Nevednost je blagoslov
V bistvu niti ni, ker ne razmišljajo, ne vidijo nekih strahov, ampak se prepustijo temu, kar je in spremembe so za njih pač nekaj, kar mora biti in se trudijo v njih poiskati zase najbolj ugodne pozicije.
Včasih sem tudi jaz razmišljala, kako lahko človek živi v svoji nevednosti, danes sem starejša in modrejša in sem ugotovila, da stvari, na katere nimam vpliva, pustim ob strani, se ne obremenjujem z njimi, ne razmišljam o njih in gledam le, da zvozim kolikor toliko ugodno zase. Če verjameš ali ne, od kar sem spremenila razmišljanje, ne vem kaj je stres in to je že enih 10 let :))
V bistvu niti ni, ker ne razmišljajo, ne vidijo nekih strahov, ampak se prepustijo temu, kar je in spremembe so za njih pač nekaj, kar mora biti in se trudijo v njih poiskati zase najbolj ugodne pozicije.
Včasih sem tudi jaz razmišljala, kako lahko človek živi v svoji nevednosti, danes sem starejša in modrejša in sem ugotovila, da stvari, na katere nimam vpliva, pustim ob strani, se ne obremenjujem z njimi, ne razmišljam o njih in gledam le, da zvozim kolikor toliko ugodno zase. Če verjameš ali ne, od kar sem spremenila razmišljanje, ne vem kaj je stres in to je že enih 10 let :))
[/quote]
Tebe je za poročit in izkoriščat. Itak ne bi vedela, da te. Kuhala, pomivala, pospravljala in gate likala, da bi bilo veselje te gledat.
V bistvu niti ni, ker ne razmišljajo, ne vidijo nekih strahov, ampak se prepustijo temu, kar je in spremembe so za njih pač nekaj, kar mora biti in se trudijo v njih poiskati zase najbolj ugodne pozicije.
Včasih sem tudi jaz razmišljala, kako lahko človek živi v svoji nevednosti, danes sem starejša in modrejša in sem ugotovila, da stvari, na katere nimam vpliva, pustim ob strani, se ne obremenjujem z njimi, ne razmišljam o njih in gledam le, da zvozim kolikor toliko ugodno zase. Če verjameš ali ne, od kar sem spremenila razmišljanje, ne vem kaj je stres in to je že enih 10 let :))
[/quote]
Zelo malo ljudi se brez strahu prepusti spremembam.
Večina se jih zateče v rutino in domače, varne vzorce, vse kar je drugače, jih vrže iz tira.
Česa ne poveš. V katere spremembe se pa ti zatekaš pred domačo rutino in varnimi vzorci?
[/quote]
Zamenjava področja dela, iskanje alternativnih poti na znanih destinacijah, aktivno spoznavanje novih ljudi, navad, hrane, hobijev, krajev. Vse kar je novo in drugačno je fajn. Vsaka dodana inormacija k do zdaj zbranim je plus. Branje knjig tudi s področij, kjer nisem doma, tudi če vsega ne razumem.
Pa ti?
Zamenjava področja dela, iskanje alternativnih poti na znanih destinacijah, aktivno spoznavanje novih ljudi, navad, hrane, hobijev, krajev. Vse kar je novo in drugačno je fajn. Vsaka dodana inormacija k do zdaj zbranim je plus. Branje knjig tudi s področij, kjer nisem doma, tudi če vsega ne razumem.
Pa ti?
[/quote]
In vse to najdeš na monu? Priznam, da si bolj nadarjena od mene.
In vse to najdeš na monu? Priznam, da si bolj nadarjena od mene.
[/quote]
Skoraj ničesar od naštetega ne najdem na monu. Tukaj najdem širino človeške psihe, ki mi je do zdaj odprla vidike, na katere sama ne bi niti pomislila. Na žalost so ti vidiki pretežno precej negativni, ampak te strezni, ko vidiš kako nekateri razmišljajo.
Razmišljanje je nevarno, lahko prideš do točke, ko si postavljena pred dejstvo, da se je treba odzvati in ne le prepuščati. Če bi razmišljali, bi se zavedali, da tvoja usoda ne more biti zapečatena, določena vnaprej. Morda bi prišla pri svojih letih, ker si starejša in modrejša, do trenutka, ko bi se zavedla, da je čas, da začneš živeti. Ne tako, kot so te učili od nekdaj. Temveč tako, kot si dovoliš čutiti v sebi.
Itak vplivaš na vse okoli sebe, z dinamičnostjo ali apatijo. Še sploh, ko zastaviš, da je tvoje izhodišče le tisto, kar je ugodno zate.
Upam, da se zavedaš, da na MONu tisti (z negativnimi odzivi) najdejo poligon, da vrtijo scenarije, sproducirane v njihovih glavah. Večkrat, pod različnimi imeni. S čemer dobijo občutek, da le niso osamljeni v takem razmišljanju.
V bistvu je to edini prostor, kjer se čutijo sprejete. Ko jim drugače misleči prenehajo odgovarjati nazaj.
Upam, da se zavedaš, da na MONu tisti (z negativnimi odzivi) najdejo poligon, da vrtijo scenarije, sproducirane v njihovih glavah. Večkrat, pod različnimi imeni. S čemer dobijo občutek, da le niso osamljeni v takem razmišljanju.
V bistvu je to edini prostor, kjer se čutijo sprejete. Ko jim drugače misleči prenehajo odgovarjati nazaj.
[/quote]
Kar je je po eni strani srce parajoče, po drugi pa zelo informativno. Vsaj zame – jaz sem tukaj srečala stvari, s katerimi v reali nimam direktnega stika.
Skoraj ničesar od naštetega ne najdem na monu. Tukaj najdem širino človeške psihe, ki mi je do zdaj odprla vidike, na katere sama ne bi niti pomislila. Na žalost so ti vidiki pretežno precej negativni, ampak te strezni, ko vidiš kako nekateri razmišljajo.
[/quote]
Nihče, ki se je poglabljal v človeka, ni rekel, da je to delo, ki osrečuje. Voltaire, Dostojevski, Miller … Vsi so oni vedeli, da opisujejo v bistvu mentalno greznico. Zato jih tudi ljudje težko berejo. Ali sploh ne.
V bistvu to pocnemo vsi in ne zgolj tisti z negativnimi odzivi. Vsak med nami ima nek svoj referencni okvir. MON je ena izmed moznosti uzreti svetove izven le-tega (kot pravi tudi
Zamenjava področja dela, iskanje alternativnih poti na znanih destinacijah, aktivno spoznavanje novih ljudi, navad, hrane, hobijev, krajev. Vse kar je novo in drugačno je fajn. Vsaka dodana inormacija k do zdaj zbranim je plus. Branje knjig tudi s področij, kjer nisem doma, tudi če vsega ne razumem.
Pa ti?
[/quote]
Vidiš, vse to, kar ti počneš, lahko poimenujemo tudi “beg pred samim seboj”.
Ni vse samo črno ali samo belo.
Kar je je po eni strani srce parajoče, po drugi pa zelo informativno. Vsaj zame – jaz sem tukaj srečala stvari, s katerimi v reali nimam direktnega stika.
[/quote]
Zase bi rekla, da so mi ponavljajoča prebiranja leta nazaj pod vprašaj postavila situacije, glede katerih v preteklosti ne bi nedvomila niti za hip. V bistvu se mi je zamajalo zaupanje v dobro v ljudeh.
Nove sredine, v katere sem se podala, novi ljudje, ki sem jih pri tem spoznavala, pa so mi potrdili, da imam možnost odločitve, s kom bom delila to, kar je najvrednejše: današnji dan.
Nihče, ki se je poglabljal v človeka, ni rekel, da je to delo, ki osrečuje. Voltaire, Dostojevski, Miller … Vsi so oni vedeli, da opisujejo v bistvu mentalno greznico. Zato jih tudi ljudje težko berejo. Ali sploh ne.
[/quote]
Po drugi strani pa vsak, ki vidi samo gnojnico, spušča mimo veliko lepega in dejansko navdihujočega. Vsaka stvar ima dve plati.
Razmišljanje je nevarno, lahko prideš do točke, ko si postavljena pred dejstvo, da se je treba odzvati in ne le prepuščati. Če bi razmišljali, bi se zavedali, da tvoja usoda ne more biti zapečatena, določena vnaprej. Morda bi prišla pri svojih letih, ker si starejša in modrejša, do trenutka, ko bi se zavedla, da je čas, da začneš živeti. Ne tako, kot so te učili od nekdaj. Temveč tako, kot si dovoliš čutiti v sebi.
Itak vplivaš na vse okoli sebe, z dinamičnostjo ali apatijo. Še sploh, ko zastaviš, da je tvoje izhodišče le tisto, kar je ugodno zate.
[/quote]
Zame osebno se je izšlo super. Včasih sem bila zagnana, razmišljajoča, vztrajna do konca in še čez, vedno sem se spraševala, kako lahko ljudje živijo v neznanju in nespoznanju, kako beden lajf je to…
No, danes, ker sem starejša in modrejša, kot sem zapisala, pustim ob strani stvari, na katere nimam vpliva, se ne ženem, ne zaganjam in ne vztrajam, med spremembami in novostmi izbiram tiste, ki meni nekaj pomenijo, ne nujno, da so mi všeč na prvi pogled, lahko je nekaj tudi povsem drugače od mojih ustaljenih ritmov, a je meni zanimivo, ne posegam po vsem vsepovprek, ker mora kao človek čim več izkusit in znat.
Ne sprašujem se več, kako lahko sploh živijo ljudje, ki ne razmišljajo, vidim v okolici, da je njim življenje čisto kul in neobremenjeno. Zase sem pa tudi našla neko pravo mero vsega, da živim zadovoljno, srečno, predvsem pa brez vsakega stresa, kar se meni zdi neprecenljivo.