Zakaj bi si moški želel iti v zvezo z neko žensko, ki, ker je “old fashion”, pričakuje, da bo moški uprizoril nek cirkus zato, da si bo ona želela biti z njim, ali pa da bo naredil nekaj posebenga zato, da se bo njej dalo njemu odpisat/odreagirat nazaj.

Meni tak način parčkanja nima nobene zveze z naravnim tokom razvoja nekega odnosa.

Meni tak način ženskega pristopa v odnos z moškim kaže v bistvu neko potrjevanje njenega ega, češ, da se na tak način nekomu počuti nekaj vredna, ali pa samo zato, ker je dober občutek gledat klovne, kako se trudijo za njeno pozornost, ona pa uživa v tem, kako se moški po trepalnicah mečejo. Gre za nek občutek, ko ženska misle, da ima moškega pod kontrolo, ker je odvisen od tega, če mu bo dala šanso, kar je sicer pravi paradoks ob dejstvu, da si ona sama tudi (če ne še bolj) želi nekoga, ki bi bil resen z njo in se potem obnaša tako nedostopna.

Veliko žensk svojo nedostopnost enači s tem, da je odkrito kazanje interesa do moškega na nek način prostaško, ampak jaz pa mislim da je to samo navaden in beden izgovor za to, da se lahko pod tako pretvezo skrivajo svojo nesposobnost.

Prav PONOS je tisti, ki nam v življenju največkrat omejuje možnost postati boljši človek, ker si misliš, zakaj bi moral jaz kaj prvi naredit, če lahko to naredijo drugi. In kaj ta ponos na koncu pomeni? Pomeni to, da se ženske zaradi svojega ženskega ponosa več ali manj vedno vrtijo okrog napačnih moških. Ne ker bi bilo toliko napačnih moških, ampak preprosto zato, ker vse kar dobiš za tak ponosen odnos do nasprotnega spola, so smeti.

Ženske na dvorjenje moških gledajo z napuhom. Kritizirajo jih kako so neizvirni, hkrati pa same ne naredijo nič. V teoriji vse vejo, kako bi bilo prav osvajat, ampak same ne bojo osvajale nikogar.

Zakaj bi ženska, če mors to moški.

Napuh je največji sovražnik žensk.

NAPUH je človekovo notranje prepričanje o tem, da je vreden več, kot drugi. Pravijo, da je napuh oče vseh grehov in menda res ni naključje, da ga tradicionalno uvrščanje med sedem osnovnih krščanskih grehov, okrog katerih je zgrajena tudi zgodba romana NAGRADA, vedno postavlja na prvo mesto seznama. Je tudi prepričanje o tem, da nekdo druge ljudi v življenju potrebuje le za dosego svojih sebičnih ciljev. Človek, ki trpi zaradi napuha – saj gre za trpljenje, mar ne? – vidi le samega sebe, drugega pa pohodi, izkoristi in se mu posmehuje. Napuh uničuje medčloveške odnose. Njegovo nasprotje je ponižnost, skatero človek ustvarja prostor za drugega, prostor za pristno lep odnos, ki edini lahko izpolni človeka.