeža Pija X. okronal ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič.

Med njegova bolj znana posvetna dela spada njegov avtoportret z ženo ter slika družine kirurga Heyneja.

Layer velja za zadnjega baročnega (poznobaročnega) slikarja na področju današnje Slovenije ter prvega po zavesti kranjskega umetnika.[8]


Gabrijel Gruber je denar, namenjen za kanal (danes imenovan Gruberjev) kanaliziral v svojo palačo, kjer je danes Arhiv RS. Kot učitelj Jurija Vege je posredno zaslužen za izdan prvi Logaritmovnik na svetu, delo našega navigacijskega inženirja, barona in tudi prostozidarja Jurije Vege.

Po pobegu v Rusiji so ga tam dobesedno zadavili, ker je tudi nekaj goljufal [nekaterih pa tudi nič ne izuči]:


Gruber je končal filozofske in teološke študije v Gradcu, na orientalski akademiji na Dunaju je poučeval latinščino. Leta 1755 je vstopil v jezuitski red. Leta 1769 je prišel v Ljubljano, kjer je poučeval risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko na stolici za mehaniko, ki jo je s pomočjo deželnih stanov ustanovila Kranjska kmetijska družba. Kot član te družbe je delal poskuse za izdelavo papirja iz lesnega žaganja in proučeval uporabo kolovrata z dvema vretenoma. Največ zaslug ima pri urejanju razpuščenega gradbeništva na Kranjskem; njegova učenca sta bila Jožef Marija Šemrl in Leopold Hofer. Med letoma 1772 in 1781 je bil direktor navigacijske direkcije v Ljubljani, ki je skrbela za izboljšanje plovbe po Ljubljanici, Savi in Kolpi.

Leta 1772 je začel graditi po njem imenovan prekop za Gradom v Ljubljani, da bi rešil mesto pred poplavami in omogočil odvodnjavanje Ljubljanskega barja. Leta 1773 je na robu Levstikovega trga, pri jezuitskem kolegiju, načrtoval poznobaročno palačo (Gruberjeva palača, zdaj Arhiv Slovenije). V njej je vodil šolo za mehaniko in hidravliko, imel knjižnico za mehaniko in poljedelsko stroko, zbirko ladijskih modelov ter rudninske in naravoslovne zbirke. Šola je imela astronomsko opazovalnico. Palačo je dal okrasiti s štukaturami, ovalnim stopniščem in kapelo, ki jo je neposredno po nastanku (vsaj že 1781) poslikal Martin Johann Schmidt.

Leta 1774 je kupil pristavo Viderčanov grad (Rosenbüchel) na Glincah v Ljubljani (zdaj Vila Podrožnik). Po požaru leta 1773 je do 1776 po lastnih načrtih vodil obnovo jezuitske gimnazije pri svetem Jakobu v Ljubljani. Leta 1784 je odšel v Rusijo in od 1786 do 1799 predaval arhitekturo, mehaniko in fiziko na Jezuitskem kolegiju v Polocku. Po njegovih načrtih so v mestu zgradili nekaj stavb. Od leta 1800 je bil rektor Jezuitskega kolegija v Sankt Peterburgu, avgusta 1802 je postal jezuitski general ruske province. Imel je velik vpliv na carja Pavla I. in v ruskih aristokratskih krogih ter mnogo pripomogel k papeževemu priznanju jezuitskega reda v Rusiji.

Gruberju v spomin so ob vogalu Gruberjeve palače odkrili spominsko ploščo z reliefom, delo kiparja Janeza Pirnata.

Še njegov polbrat:

Tobija Gruber (tudi Tobias), avstrijski (slovenski) jezuit, pedagog, znanstvenik, izumitelj, prostozidar * 12. september 1744, Dunaj, Avstrija, † 31. marec 1806, Praga.


Življenje in delo

Češka znanstvena družba

Tobija Gruber, polbrat Gabriela Gruberja, je po enem letu v noviciatu na Dunaju (1761 - 1762), l. 1763 v Leobenu študiral humanistiko, od 1764 do 1765 v Gradcu filozofijo, l. 1766 na Dunaju ponavljal snov s študenti jezikov, l. 1767 predaval gramatiko v Passau, od 1768 do 1773 na Dunaju ponavljal snov s študenti matematike in študiral bogoslovje, od l. 1774 do 1777 je bil v Temišvaru navigacijski ravnatelj, od l. 1780 do1806 v Pragi ravnatelj državnih (kameralnih) posesti na Češkem in predsedovatelj Češke znanstvene družbe.

Tobija je stopal po poti svojega veliko bolj slavnega polbrata Gabriela, ki mu je tudi priskrbel službo v Temišvaru, saj bi sicer lahko zabredel v težave po končanih študijih pri pravkar prepovedanem jezuitskem redu. Tako sta polbrata do l. 1777 obvladovala velik del trgovine v monarhiji. Ko je dunajsko upravo le-tega nadomestila ogrska, se je za nekaj let preselil k bratoma in materi v Ljubljano. Na Kranjskem in sosednjem Beneškem si je utrdil zdravje, obenem pa je opravil temeljne raziskave krasa. Ob ogledih Cerkniškega jezera je Tobija Gruber nad njegovo površino opazil fata morgano. Odkritje ga je tako privabilo, da je kot prvi na svetu postavil laboratorijski poskus za preučevanje fata morgane. V Pragi je Tobija Gruber kmalu postal vodilni učenjak in umetniški strokovnjak, tako da so mu poverili vodenje Češke znanstvene družbe. Med trikratnim predsedovanjem znanstveni družbi je Tobija Gruber objavil številne razprave, ki so pogosto odsevale fizikalne ideje njegovega polbrata, čeprav je njuno znanstveno sodelovanje mogoče dokazati predvsem pri objavi dunajskih pisem s hidrografsko in fizikalno vsebino l. 1781 na Dunaju, z dvema nadaljevanjema l. 1784 in 1785, prav tako kot v razpravi, v kateri je Tobija uporabil znanje in izkušnje z načrtovanjem rek polbrata Gabriela Gruberja, ki je v Ljubljani poučeval mapiranje. Še dolgo po tej prvi objavi se je ukvarjal s postopki za izdelavo čim boljših zemljevidov rek, svoja odkritja pa objavlil pri Češki znanstveni družbi l. 1785 in 1795.


Prva stran Gruberjeve avtobiografije datirane oktobra 1804

L. 1795 je objavil razpravo o prednostih hidrografskih zemljevidov, pri risanju pa upošteval tudi izvire, maso vode in podzemne tokove, ki so bili na kraških področjih še posebej pomembni. Prvi je naštel pet elementov, ki jih mora imeti dober zemljevid reke: vsebovati mora podatke o obliki zemljišče, petrografske, mineraloške, hidrotehnične in fizikalne lastnosti rečnega korita, ob upoštevanju zgradbe zemlje, vrste plinov v spodnjih legah in na višinah. Posebej je tudi raziskal in izpostavil podzemne tokove na Kranjskem in jih primerjal s Tirolskimi. Vsa ta nova jezuitska geodetska spoznanja so prevzele predvsem armade, saj je cesar Jožef II. kmalu po Gruberjevi objavi naročil vojakom izdelavo zemljevidov celotne monarhije.
Po nalogu grofa Frančiška Sternberga je Tobija Gruber zadnja leta življenja posvetil predvsem nabavam umetnin in starinskih kovancev za novo praško galerijo.

Raziskave

Raziskoval je kranjska gorovja, da bi dopolnil tedanjo teorijo razvoja površja Zemlje. V svojih preučevanjih se je opiral na Boškovićevo teorijo površine Zemlje, prednico sodobnega opisa geoida. Svoja dognanja je objavil v knjižni izdaji kranjskih pisem mineralogu Ignacu Bornu, ki jim je dodal še dve nadaljevanji priobčeni v njegovem naravoslovnem prostozidarskem dunajskem glasilu. Nato se je lotil fosilnih ostankov živali, ki so domnevno živele v globinah nekdanjih morij, podrobno opisal nekdanje Panonsko morje - postregel je s številnimi podrobnimi opisi kamnin in voda v Banatu, opisal ostanke školjk na nekdanjem morskem dnu ob Donavi, nadalje je raziskoval nastajanje žlahtnih kovin, vpliv podzemnih hlapov in par na podnebje, v krasoslovju pa je pionir udorne teorije. Ukvarjal se je z mineralogijo - predvsem z apnencem in bazaltom, s toplotnimi pojavi v razredčenem zraku, adiabatnimi pojavi, specifično toploto plinov, kemijskimi analizami zdravilnih vod ...

Tobijeva znanstvena dela so bila tako odmevna, da je bil trikrat izbran za predsednika Češke znanstvene družbe, prednice današnje Češke akademije; do konca življenja pa je bil njen tajnik.

Izumiteljstvo

Tobija Gruber, ki je poleg vsega raziskoval tudi ekspanzijo plinov v prazen prostor, je zaslovel z izumi na tem področju kemije in fizike - izumi vakuumskih merilnih naprav.

Hidrografska in fizikalna pisma s Kranjske

Tobija Gruber: Hidrografska in fizikalna pisma s Kranjske - naslova stran
Dunajska prostozidarska loža "Pri pravi slogi" barona Ignaca Edlerja von Borna, katere član je bil Tobija Gruber, pa tudi Jurij Vega, je med letoma 1783 do 1788 izdajala strokovno revijo za naravoslovje Physikalische Arbeiten der einträchtigen Freunde in Wien, zadnja dva letnika z Gruberjevima razpravama na prvih straneh. Prostozidarska narava revije je bila vzrok, da Gabriel Gruber tam ni objavljal (pod lastnim imenom). Pri Bornu so, s štirimi stranmi njegovega uvoda, l. 1781 izšla Hidrografska in fizikalna pisma s Kranjske (Herrn Tobias Grubers - Briefe hydrographischen und physikalischen Inhalts aus Krain) v katerih Tobija opravičuje dela svojega polbrata na ljubljanskem prekopu v pismih, ki so bila datirana v Ljubljani, Postojni in Cerknici od februarja do novembra l. 1779. Pisma obravnavajo ljubljanske vode, kraške jame in Cerkniško jezero.

Kot prva je, po napačnih razlagah Kircherja, Schönlebna, Valvasorja in Steinberga, pravilno pojasnil fenomen Cerkniškega jezera - da gre za ravnovesje med dotokom padavin iz ozračja in odtokom reke proti morju. Za razlago pojavov, povezanih s presihajočim jezerom, so uporabljane prispodobe: zdelo se mu je podobno delovanju hidravličnega stroja, modelu Heronovega reakcijskega gorilnika ter načelu sifona, pri čemer je zavrnjena Steinbergova teza o povezanih sifonih. Podzemni pretoki so razloženi kot naravni vzvod brez ventilov in pip.

V letu 2016, ob 210. obletnici smrti Tobije Gruberja, pripravlja Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica izdajo njegovih pisem v slovenskem jeziku.
Default avatar

monmonči

Vesel oče je napisal/a:
V vsej zgodovini smo pomagali tujerodnim in goljufali lastne .....to je moj odgovor, saj dobro poznam zgodovino.



Vesel oče


Nekaj primerov:


Sedanji "Grad Brdo pri Kranju je bil narejen s ponarejenim denarjem"



Bazilika Brezje


http://www.marija.si/gradivo/osebe/leopold-layer-sazu/

Leopold Layer (lájer), slovenski slikar, * 20. november 1752, Kranj, † 12. april 1828, Kranj.

Leopold Layer se je rodil očetu slikarju Marku Layerju in po njegovi smrti leta 1808 prevzel družinsko podobarsko delavnico. Leopold, najpomembnejši predstavnik družine slikarjev, ki je delovala v Kranju, spada med zadnje slovenske baročne slikarje, proslavil pa se je kot vzgojitelj veliko slovenskih podobarjev 19. stoletja ter postal v Kranju znan po tem, da je v dneh Napoleonovih Ilirskih provinc ponarejal denar, zaradi česar je bil kasneje zaprt.[3]

V času svojega podobarstva je ustvaril več nabožnih slik za cerkve in kranjske meščane. Poleg nabožnih slik je poslikaval tudi panjske končnice. Ta ljudska umetnost je bila namreč v njegovem času v največjem razcvetu.


Marija Pomagaj (domnevno 1800). Ta Layerjeva slika, znana tudi kot Brezjanska Marija[4] oziroma v nemščini Mariahilf,[5] je zaradi priljubljenosti, komercialne razširjenosti in množičnosti brezjanskega verskega turizma domnevno najbolj znana slovenska slika.[6]
Sprva je Leopold Layer posnemal Metzingerjeve slike, kasneje pa je padel pod vpliv Kremser-Schmidta in v tem slogu ustvaril sliki Mučeništvo sv. Lovrenca, ki je danes na ogled v Narodni galeriji in Kristusovo vstajenje za cerkev sv. Frančiška pri Radmirju.


Veronikin prt

Med njegove najboljše scenske kompozicije spadata dve sliki kristusovega trpljenja v cerkvi sv. Walburge pri Smledniku. Ustvaril je tudi precej drugih nabožnih slik ter več fresk. Verjetno najbolj znana umetnina Leopolda Layerja je podoba Matere Božje z naslovom Marija Pomagaj za Baziliko sv. Vida (danes znana kot Bazilika Marije Pomagaj). Slika je zelo svobodna kopija po Lucasu (Luku) Cranachu St. iz innsbruške stolnice.

Številni viri navajajo, da je Layer sliko Marije Pomagaj naslikal 1814. Tega leta, po razpadu Ilirskih provinc, je bil Layer izpuščen iz ječe, kamor so ga zaprli zaradi ponarejanja denarja.


Po zelo razširjeni legendi se je v ječi zaobljubil, da bo, če bo kdaj izpuščen iz ječe, poslikal kapelico Matere Božje na Brezjah.
Po legendi naj bi leta 1814, ko je prišel na prostost, obljubo izpolnil in poleg ureditve kapelice naslikal še oljnato podobo Marije Pomagaj. V nasprotju z legendo umetnostnozgodovinska stroka nastanek slike postavlja v leto 1800, to je v leto, ko je bila zgrajena kapela na Brezjah.[7] Sliko je leta 1907 z dovoljenjem papeža Pija X. okronal ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič.

Med njegova bolj znana posvetna dela spada njegov avtoportret z ženo ter slika družine kirurga Heyneja.

Layer velja za zadnjega baročnega (poznobaročnega) slikarja na področju današnje Slovenije ter prvega po zavesti kranjskega umetnika.[8]


Gabrijel Gruber je denar, namenjen za kanal (danes imenovan Gruberjev) kanaliziral v svojo palačo, kjer je danes Arhiv RS. Kot učitelj Jurija Vege je posredno zaslužen za izdan prvi Logaritmovnik na svetu, delo našega navigacijskega inženirja, barona in tudi prostozidarja Jurije Vege.

Po pobegu v Rusiji so ga tam dobesedno zadavili, ker je tudi nekaj goljufal [nekaterih pa tudi nič ne izuči]:


Gruber je končal filozofske in teološke študije v Gradcu, na orientalski akademiji na Dunaju je poučeval latinščino. Leta 1755 je vstopil v jezuitski red. Leta 1769 je prišel v Ljubljano, kjer je poučeval risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko na stolici za mehaniko, ki jo je s pomočjo deželnih stanov ustanovila Kranjska kmetijska družba. Kot član te družbe je delal poskuse za izdelavo papirja iz lesnega žaganja in proučeval uporabo kolovrata z dvema vretenoma. Največ zaslug ima pri urejanju razpuščenega gradbeništva na Kranjskem; njegova učenca sta bila Jožef Marija Šemrl in Leopold Hofer. Med letoma 1772 in 1781 je bil direktor navigacijske direkcije v Ljubljani, ki je skrbela za izboljšanje plovbe po Ljubljanici, Savi in Kolpi.

Leta 1772 je začel graditi po njem imenovan prekop za Gradom v Ljubljani, da bi rešil mesto pred poplavami in omogočil odvodnjavanje Ljubljanskega barja. Leta 1773 je na robu Levstikovega trga, pri jezuitskem kolegiju, načrtoval poznobaročno palačo (Gruberjeva palača, zdaj Arhiv Slovenije). V njej je vodil šolo za mehaniko in hidravliko, imel knjižnico za mehaniko in poljedelsko stroko, zbirko ladijskih modelov ter rudninske in naravoslovne zbirke. Šola je imela astronomsko opazovalnico. Palačo je dal okrasiti s štukaturami, ovalnim stopniščem in kapelo, ki jo je neposredno po nastanku (vsaj že 1781) poslikal Martin Johann Schmidt.

Leta 1774 je kupil pristavo Viderčanov grad (Rosenbüchel) na Glincah v Ljubljani (zdaj Vila Podrožnik). Po požaru leta 1773 je do 1776 po lastnih načrtih vodil obnovo jezuitske gimnazije pri svetem Jakobu v Ljubljani. Leta 1784 je odšel v Rusijo in od 1786 do 1799 predaval arhitekturo, mehaniko in fiziko na Jezuitskem kolegiju v Polocku. Po njegovih načrtih so v mestu zgradili nekaj stavb. Od leta 1800 je bil rektor Jezuitskega kolegija v Sankt Peterburgu, avgusta 1802 je postal jezuitski general ruske province. Imel je velik vpliv na carja Pavla I. in v ruskih aristokratskih krogih ter mnogo pripomogel k papeževemu priznanju jezuitskega reda v Rusiji.

Gruberju v spomin so ob vogalu Gruberjeve palače odkrili spominsko ploščo z reliefom, delo kiparja Janeza Pirnata.

Še njegov polbrat:

Tobija Gruber (tudi Tobias), avstrijski (slovenski) jezuit, pedagog, znanstvenik, izumitelj, prostozidar * 12. september 1744, Dunaj, Avstrija, † 31. marec 1806, Praga.


Življenje in delo

Češka znanstvena družba

Tobija Gruber, polbrat Gabriela Gruberja, je po enem letu v noviciatu na Dunaju (1761 - 1762), l. 1763 v Leobenu študiral humanistiko, od 1764 do 1765 v Gradcu filozofijo, l. 1766 na Dunaju ponavljal snov s študenti jezikov, l. 1767 predaval gramatiko v Passau, od 1768 do 1773 na Dunaju ponavljal snov s študenti matematike in študiral bogoslovje, od l. 1774 do 1777 je bil v Temišvaru navigacijski ravnatelj, od l. 1780 do1806 v Pragi ravnatelj državnih (kameralnih) posesti na Češkem in predsedovatelj Češke znanstvene družbe.

Tobija je stopal po poti svojega veliko bolj slavnega polbrata Gabriela, ki mu je tudi priskrbel službo v Temišvaru, saj bi sicer lahko zabredel v težave po končanih študijih pri pravkar prepovedanem jezuitskem redu. Tako sta polbrata do l. 1777 obvladovala velik del trgovine v monarhiji. Ko je dunajsko upravo le-tega nadomestila ogrska, se je za nekaj let preselil k bratoma in materi v Ljubljano. Na Kranjskem in sosednjem Beneškem si je utrdil zdravje, obenem pa je opravil temeljne raziskave krasa. Ob ogledih Cerkniškega jezera je Tobija Gruber nad njegovo površino opazil fata morgano. Odkritje ga je tako privabilo, da je kot prvi na svetu postavil laboratorijski poskus za preučevanje fata morgane. V Pragi je Tobija Gruber kmalu postal vodilni učenjak in umetniški strokovnjak, tako da so mu poverili vodenje Češke znanstvene družbe. Med trikratnim predsedovanjem znanstveni družbi je Tobija Gruber objavil številne razprave, ki so pogosto odsevale fizikalne ideje njegovega polbrata, čeprav je njuno znanstveno sodelovanje mogoče dokazati predvsem pri objavi dunajskih pisem s hidrografsko in fizikalno vsebino l. 1781 na Dunaju, z dvema nadaljevanjema l. 1784 in 1785, prav tako kot v razpravi, v kateri je Tobija uporabil znanje in izkušnje z načrtovanjem rek polbrata Gabriela Gruberja, ki je v Ljubljani poučeval mapiranje. Še dolgo po tej prvi objavi se je ukvarjal s postopki za izdelavo čim boljših zemljevidov rek, svoja odkritja pa objavlil pri Češki znanstveni družbi l. 1785 in 1795.


Prva stran Gruberjeve avtobiografije datirane oktobra 1804

L. 1795 je objavil razpravo o prednostih hidrografskih zemljevidov, pri risanju pa upošteval tudi izvire, maso vode in podzemne tokove, ki so bili na kraških področjih še posebej pomembni. Prvi je naštel pet elementov, ki jih mora imeti dober zemljevid reke: vsebovati mora podatke o obliki zemljišče, petrografske, mineraloške, hidrotehnične in fizikalne lastnosti rečnega korita, ob upoštevanju zgradbe zemlje, vrste plinov v spodnjih legah in na višinah. Posebej je tudi raziskal in izpostavil podzemne tokove na Kranjskem in jih primerjal s Tirolskimi. Vsa ta nova jezuitska geodetska spoznanja so prevzele predvsem armade, saj je cesar Jožef II. kmalu po Gruberjevi objavi naročil vojakom izdelavo zemljevidov celotne monarhije.
Po nalogu grofa Frančiška Sternberga je Tobija Gruber zadnja leta življenja posvetil predvsem nabavam umetnin in starinskih kovancev za novo praško galerijo.

Raziskave

Raziskoval je kranjska gorovja, da bi dopolnil tedanjo teorijo razvoja površja Zemlje. V svojih preučevanjih se je opiral na Boškovićevo teorijo površine Zemlje, prednico sodobnega opisa geoida. Svoja dognanja je objavil v knjižni izdaji kranjskih pisem mineralogu Ignacu Bornu, ki jim je dodal še dve nadaljevanji priobčeni v njegovem naravoslovnem prostozidarskem dunajskem glasilu. Nato se je lotil fosilnih ostankov živali, ki so domnevno živele v globinah nekdanjih morij, podrobno opisal nekdanje Panonsko morje - postregel je s številnimi podrobnimi opisi kamnin in voda v Banatu, opisal ostanke školjk na nekdanjem morskem dnu ob Donavi, nadalje je raziskoval nastajanje žlahtnih kovin, vpliv podzemnih hlapov in par na podnebje, v krasoslovju pa je pionir udorne teorije. Ukvarjal se je z mineralogijo - predvsem z apnencem in bazaltom, s toplotnimi pojavi v razredčenem zraku, adiabatnimi pojavi, specifično toploto plinov, kemijskimi analizami zdravilnih vod ...

Tobijeva znanstvena dela so bila tako odmevna, da je bil trikrat izbran za predsednika Češke znanstvene družbe, prednice današnje Češke akademije; do konca življenja pa je bil njen tajnik.

Izumiteljstvo

Tobija Gruber, ki je poleg vsega raziskoval tudi ekspanzijo plinov v prazen prostor, je zaslovel z izumi na tem področju kemije in fizike - izumi vakuumskih merilnih naprav.

Hidrografska in fizikalna pisma s Kranjske

Tobija Gruber: Hidrografska in fizikalna pisma s Kranjske - naslova stran
Dunajska prostozidarska loža "Pri pravi slogi" barona Ignaca Edlerja von Borna, katere član je bil Tobija Gruber, pa tudi Jurij Vega, je med letoma 1783 do 1788 izdajala strokovno revijo za naravoslovje Physikalische Arbeiten der einträchtigen Freunde in Wien, zadnja dva letnika z Gruberjevima razpravama na prvih straneh. Prostozidarska narava revije je bila vzrok, da Gabriel Gruber tam ni objavljal (pod lastnim imenom). Pri Bornu so, s štirimi stranmi njegovega uvoda, l. 1781 izšla Hidrografska in fizikalna pisma s Kranjske (Herrn Tobias Grubers - Briefe hydrographischen und physikalischen Inhalts aus Krain) v katerih Tobija opravičuje dela svojega polbrata na ljubljanskem prekopu v pismih, ki so bila datirana v Ljubljani, Postojni in Cerknici od februarja do novembra l. 1779. Pisma obravnavajo ljubljanske vode, kraške jame in Cerkniško jezero.

Kot prva je, po napačnih razlagah Kircherja, Schönlebna, Valvasorja in Steinberga, pravilno pojasnil fenomen Cerkniškega jezera - da gre za ravnovesje med dotokom padavin iz ozračja in odtokom reke proti morju. Za razlago pojavov, povezanih s presihajočim jezerom, so uporabljane prispodobe: zdelo se mu je podobno delovanju hidravličnega stroja, modelu Heronovega reakcijskega gorilnika ter načelu sifona, pri čemer je zavrnjena Steinbergova teza o povezanih sifonih. Podzemni pretoki so razloženi kot naravni vzvod brez ventilov in pip.

V letu 2016, ob 210. obletnici smrti Tobije Gruberja, pripravlja Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica izdajo njegovih pisem v slovenskem jeziku.
To rabiš pol ure, da prebereš 😂
Default avatar

MsOlivija

Slovenci smo že večkrat pokazali, da znamo pomagati ljudem v stiski. Ne glede na narodnost.
Največkrat v svoj minus, tu se ne znajdemo. Pomagamo pa. Ne glede na narodnost.
Default avatar

Chocolattt

tebe pa je napisal/a:
Chocolattt je napisal/a:
Slovence muči ksenofobija, ampak samo do - po njihovem mišljenju - manjvrednih narodov.
Ko pa slišijo nemški, italijaski ipd jezik, pa kar počepnejo.
Tebe pa ideologija, ki z realnostjo nima nobene zveze.
Z ideologijo sem opravila zelo zgodaj.
Realnost je pa od nekdaj in še vedno moja zaveznica.
Default avatar

Popay

tebe pa je napisal/a:
Chocolattt je napisal/a:
Slovence muči ksenofobija, ampak samo do - po njihovem mišljenju - manjvrednih narodov.
Ko pa slišijo nemški, italijaski ipd jezik, pa kar počepnejo.
Tebe pa ideologija, ki z realnostjo nima nobene zveze.
Daleč od tega, zadela je, da bolj ni mogla.
Default avatar

Bog MONa TM

Tujcem - npr gospodarskim (delam za njih) se prilagodim.
toplo sprejemam pa samo take, ki dobro fafajo in nastavijo analo ... ženske torej ☺
Default avatar

matjazko

Stepni_Volk je napisal/a:
Po nekaj vojnah v naši bližnji in daljni okolici, so se Slovenci izkazali le s konstantnim nezadovoljstvom do vsega “tujega”.
Očitno dobro sprejemamo zgolj tuje armade.. Napoleonovi smo celo spomenik postavili (Ilirska province in take).. velikemu dunajskemu malarju smo pa tudi takoj šli pomagati ponemčiti, izseliti ali iztrebiti same sebe in kvizlingom hitimo postavljati spomenike (ker malarju še ne moremo - ne upamo).

Če migracije ne potegajo z organizirano armado.. smo torej Slovenci takoj proti.. Vprašanje je torej ali je kakšen narod, ki bi ga pa Slovenci sprejeli (brez vojske, tankov..)?

Nekaj malega so morda namignili že sarajavski Nadrealisti:
Švedinje, tam v letih menopavze, rade volje sprejemajo 14-letne moške v telesih odraslih moških. :) A mogoče kaj veš, če pridejo še migrantski vali ženskega spola, bi še jaz sprejel kakšno mlajšo, s temnejšo kožo in črnimi očmi? Ampak imaš prav, Slovenke bi to težko sprejele za razliko od Švedov, ne razumejo moških filantropičnih motivov, takoj pomislijo na drugo, če bi hotel deliti posteljo z njo zaradi prostorske stiske. ;)
Mojega hudiča sem prodal svoji duši.
Default avatar

Toliko

kolikor smo Slovenci naredili za južne ni naredil noben narod.
Default avatar

o seveda so

Stepni_Volk je napisal/a:
Po nekaj vojnah v naši bližnji in daljni okolici, so se Slovenci izkazali le s konstantnim nezadovoljstvom do vsega “tujega”.
Očitno dobro sprejemamo zgolj tuje armade.. Napoleonovi smo celo spomenik postavili (Ilirska province in take).. velikemu dunajskemu malarju smo pa tudi takoj šli pomagati ponemčiti, izseliti ali iztrebiti same sebe in kvizlingom hitimo postavljati spomenike (ker malarju še ne moremo - ne upamo).

Če migracije ne potegajo z organizirano armado.. smo torej Slovenci takoj proti.. Vprašanje je torej ali je kakšen narod, ki bi ga pa Slovenci sprejeli (brez vojske, tankov..)?

Nekaj malega so morda namignili že sarajavski Nadrealisti:
Vse nenasilne.
Default avatar

Tara_S

Jaz predlagam, da izselimo goveda (na tem portalu jih je kar nekaj, nacionalnost je nepomembna) in sprejmemo teličke (luštna mala nerodna bitja, zopet je nacionalnost nepomembna). :-)

Na goveda me je pa pravkar spomnil..... Ah, saj se bo prepoznal.
cron