Zivimo skupaj z mamo v hisi. Bliza se 80. Opazam da se je zelo spremenila. Samo kregala bi se z mano in pricela me je zmerjat. Nic ne naredimo prav. Ne vem ali se naj odselimo pa jo pustimo, sicer bomo mi predvsem pa jaz znorela. Ne morem vec. K zdravniku noce. Po drugi sttani pa mi je hudo za njo. Bliza se 80. Ce bi se odselili bi se 15 km stran tako da bi jo lahko vsak dan obiskovali. Ne vem kaj naj. Rada bi samo malo miru in ne da me kdo ves cas nadzoruje….

Morda prvi znaki demence (zmerjanje, itd.)

Najprej ji povej, kakšne bodo posledice njenega nadaljnega obnašanja in jo vprašaj, če želi biti sama. Če pa je bolezensko, potem je drugače. Pozanimaj se pri njenem zdravniku, kaj naredit.

Pri zdravniku sem bila in pravi da so to starostne spfemembe jn to je to. Dala ji je ena pomirjevala ki pa jih niti ne jemlje sama k zdravniku noce.

Odselit se in prepustit usodi.

Se strinjam s to “diagnozo”.

Tudi moja mama je v podobnih letih, a se ni nič spremenila na slabše. Drugače je samo to, da hitreje postane slabe volje, kadar se slabo počuti. A če jo takrat pustimo pri miru – je vse OK, celo naslednji dan se pogosto opraviči za neupravičeno slabo voljo.

Pozabi. Stare ljudi je težko spametovati. Edina rešitev je, da se nekdo odseli. Drugače ne bo miru.

Svetujem, da vprašaš še kakšnega drugega zdravnika. Prav lahko so to začetni znaki demence. Potem se bo pa treba odločiti, kaj imaš raje: ali mamo ali mir.

Ker demenca je zelo huda bolezen in vsak “svojec” (neroden izraz, se opravičujem) se ne more spopadati z njo. Zdravil pa ni; nekaj časa pomagajo blažila simptomov. Sem pa lahko večkrat videla: ko so se svojci sprijaznili s situacijo, so zmogli. V zadnji fazi, ko ni šlo več, pa dom za upokojence.

Plaho pripomnim še: se kdaj vprašaš, kako bi bilo tebi v njeni koži? Ne pričakuj, da se z leti ne boš spremenila.

A to je samo moja pripomba – odločitev je oz. bo izključno tvoja.

Največkrat potrebujejo le prijazno besedo in pozornost in vključevanje v dnevno življenje, pa se vse da zmeniti. Pravzaprav to potrebujemo vsi;)
Zdravega in prisebnega človeka ne moreš poslati v dom, če tega sam ne želi. Če je oseba bolna je pa druga zgodba. Sama sem pristaš tega, da ostanemo skupaj dokler se da. Ko se stanje tako spremeni, da je potrebna 24/7 nega zaradi varnosti in zdravja vseh vpletenih, se poišče drugo rešitev.

Največkrat potrebujejo le prijazno besedo in pozornost in vključevanje v dnevno življenje, pa se vse da zmeniti. Pravzaprav to potrebujemo vsi;)
Zdravega in prisebnega človeka ne moreš poslati v dom, če tega sam ne želi. Če je oseba bolna je pa druga zgodba. Sama sem pristaš tega, da ostanemo skupaj dokler se da. Ko se stanje tako spremeni, da je potrebna 24/7 nega zaradi varnosti in zdravja vseh vpletenih, se poišče drugo rešitev.

100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} začetek demence

Starostna hudobija običajno izhaja z demenčnimi spremembami in hiranjem možgan. Pri nekaterih je to samo določena stopnja procesa, pri nekaterih se razvije v pravo demenco. V vsakem primeru pa ne gre za hotno dogajanje. Fajn je, če so starši ustvarili toliko za življenje, da jim odhod v dom ne predstavlja finančnega bremena, sicer vas prej kot slej čakajo izdatki za primerno oskrbo mame. Ne boš zmogla vse dneve sama tega prenašat. Če si imaš s kom deliti oskrbo, še gre nekako, če ne, te bo potegnilo s seboj. Staršu pa načeloma v starosti ne obrneš hrbta, če ni v ozadju takih dejavnikov, ki so privedli do tega. Saj menda ni bila ok samo dokler je bila zdrava in je ona pedinala vas, sedaj ko bo stara, pa ti bo postala v neprebavljivo breme. In še, dementni se največkrat odzivajo na način kot ga prejemajo. Z nežnostjo narediš mnogo več kot z ukazovanjem ali celo kreganjem. Obstajajo testi, s katerimi se testira demenco, pobrskaj po netu. Če imaš otroka te starosti, da ji lahko prodaš, naj pomaga pri učenju, jo boš prepričala, da kaj od testov naredi (štetje od dvajset nazaj, test z uro…)

Spet pametne same take, ki tega niso doživele.

Noben dementni ne zna narisat ure ki kaže 11,15

Noben dementni ne zna narisat ure ki kaže 11,15
[/quote]

Res je. Ampak do izvedbe tega testa jih je potrebno znati prepirčati. Polprisebni dementni točno ve, da mu ne klapa, pa ga na testiranje zlepa ne pripraviš. Zato predlog, da naredi test pod predtvezo, da naj pomaga otroku pri nalogah. Vsaj v našem primeru je bilo tako. Dementnega se tudi vprašuje s konkretnim vprašanjem, ne s pavšalnim, na katerega odgovarja z da ali ne. Izredno dobro znajo zaigrati, da je vse ok. Upoštevajo pa tudi belo haljo in stetoskop okoli vratu, če najdeš koga, da pride na dom igrat zdravnika. V primeru, da te izbrani odpravi zgolj s starostnimi spremembami.

To je sigurno začetek demence. Kar pripravi se, vedno hujše bo. Mamo pelji h psihiatru, ki ti bo potrdil diagnozo. Test je ura in sicer deset minut do dveh. Psihiater bo predpisal zdravila,ki bodo vse skupaj malo omilile.
In ja, demenca je pogostokrat v povezavi z žlehtnobo. Začne se obtoževanje o kraji, zmerjanje, celo preklinjanje. Nekateri postanejo resnično neznosni, ne pa vsi. Nekateri so tudi mili in prijazni. Ponavadi je tako: kdor je bil celo življenje agresiveni n žleht, bo ob diagnozi demenca postal še hujši.
S takimi bolniki moraš imeti potrpljenje in se spustiti na njihov nivo, npr. ne jim ugovarjati, ker s prerekanjem in ugovarjanjem ne dosežeš ničesar.
Še nekaj je značilno za dementne ljudi: postanejo nemarni, prenehajo se umivati in na sploh skrbeti za higieno. Zelo težko je.
Ampak konec koncev gre za tvojo mater. Skušaj jo razumeti in ji stoj ob strani. Verjetno ti je mama naredila tudi veliko dobrega. Zavedati se moramo, da smo vsi na tej poti in ne vemo, kaj bo z nami. Vse dobro,

Kot sem ze napisala k zdravniku noce. Jaz je pa na silo tud ne morem odvlect. V zivljenju mi je veliko pomagala tega se zavedam. Vendar problem je ker jaz psihicno ne bom zdrzala da me nekdo venomer zali in preklinja ter cel kup drugih stvari. Mogoce je bolje da se odselimo. Tu so tudi majhni otroci ki morajo vse to poslusat. Hvala da ste me brali. Malo tolazbe sem potrebovala.