Tako zelo žalostna
Tako zelo, zelo sem žalostna. Trudim se na vse kriplje, da zjutraj vstanem, naredim vse potrebno, poskrbim za hčer… in nekako preživim dan. In da sem nasmejana, vesela – skratka, da ne zamorim vseh okrog sebe.
A v sebi sem tako zelo žalostna. Komaj se na silo malo dvignem, že se spet zgodi nekaj, kar me potisne nazaj v črno luknjo. Nikakor ne morem ven.
Imam veliko družbe, hodim na sprehode, športam, zelo redko sem sama – a naj bom med ljudmi ali ne, vedno sem osamljena. Pred nekaj meseci me je zapustil. Čez noč. Brez kakršnega koli pojasnila, ne da bi karkoli slutila. Moja velika ljubezen. Največja. Včeraj sem ga videla z drugo. Veselega, nasmejanega, zaljubljenega… Ne da mu ne privoščim. Ampak žalostna sem, ker jaz ne morem naprej. Pogrešam ga. In me boli.
Lep dan želim vam vsem!
Tudi jaz bi bila zelo vesela, če bi to lahko storila… pa ne znam. Kakšen nasvet? Kako?
Znaš ti kar čez noč izbrisati nekoga, ki ga imaš rada, iz svojega srca? Lahko si domišljam, da ga ne rabim, da me ni vreden, da mi je boljše brez lažnivca, podleža… a v resnici ga pogrešam. In imam rada. Vsak dan imam milijon opravkov, niti malo mi ni dolgčas, samo njega pa pogrešam vsak trenutek. In zdaj se mi pred očmi odvija film, kako za roko drži drugo…
Življenje je spekter različnih občutkov. Pridejo dnevi, ko je težko, pridejo dnevi, ko je malo lažje. Fokusiraj se na male stvari, ki te osrečujejo. Zdaj imaš pač težje obdobje. Ampak vse mine. Sama se trudim, da nič ne pričakujem, da probam početi stvari, ki me osrečujejo in ne razmišljam preveč o stvareh, ki jih ne morem spremenit.
Te razumem. V sebi občuduj moč, da vsako jutro vstaneš, narediš, kar moreš. Prevzela si odgovornost in se trudiš še naprej. In na tem gradi. Zmoreš.
Bodi dobro.
Moje sožalje! Ne želim biti v taki situaciji žaljiva, želim te le osvestiti. V Sloveniji je položaj vdove eden najboljših, kar si jih ženska lahko želi. Moški tepci jo gledajo kot mat božjo in se je ne bojijo kot ločenk in samskih. Tudi ljubosumne babnice ti ne smejo zapirati vrat pred nosom kot to počnejo ločenkam ali te javno sramotiti kot to delajo s samskimi.
Da o finančnem vidiku ne govorim. Družinska pokojnina, vse socialne beneficije, če ti pripadajo – se pravi, da nisi zelo premožna izobraženka, pa še in še, da ne naštevam. Tudi otroke gledajo bolj prijazno, če so matere vdove.
Po zapisanem bi rekla, da nimaš veliko izkušenj z moškimi pa z ljudmi na sploh tudi ne. Kajti vse možnosti imaš, da se ponovno vežeš, ker vdove so iskane ( saj pravim, moški tepci), kot imaš tudi možnost, da te novi partner zapusti zaradi druge. Po možnosti še pol mlajše. Da te slišim takrat. Ni je hujše in bolj ponižujoče bolečine kot videti bivšega pofuklja vsega slinasto zaljubljene z drugo. Verjetno, če niso ravno 50, 60 plus boš to še sprobala. Tako, da drži se svojega vdovstva, ko boš prebolela kakšna tri leta rabiš, boš začela v samskosti uživati.
Normalno je, da si žalostna. To žalost moraš tudi pokazati, sicer ne nujno drugim, ampak ne moreš se ves čas skrivati za veselim obrazom. Zato si zvečer, ko si sama, ko hči spi, vzemi čas zase in se zjokaj. Daj to bolečino ven. Ali če imaš prijateljice, se izpovej in bo malo laže. Najlaže bo pa čez čas, kajti vsi potrebujemo čas za celjenje ran.
Ni ti lahko in jaz te zelo razumem ker sem sama dozivela enako. Ne bo vzpodbudno a jaz sem svojega bivsega ce verjames ali ne prebolevala dolgih 10let. Umes sem spoznala nekaj moskih in z njimi skusala vzpostavit resno razmerje a z nikomer ni slo. Ravno zaradi tega sem se bolj trpela in pogresala bivsega. 10 predolgih let sem trpela in stagnirala medtem ko si je on ustvaril druzino, ima tri otroke. Potem je koncno tudi zame posijalo sonce in sem nasla pravega moskega zase in v 14 letih skupnega zivljenja in 2 otrocih lahko recem da sem vesela da je bivsi spoznal drugo ker je sedanji partner nekaj najboljsega.
Avtorica tudi zalost enkrat mine, ce se bos zamotila in se veliko druzila bos lazje prebolela.
Srecno in vse dobro.
Moje sožalje! Ne želim biti v taki situaciji žaljiva, želim te le osvestiti. V Sloveniji je položaj vdove eden najboljših, kar si jih ženska lahko želi. Moški tepci jo gledajo kot mat božjo in se je ne bojijo kot ločenk in samskih. Tudi ljubosumne babnice ti ne smejo zapirati vrat pred nosom kot to počnejo ločenkam ali te javno sramotiti kot to delajo s samskimi.
Da o finančnem vidiku ne govorim. Družinska pokojnina, vse socialne beneficije, če ti pripadajo – se pravi, da nisi zelo premožna izobraženka, pa še in še, da ne naštevam. Tudi otroke gledajo bolj prijazno, če so matere vdove.
Po zapisanem bi rekla, da nimaš veliko izkušenj z moškimi pa z ljudmi na sploh tudi ne. Kajti vse možnosti imaš, da se ponovno vežeš, ker vdove so iskane ( saj pravim, moški tepci), kot imaš tudi možnost, da te novi partner zapusti zaradi druge. Po možnosti še pol mlajše. Da te slišim takrat. Ni je hujše in bolj ponižujoče bolečine kot videti bivšega pofuklja vsega slinasto zaljubljene z drugo. Verjetno, če niso ravno 50, 60 plus boš to še sprobala. Tako, da drži se svojega vdovstva, ko boš prebolela kakšna tri leta rabiš, boš začela v samskosti uživati.
[/quote]
Cemu zdaj to?
Na podlagi cesa sklepas da nimam dovolj izkusenj z moskimi in z ljudmi?
O meni nic ne ves, razen kar sem napisala.
Cemu bi ti mene osvestila?
Ti menis, da je huje to, da te moski vara, od tega da otrok izgubi oceta, ker je umrl. Prav, v redu. To je zate huje. Zame je huja izguba, da otrok oceta sploh nima, da je umrl. Ker oce se nadoknadit ne more. To je izguba za celo zivljenje. Vse kar moja hci je in kar bo, njen oce tega ne bo videl ne dozivel in ona vseh svojih zivljenjskih izkusenj ne bo mogla deliti z njim.
Ce pa bi me varal in sel z drugo, bi ona oceta imela. Njun odnos bi bil lahko dober ali ne. Vendar bi bil samo njun odnos.
Jaz bi se pa ze znajdla po svoje.
Kar se vdovstva tice in ugodnosti, ki jih nastevas, jih ne zamenjam za noben denar na svetu. Raje zamenjam za njegovo zivljenje. A ne gre.
No in koncno, da se to povem. Moj moz je umrl pred 13 leti. Po petih letih vdovstva sem se znova porocila. Imam se dva otroka in cudovitega moza. Smo srecni. Moj sedanji moz je zelo dober do moje prve hcere, ampak pravega oceta se nadomestiti ne da. Ga zelo pogresa.
Vsakemu se lahko zgodi prevara, zenski in moskemu in vsakega boli in vsak preboleva na svoj nacin. Ampak ni konec sveta ne za me, ce se mi bo to kda zgodilo, ne za avtorico, ne za kogarkoli. Je treba prebolet in iti naprej. Zivljenje je pac nepredvidljivo. Ne smes se sam sebi smilit, to te vlece nazaj.
Na pogrebu mojega moza mi je engospod rekel:
“Vem, da ti je hudo. Ampak jaz sem v prometni nesreci izgubil otroka, zeno in starse. Ce sem se jaz pobral, se bos tudi ti”
In vedno, ko mi je hudo pomislim, da je nekaterim morda se huje.
tuki ne moreš nič razen, da si vzameš čas, predelaš in greš naprej…zase vem da bi to težje predelala, ga gledala ob stikih, skupnih dogodkih, z novo po možnosti….ker sem mu predana z vsem kar sem bi tako izdajo težko predelala, pri smrti ga vsaj ne vidiš več, veš da ga ni in predelaš drugače in seveda tudi otroci drugače prenesejo eno ali drugo stvar….
Vzami si cas pa res preboli to vezo zase pa za bodoce tipe.Delaj na sebi,in ko do bivsega ne bos cutila nobenega custva pol si prebolela. Ni slo in nikoli ne bi slo,tudi ce se spremenis je on isti in bi bilo na dolgi rok ne isto temvec vecje sranje.Been there done that.
Jaz sem zdej dve leti svojga lajfa zgubu zaradi ene k to ni prebolela do konca in ji je to skoz metalo ven.Skoz drame dretje in problemi,skoz.In to dretje na podlagi nekih preteklih dogodkov.Nic ljubezni in neznosti,veza stoji na miru in ne gre nikamor.Lubosumje na vse ki so se upale pridt na manj k metr k meni ali me pa samo pogledale…Pa on off odnos.In jaz tega nisem stekal iz kje to izhaja ker sem jo imel neizmerno rad in tega nisem videl in pokapiral. Da sem bil v bistvu en nepomemben rebound guy ki je mislil da je v pravljicni neki realni vezi.Gremo dalje!
Te razumem, ne moreš kar odrezat. Morda je še težje, ker čez dan skrivaš bolečino. To ti jemlje energijo. Verjamem, da drugače ne moreš. Ko moreš, daj žalost iz sebe. Piši dnevnik, zaupaj se prijateljici, pokliči na klic v stiski. Tudi to, da si stisko zaupala nam, štej kot napredek. Bodi ponosna, da normalno funkcioniraš, se trudiš. Živi uro za uro, dan za dnem. Predvsem pa odstrani iz svojega dosega vse, kar te spominja nanj, ne išči ga po fb. Ko te izven časa, ki si ga nameniš za žalost, prešine misel nanj, jo preženi. Vse dobro ti želim.
