Kje, pasji mladič
Ljubiteljica, poznavalka psov. Imela sem tri različne pasme psov ( belgijski ovčar, mejni borderski ovčar in vižlo).
S hčerko ( 10 let) sva ostali sami. Imava 1/2 hiše, ograjen vrt. Hči si želi zelo malega psa, ki je zadišal tudi meni, saj nimam več kombija in bi manjši pes lahko hodil na počitnice z nama v malem vozilu.
Iščeva oglase,bolha, azili za živali. Kupili bi ( presenečenje za odličen uspeh), majhno pasmo ( do 7 kg), ne preveč aktivnega psa ( kak dan bi bil v oskrbi hčere in stare mame)ob moji morebitni odsotnosti.
Kje dobiti psička:
– mladiček
-samička
za ceno 300e.
Popolnoma razumem rodovnik ( prednosti, varnost) ,ne podpiram ” čistokrvnih brez rodovnika” kajti uradno so to mešanci.
Pa vendar ta hip nimava denarja za ( ravno opazila oglas pasme,ki mi je zelo ljuba) 800e foksterier, čivave nama ne sedejo ( sosedova se ne dere samo ponoči, ko utrujena od celodnevnega lajanja ne spi), najraje bi psa z dlako.
Poznate leglo?
Hvala
Poznate zadeve okrog rodovnika, pa bi vseeno kupili čistokrvnega “brez rodovnika”?
Ja, psa včasih ne moremo imeti takoj, ko si zamislimo. Lepo da iščete, iščite naprej. Kako? REDNO spremljajte zavetišča za živali, imajo pogosto kakšne majhne pasme, morate biti pa seveda dokaj hitri. In res spremljajte, ne samo da enkrat pogledate in rečete, nič ni. Včasih je dobro tudi poklicati, ker vseh psov niti ne objavijo. Glejte oglase društev za zaščito živali, ki dajejo pse umrlih lastnikov v posvojitev, kot tudi mladičke ups legel. Vzpostavite stik z vzreditelji majhnih pasem, ki se vam zdijo primerni – sprašujte za psa pet kvalitete, so cenejši, da se jih kupiti tudi na obroke ali pa imeti v solastništvu. Vse je možno in dvomim, da ne boste mogli dobiti enega rodovniškega psa, če želite imeti pasmo. Poznam ogromno zgodb, ko ni bilo denarja, pa so ljudje kljub temu kupili drage rodovniške pse (največkrat na obroke). Recimo, vzemite si eno leto, pa s hčero vsak mesec dajta na stran vsoto 60-100 eu, kolikor mesečno pride zelo poceni pes, pa bosta v letu dni našparali kar nekaj. Moja sestra je tako vsak denar od daril namenila za to, da je kupila svoejga rodovniškega psa. Eno leto pa pri iskanju psa tudi ni tako veliko. Sicer pa oskrba stane veliko več – tudi če je pes majhen, bodo stroški kar nekaj na mesec. Pri nas za hrano damo za 10 kg mešanca več na mesec kot za mišičasto stafford 43 kg mrcino. Manjši pes ni nujno manjši strošek. Veliko malih psov ima tako dlako, da jih je potrebno redno kopati in to s posebnimi preparati. Pri velikem psu je dostikrat dovolj česanje ali trimanje, kar spet pomeni manj stroškov. Tako da tudi o tem dobro premislite glede stroškov.
Prijateljica si je želela pasmo coton de tulear – na Hrvaškem je v znani psarni dobila psa na obroke. Je študentka, in se preživlja sama s štipendijo in občasnim delom – starši ji ne pomagajo (alkohol v družini, zelo omejeni stiki). Če ne boste poklicali in vzpostavili stika z vzreditelji, ne boste mogli nikoli ugotoviti, ali imate možnosti.
Pred časom sem brala v enem časopisu intervju z eno slovensko študentko glasbe v tujini. Ima klasični inštrument najboljšega proizvajalca na svetu, dobila pa ga je za tretjino redne cene (konkretna cena je 15.000 eu) Zakaj? Ker je enostavno poslala mail izdelovalcu, da ravno nakupuje in se zanima za njegove inštrumente. Pa sta se zmenila. Tako da mirno, počasi (ne hiteti, da ne boste na koncu še več denarja zmetali za “čistokrvnega”), ter vztrajno, predvsem pa se ne bojte povprašati. Samo gledati oglase za legla žal ne bo dovolj.
Čivava ni “tečen” in “glasen” pes. Ta mit obstaja ravno zaradi “čistokrvnih brez rodovnika” čivav. Psov, ki jih poseduje ca. 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} lastnikov “čivav” v Sloveniji. Ti psi so prišli iz puppy millov, preprodajalcev, nedeljskih vzrediteljev, skratka ljudi, ki so pse zanemarili oz. niso resno vzeli vzrediteljskega dela. In so psi skozi nesocializacijo v leglu, ter nepoučenimi lastniki, postali “tečni”. Zdaj se pa te pasme drži mit, da so glasni.
Zelo dobra mala pasma so meni coton de tulear, v psarni Orobianco na Hrvaškem pa se da z lastnico veliko dogovoriti. Je zelo prijazna in bodo informacije o pasmi in psih kar deževale iz nje 😉
Zelo poceni pasme manjših psov so tudi, če boste malo poiskali med lovskimi pasmami. Vas pa moram opozoriti, da z lovskim psom je pač malo več učenja potrebnega – tak pes potrebuje delo (morda bi hči bila vesela treninga really obedience, magari za sebe brez tekmovanj). Bi bilo v redu tudi malo več kot 7 kg? recimo meja do ca. 10 kg? Bo tudi nabor primernih psov malo večji.
Če imate še kakšno vprašanje, pa napišite!
Ja in kaj je pa vzreja pasemskih psov po psarnah? A to pa ni puppy mill? Načrtno leglo za prodajo na leto, za vsakega mladiča jurja+, pa se po prsih trkate, da vi pa ne sodelujete v svetu instant trgovine z živalmi?? Zakaj že? Samo zato, ker ste za njega odkašljali več? Ker se delajo gensko nove vrste poskusnih živali v vam želenih proporcih? Ni šans, da kadarkoli žival kupim. Žival, ki jo rešim, ji ponudim vse, kar bi rada ponudila vsem rešenim živalcam. Ne takšnim, ki jih izvrže trgovina, ampak takšnimi, ki jih zavrže človek. Pa ni važno ali je to mucek, pujsek, pesek, vzamem žival, ki me s pogledom prosi usmiljenja in prosi za ljubezen. Sedaj je z nami stara psička, bolehna in neizmerno smo hvaležni, da si nas je izbrala. Imamo fazanko, ki jo je poklal pas, imamo poljsko miško, ki jo je do nezavesti stepla mačka, imamo želvo, ki so jo zavrgli v ribnik in smo jo vso pogriženo od drugih želv našli na nabrežju, prihaja vrana, ki smo ji zdravili perutničko…. Avtorica, tega nauči hči. Nauči je sentimentalnosti in tega, da ljubezen ni povezana z debelino denarnice. Če bi danes ljudje nehali kupovati pse, verjamem, da jih je zadosti za vsakega, ki bi ga želel posvojiti. In puppy mill trgovinske izmenjave, tako tiste ekskluzivne instant, kot tudi tiste pod ceno še bolj instant, živali ne bi več izkoriščale za svoje bogatenje.
Daj se ti dobro pozanimaj, kako točno se skrbi za pse na farmah in tistih v leglih. Ter kako se skrbi za samice v obeh skupinah vzreje oz. reje v primeru puppy millov. In samo namig: živali za poskuse niso rodovniški psi. So mešanci ali pa čistokrvni.
Vzreja rodovniških psov pa zaradi dela s psi mora biti, ker ne moreš mešancev prosto po prešerno razvrstit za določena dela. Saj zato pa poznamo pasmo – so bile vzreje vsaka za svoje delo. Ker bo pač pastirc, ovčar, gonič, prinašalec, terier, … delal v skladu s tem, za kar je bila pasma ustvarjena. En mešanec pa lahko ima v sebi dve karakteristiki, in mu ne moreš zaupati čuvanja drobnice, ker se ne bo obnesel.
Ali pa kot je bila tema en dan nazaj – zakaj se stafforda NE uporablja kot čuvaja, in zakaj je za čuvaja bolj primeren roti, ni pa primeren za recimo pasjo terapijo.
Mešanci so srčkani (med njih spadajo tudi nerodovniški psi), ampak imamo ponavadi že pri osnovnem šolanju težave, ko poskušamo razbrati, kak karakter pes ima in kakšno delu mu najbolj ustreza.
Zakaj meniš, da se bo ravno tvoja loterija z nerodovniškim psom dobro končala? Poleg tega s tem podpiraš strašen posel z živimi bitji, saj pri dvoriščni vzreji ne moreš vedeti, kako ravnajo s psico, kako skrbijo za mladiče, lahko dobiš tako zavoženo žival, da se bo tvoje življenje spremenilo v pekel.
Pri rodovniških leglih je precej natančno definirano, kolikokrat lahko koti samica, če se resno zanimaš za neko pasmo, pa lahko s pomočjo interneta najdeš tudi res dobrega in preverjenega vzreditelja.
Če psa rabita za ljubljenčka in ne za šolanje, lov, reševanje itd., komot vzameta mešančka iz zavetišča, hči boš tako naučila dragoceno lekcijo življenja (namesto da jo učiš iskanja bližnjic), vzljubila ga bo v vsakem primeru, če posvajaš prek dobrih zavetišč/društev – tudi to se z malo truda da ugotoviti -, ne boš dobila mačka v žaklju, ker se potrudijo, da pes pride v prave roke in nimajo dodatnega dela z vračanjem živali.
Če si poznavalka, potem veš, kje se psi najdejo – na straneh KZS so legla vsa napisana, zraven vzreditelji in celo njihovi telefoni! Torej… Ali blefiraš, ali pa imaš kakšen drug namen. Imela si kao vse sorte, sedaj pa po napačnem forumu pse iščeš? Kaj bi rada?
[/quote]
Rada bi rodovniškega super staršev, brez papirjev, da bi bil cenejši.
Žal se lažna prestižnost, malomeščanstvo, jara gospoda, razkazovanje pri psih ne konča … Zadnjič srečam par iz istega naselja, poznamo se na videz in ker sta brezmejno bogata, pač “vsi vse vemo” o njiju. Imela sta nekega rodovniškega psa, je že pokojni, in vidita moje novo posvojeno ščene, čisti mešanec. In vsa navdušena, da sta ona dva tudi posvojila … In kaj sta posvojila? Seveda enega od tistih ta prešvercanih “z rodovnikom”. Pa glede na to, da smo na čisto drugem koncu Slovenije, sta se morala ornk potrudit, da sta sploh prišla na vrsto in se potem še odpeljat tja. Ampak da bi pa onadva imela eno zmene, mešančka – to pa ne. Tako kot avtorica te teme. Denarja nima, razkazovala bi se pa vseeno. Vsaj jaz željo po čistokrvnem brez papirju vidim tako, ker drugega razloga pač ne vidim. Če si želiš določeno pasmo, ker ustreza tvojemu načinu življenja, potem kupiš preverjenega, rodovniškega. Če želiš psa, da bi ti obogatil življenje, pa ti je za pasmo vseeno oziroma nimaš denarja, potem posvojiš.
Pa glede na to, kako različne pasme je imela, bi rekla, da je malo zmedena. In foxterier ni za babice, bi laže obvladala nemškega ovčarja s 5-kratnikom teže.
Rada bi rodovniškega super staršev, brez papirjev, da bi bil cenejši.
Žal se lažna prestižnost, malomeščanstvo, jara gospoda, razkazovanje pri psih ne konča … Zadnjič srečam par iz istega naselja, poznamo se na videz in ker sta brezmejno bogata, pač “vsi vse vemo” o njiju. Imela sta nekega rodovniškega psa, je že pokojni, in vidita moje novo posvojeno ščene, čisti mešanec. In vsa navdušena, da sta ona dva tudi posvojila … In kaj sta posvojila? Seveda enega od tistih ta prešvercanih “z rodovnikom”. Pa glede na to, da smo na čisto drugem koncu Slovenije, sta se morala ornk potrudit, da sta sploh prišla na vrsto in se potem še odpeljat tja. Ampak da bi pa onadva imela eno zmene, mešančka – to pa ne. Tako kot avtorica te teme. Denarja nima, razkazovala bi se pa vseeno. Vsaj jaz željo po čistokrvnem brez papirju vidim tako, ker drugega razloga pač ne vidim. Če si želiš določeno pasmo, ker ustreza tvojemu načinu življenja, potem kupiš preverjenega, rodovniškega. Če želiš psa, da bi ti obogatil življenje, pa ti je za pasmo vseeno oziroma nimaš denarja, potem posvojiš.
Pa glede na to, kako različne pasme je imela, bi rekla, da je malo zmedena. In foxterier ni za babice, bi laže obvladala nemškega ovčarja s 5-kratnikom teže.
[/quote]
Hvala za tole! Veterinar stane letno pri malo bolj bolehnem kužku celo premoženje. In rodovniški kužki ( za razliko od mešancev) imajo veliko več obolenj, ki se vežejo na samo pasmo, vsaj z leti njihovega življenja.
Smo imeli mopsa, krasen kuža za na kavč, ampak alergičen na vse, kar je povezano s hrano. Mesečno samo za konzerve med 50-100 evri! Živel je 10 let, kar je za to pasmo srednje ustrezno, ni bil predebel, ni bil razvajen, ampak..
Torej, če išče psa za 300 evrov, pa potem nima 50- 100 evrov na mesec za hrano, potem naj gre v zavetišče po ustreznega mešanca, ki zna biti veliko bolj zdrav, kot tile med seboj rodovniško parjeni kužki!
Ti to veš, tale, ki sprašuje, pa gotovo ne!
Iscemo mesancka, mini rasti, do 5kg, recimo nekje do velikosti macke.
Zavetisca odpadejo, ker tam prakticno izbiras psa na podlagi slike in nimas nobenega stika z njim, pa se ne ves, kdo sta starsa in koliko bo zrastel.
Ce kdo ve, pozna koga, ki oddaja mini mesancke, prosim za informacije. Smo druzina odraslih, do zdaj smo imeli 2 psa po 17 let, torej smo skrbni in odgovorni lastniki.
V katerem zavetišču, lepo te prosim, so ti rekli, da psa ne moreš priti pogledat in da se moraš odločiti na podlagi slike? Prosim za konkretno ime.
Imaš celo vrsto dobrih zavetišč in društev, ki te hočejo spoznat osebno, ki hočejo na lastne oči videt, kako se povežeta s psom, prideš lahko večkrat in se s psom poigraš, ga pelješ na sprehod, da vidiš, ali bi to šlo ali ne.
Z možem sva bodočega psa obiskala štirikrat, preden sva ga vzela. In v društvu so nama svetovali, kateri bi bil primeren za naše razmere – in ocenili, ali smo mi kot družina primerni za kužka.
Če iščete do 5 kg, bo z zavetišči težka. Ne vem, zakaj želite tako miniaturco. Torej rodovniški – pri teh majhnih pasmah je pa še sploh maksimalna loterija, da dobiš kolikor toliko zdravega psa. Res vam močno odsvetujem bližnjice v smislu čistokrvnih ali rodovniških iz sumljivih držav (puppy millov).
Hvala za tole! Veterinar stane letno pri malo bolj bolehnem kužku celo premoženje. In rodovniški kužki ( za razliko od mešancev) imajo veliko več obolenj, ki se vežejo na samo pasmo, vsaj z leti njihovega življenja.
Smo imeli mopsa, krasen kuža za na kavč, ampak alergičen na vse, kar je povezano s hrano. Mesečno samo za konzerve med 50-100 evri! Živel je 10 let, kar je za to pasmo srednje ustrezno, ni bil predebel, ni bil razvajen, ampak..
Torej, če išče psa za 300 evrov, pa potem nima 50- 100 evrov na mesec za hrano, potem naj gre v zavetišče po ustreznega mešanca, ki zna biti veliko bolj zdrav, kot tile med seboj rodovniško parjeni kužki!
Ti to veš, tale, ki sprašuje, pa gotovo ne!
[/quote]
Moj 12-kg pes ne rabi diete, pa za hrano porabim takole na pamet na hitro izračunano okoli 80 evrov na mesec. Meni se to zdi normalno.
Pojdi na stran od zavetišča Horjul. 3 majhne/lahke najmanj imajo. In ti znajo vse povedat o karakterju, primernosti in podobno. Že iz “plenic” in zanje res lepo skrbijo.
Hvala.
V katerem zavetišču, lepo te prosim, so ti rekli, da psa ne moreš priti pogledat in da se moraš odločiti na podlagi slike? Prosim za konkretno ime.
Imaš celo vrsto dobrih zavetišč in društev, ki te hočejo spoznat osebno, ki hočejo na lastne oči videt, kako se povežeta s psom, prideš lahko večkrat in se s psom poigraš, ga pelješ na sprehod, da vidiš, ali bi to šlo ali ne.
Z možem sva bodočega psa obiskala štirikrat, preden sva ga vzela. In v društvu so nama svetovali, kateri bi bil primeren za naše razmere – in ocenili, ali smo mi kot družina primerni za kužka.
Če iščete do 5 kg, bo z zavetišči težka. Ne vem, zakaj želite tako miniaturco. Torej rodovniški – pri teh majhnih pasmah je pa še sploh maksimalna loterija, da dobiš kolikor toliko zdravega psa. Res vam močno odsvetujem bližnjice v smislu čistokrvnih ali rodovniških iz sumljivih držav (puppy millov).
[/quote]
Za zavetisca se res zdaj ne spomnim, sem pred nekaj meseci preko maila kontaktirala 2-3, nisem bila tam osebno in razlaga je bila, da se zivali ne vznemirja…
Imeli smo 2 psa mesancka, oba sta zivela 17 let, en okoli 3kg, drugi okoli 4kg, obe mami rodovniski mini pasme, en oce nerodovniski druga pasma, drugi ocka pa mesancek, pri obeh smo videli oba starsa, ker je bil samec sosedov kuza.
Ne iscemo rodovniskega psa, niti tiste fejk cistokrvne, iscemo v bistvu pravega mesancka, ki ima znana oba starsa, da se vsaj priblizno ve, koliko bo zrastel.
Velikost macke je pa ravno taka, da ni premajcken, kot so npr. civave, a je le dovolj majhen, da ga dejansko lahko povsod s sabo vzames in nikjer ne delajo tezav zaradi psa.
Vem, da to, kar iscemo, bo tezka, a ce smo do zdaj 2x nasli, ni vrag, da ne bomo tudi tretjic.
Hvala za tole! Veterinar stane letno pri malo bolj bolehnem kužku celo premoženje. In rodovniški kužki ( za razliko od mešancev) imajo veliko več obolenj, ki se vežejo na samo pasmo, vsaj z leti njihovega življenja.
Smo imeli mopsa, krasen kuža za na kavč, ampak alergičen na vse, kar je povezano s hrano. Mesečno samo za konzerve med 50-100 evri! Živel je 10 let, kar je za to pasmo srednje ustrezno, ni bil predebel, ni bil razvajen, ampak..
Torej, če išče psa za 300 evrov, pa potem nima 50- 100 evrov na mesec za hrano, potem naj gre v zavetišče po ustreznega mešanca, ki zna biti veliko bolj zdrav, kot tile med seboj rodovniško parjeni kužki!
Ti to veš, tale, ki sprašuje, pa gotovo ne!
[/quote]
Prosim, če ne pišete dezinformacij.
Rodovniški psi pomeni različne pasme. So pasme, ki so degenerirane, in pri taki pasmi, se bodoči lastnik zavestno odloči, da bo imel psa, ki je nagnjen k nekim obolenjem. Ponavadi je nakup take pasme pač pogojen in nujen zaradi nadaljnega dela s psom. Je pa še vedno precej pasem v rodovniškem svetu, ki niso degenerirane, v zadnjih 10-15 letih (vsaj v Sloveniji, v tujini pa celo nekoliko dlje) pa se vzreditelji na podlagi DNK testov, ki so tudi v Sloveniji zakonsko pogojeni od leta 2017, iztrebljajo genske bolezni.
Vi govorite o mopsu za 300 eu – oprostite, to NI pasemski pes, čeprav je pasemskemu psu podoben. To je pes, katerega starši niso bili preverjeni za bolezni, in gre za tako imenovanega “čistokrvnega psa brez rodovnika”. Ja, med to skupino psov – ki nimajo rodovnika, njihovi rejci pa zatrjujejo, da so čistokrvni, je OGROMNO bolezni, predvsem dednih.
Ši-cu: Pri rodovniških psih že vsaj 15 let v Sloveniji ne opažamo bolezni oči, ki povzroči slepoto. Med istimi kužku “čistokrvnimi brez rodovnika” je tega še ogromno. Ši-cuji brez rodovnika so v Sloveniji pogosto podobni tibetanskim terierjem, ker so večinoma od dveh rejcev, ki mešata svoje psice s tibetancem. Ti psi v Sloveniji dajejo naprej nova legla Ši-cujev brez rodovnikov in so praktično vsi taki psi v Sloveniji že v tesnem sorodu. Medtem ko pri rodovniških Ši-cujih tega ni, tudi bolezni so pri rodovniških omejene.
Dalmatinec: pri slovenskih dalmatincih brez rodovnika se pojavljajo psi z modrimi očmi, kar je napaka. Že vsaj 20 let jih producirajo, ve pa se, katera družina iz Velenja je kriva, da so se začeli razmnoževati. V enem od prvih legel med eno dalmatinko brez rodovnika in tako istim samcem, je bil skoten prvi samček z modro-rjavim očesom. Ena od njegovih sester je imela isto mladička z isto napako. Vsi ti psi, so se naprej parili, dostikrat v tesnem sorodstu – ker so vsi brez rodovnika, in lastniki psov niso vedeli, da so parjeni sorodniki med seboj. Med rodovniškimi dalmatinci modrih očes ni, s tem pa tudi drugih bolezni, povezanih z modrim očesom.
Podobne zgodbe bi lahko napisala še za katero od “pasem”. Če ne želimo reskirati, se odločimo za pasmo, ki ni nagnjena k boleznim. Jih je več kot tistih drugih. Poiščemo dobre vzreditelje, spremljamo njihovo delo in se nato odločimo za nakup rodovniškega psa.
Nerodovniški psi za 300 eu, pa seveda so podobni neki pasmi (ne vedno!), in imajo kup težav. Psov, ki imajo težave in imajo rodovnik je manj, zasledimo pa jih v leglih tako imenovanih nedeljskih vzrediteljev. To so vzreditelji, ki so si kupili eno psičko in jim je vzreja zadišala. Pogosto imajo napačno predstavo o tem, kaj vzreja je in kaj so cilji vzreje. Taki nedeljski vzreditelji naredijo sicer nekaj testov, ki jih zahteva vzrejan komisija, dodatne teste naredijo zelo redko (to so testi, ki jih drugi vzreditelji iste pasme priporočijo). Ko dobijo vzrejno dovoljenje, parijo z enim od najbližjih samcev, ki jih KZS predlaga. Da pojasnim: predlog KZS, je samo rpedlog – lastnik samca in samice morata pregledati in preštudirati rodovnike, če je par res primerna kombinacija za novo leglo. Vestni vzreditelji si prizadevajo tudi za razširitev genskega bazena in zato parijo v tujini, čeprav imajo nekaj primernih samcev v bližini (Slovenija). Torej nedeljski vzreditelji si dajo manj dela s študijo, in imajo dokaj hitro mladičke. Ja, v takih leglih se tudi pogosto pojavijo kakšne neželene reči, sploh če en tak vzreditelj ponovi kombinacijo.
Kar veliko nedeljskih vzrediteljev pa se odloči kasneje za vrezjo nerodovniških psov. Primer vzrediteljice maltežanov iz Ljubljane. Imela je dve legli rodovniških, ker ji to ni prineslo dobička, je začela z nerodovniškimi legli svoje rodovniške psice. Pse je parila mama-sin in sestra-brat. V začetku 2000 let so se začeli pojavljati novi lastniki maltežančkov, ki so imeli ogromne probleme z očmi svojih nerodovniških psičkov.
Podobna zadeva je z alergijami pri mopsih, bokserjih, ptibulih … brez rodovnika.
Pa še bi se dalo pisati. Torej: rodovniški psi, preverjenih vzreiteljev in preštudiranih rodovnikov so bolj zdravi, kot nerodovniški psi za 300 eu, ki so pogosto parjeni v sorodstvu nevede. In ta mit o bolnih pasemskih psih izhaja zaradi nerodovniških psov.
Mešanci niso bolj zdravi, po nekaterih raziskavah se ugotavlja, da mešanci ne pridejo do zdr. pomoči če je potrebno. Velikokrat pa od lastnikov mešancev sliši, da je umrl star pri 5 letih, kar je dejansko za psa še mlado obdobje – pi 3 letih nekje zaključijo s puberteto. Se pa kolikor mi je bilo sporočeno, pripravlja ena raziskava, ki bo utemeljila moja opažanja.
Prosim, če ne pišete dezinformacij.
Rodovniški psi pomeni različne pasme. So pasme, ki so degenerirane, in pri taki pasmi, se bodoči lastnik zavestno odloči, da bo imel psa, ki je nagnjen k nekim obolenjem. Ponavadi je nakup take pasme pač pogojen in nujen zaradi nadaljnega dela s psom. Je pa še vedno precej pasem v rodovniškem svetu, ki niso degenerirane, v zadnjih 10-15 letih (vsaj v Sloveniji, v tujini pa celo nekoliko dlje) pa se vzreditelji na podlagi DNK testov, ki so tudi v Sloveniji zakonsko pogojeni od leta 2017, iztrebljajo genske bolezni.
Vi govorite o mopsu za 300 eu – oprostite, to NI pasemski pes, čeprav je pasemskemu psu podoben. To je pes, katerega starši niso bili preverjeni za bolezni, in gre za tako imenovanega “čistokrvnega psa brez rodovnika”. Ja, med to skupino psov – ki nimajo rodovnika, njihovi rejci pa zatrjujejo, da so čistokrvni, je OGROMNO bolezni, predvsem dednih.
Ši-cu: Pri rodovniških psih že vsaj 15 let v Sloveniji ne opažamo bolezni oči, ki povzroči slepoto. Med istimi kužku “čistokrvnimi brez rodovnika” je tega še ogromno. Ši-cuji brez rodovnika so v Sloveniji pogosto podobni tibetanskim terierjem, ker so večinoma od dveh rejcev, ki mešata svoje psice s tibetancem. Ti psi v Sloveniji dajejo naprej nova legla Ši-cujev brez rodovnikov in so praktično vsi taki psi v Sloveniji že v tesnem sorodu. Medtem ko pri rodovniških Ši-cujih tega ni, tudi bolezni so pri rodovniških omejene.
Dalmatinec: pri slovenskih dalmatincih brez rodovnika se pojavljajo psi z modrimi očmi, kar je napaka. Že vsaj 20 let jih producirajo, ve pa se, katera družina iz Velenja je kriva, da so se začeli razmnoževati. V enem od prvih legel med eno dalmatinko brez rodovnika in tako istim samcem, je bil skoten prvi samček z modro-rjavim očesom. Ena od njegovih sester je imela isto mladička z isto napako. Vsi ti psi, so se naprej parili, dostikrat v tesnem sorodstu – ker so vsi brez rodovnika, in lastniki psov niso vedeli, da so parjeni sorodniki med seboj. Med rodovniškimi dalmatinci modrih očes ni, s tem pa tudi drugih bolezni, povezanih z modrim očesom.
Podobne zgodbe bi lahko napisala še za katero od “pasem”. Če ne želimo reskirati, se odločimo za pasmo, ki ni nagnjena k boleznim. Jih je več kot tistih drugih. Poiščemo dobre vzreditelje, spremljamo njihovo delo in se nato odločimo za nakup rodovniškega psa.
Nerodovniški psi za 300 eu, pa seveda so podobni neki pasmi (ne vedno!), in imajo kup težav. Psov, ki imajo težave in imajo rodovnik je manj, zasledimo pa jih v leglih tako imenovanih nedeljskih vzrediteljev. To so vzreditelji, ki so si kupili eno psičko in jim je vzreja zadišala. Pogosto imajo napačno predstavo o tem, kaj vzreja je in kaj so cilji vzreje. Taki nedeljski vzreditelji naredijo sicer nekaj testov, ki jih zahteva vzrejan komisija, dodatne teste naredijo zelo redko (to so testi, ki jih drugi vzreditelji iste pasme priporočijo). Ko dobijo vzrejno dovoljenje, parijo z enim od najbližjih samcev, ki jih KZS predlaga. Da pojasnim: predlog KZS, je samo rpedlog – lastnik samca in samice morata pregledati in preštudirati rodovnike, če je par res primerna kombinacija za novo leglo. Vestni vzreditelji si prizadevajo tudi za razširitev genskega bazena in zato parijo v tujini, čeprav imajo nekaj primernih samcev v bližini (Slovenija). Torej nedeljski vzreditelji si dajo manj dela s študijo, in imajo dokaj hitro mladičke. Ja, v takih leglih se tudi pogosto pojavijo kakšne neželene reči, sploh če en tak vzreditelj ponovi kombinacijo.
Kar veliko nedeljskih vzrediteljev pa se odloči kasneje za vrezjo nerodovniških psov. Primer vzrediteljice maltežanov iz Ljubljane. Imela je dve legli rodovniških, ker ji to ni prineslo dobička, je začela z nerodovniškimi legli svoje rodovniške psice. Pse je parila mama-sin in sestra-brat. V začetku 2000 let so se začeli pojavljati novi lastniki maltežančkov, ki so imeli ogromne probleme z očmi svojih nerodovniških psičkov.
Podobna zadeva je z alergijami pri mopsih, bokserjih, ptibulih … brez rodovnika.
Pa še bi se dalo pisati. Torej: rodovniški psi, preverjenih vzreiteljev in preštudiranih rodovnikov so bolj zdravi, kot nerodovniški psi za 300 eu, ki so pogosto parjeni v sorodstvu nevede. In ta mit o bolnih pasemskih psih izhaja zaradi nerodovniških psov.
Mešanci niso bolj zdravi, po nekaterih raziskavah se ugotavlja, da mešanci ne pridejo do zdr. pomoči če je potrebno. Velikokrat pa od lastnikov mešancev sliši, da je umrl star pri 5 letih, kar je dejansko za psa še mlado obdobje – pi 3 letih nekje zaključijo s puberteto. Se pa kolikor mi je bilo sporočeno, pripravlja ena raziskava, ki bo utemeljila moja opažanja.
[/quote]
Yo?
Yo?
[/quote]
Yo že nekaj mesecev ni tukaj, zaradi osebnega razloga. Jaz sem pa tudi veliko mlajša od nje. Če boš pa malo pobrskal/a po starih temah, sploh na živalskem forumu, boš ugotovil/a, da sva dve različni osebi, ki se tudi ne strinjata v vsem, sva pa imeli dost super debat tukaj, dok se nisva v živo spoznale.