Vnukinje in kosilo pri babici

Po pouku večkrat prideta vnukniji k nam, ker starša delata do 17:00. Seveda skupaj z mano in možem pojemo kosilo, ki je prav vsak dan sveže kuhano. Vsak dan zmrdovanje okoli tega ne bi pa onega ne bi, pa ne bi kože, pa ne mastnega, pa ne kakšnih kremnih juh pa ne te zelenjave in ne one pa.

Dobro, v redu, ne bomo silili, želim samo, da poskusiš in da poješ kar si si nadevala SAMA na krožnik. Če ne boš juhe ne dobiš glavne jedi in če ne boš glavne jedi pa ne bo sladice. Nek red mora bit – je to res tako nerazumno?

Do sedaj smo še nekako vozili, sedaj pa sta že najstnici in sem ta teden že kar nekajkrat dobila servirano, da ne bosta jedle in da ju naj ne silim, ker je njuna mami rekla, da ne rabita jest in da ne rabita niti poskusit če ne želita.

Ker je naša snaha dokaj hitro užaljena, me zanima, ali ji naj kaj rečem, ali naj vzstrajam s tem, da morata vsaj poskusit in do konca pojest tisto minimalno procijo ali naj ju pustim, da si izmišljujeta kaj bosta jedle. Ko imamo skupno kosilo ju mama pusti, da si izmišljujeta kaj in koliko bosta pojedle – edino pravilo, ki ga ima je, da potem pač ne dobita ničesar do naslednjega obroka, kar je ponavadi čez ohoho ur, če sploh.

Sinu sem omenila pa pravi, da se ne bo vmešaval, da otroci imajo v šoli kosilo in da zaradi njega sploh ne rabita še enega kosila, da bodo že doma jedli. Po pripovedovanju vnukinj doma ne kuhajo kosila.

Res ne vem kako se naj obrnem. Ne bi pa rada, da bi vnukinje nehale prihajat.

Ne daj jima nič, pa bo. Garantirano ne bo problemov.

Da sta si otroci sami nabašejo, potem pa ne pojedo, pa ne verjamem, to je prej izjema kot pravilo. Verjetno jima cel čas dihaš za ovratnik, pa si bašeta iz strahu. Saj poznamo babice, je treba pitat otroke za vsako ceno.

Ponudite, kar je kuhano. Če bosta jedli, prav, če ne, pa tudi prav. Izmišljevanja jaz ne bi pustila, silila ju pa tudi ne bi. Pri polni mizi lačni ne bosta, gostilna pa tudi niste. Lahko pa jima kdaj ustrežete in skuhate nekaj po njuni želji. Pri kuhi naj seveda pomagata.

Lepo ti je povedal sin in strinjam se z njim, da zadošča en topel obrok dnevno. Kaj se ti zdi čudno? Skuhaj zase in za moža, vidva bosta tako jedla glede na lasten ritem in želje prehranjevanja.

Vnukinji lahko še vedno prihajata, a ni nujno, da ravno na kosilo. Pravzaprav je več vredno, da prideta z veseljem kot z odporom, kar se bo znalo zgoditi, če boš travmirala s hrano.

Isto so do brata hodili k nam in se spakovali skoz. Mama jim ni nič rekla. Potem sem jaz enkrat začopatla brata in njegovo ženo, da naj se izjasnita, ali bodo otroci jedli pri nas in pri tem upoštevali naš red ali pa bodo v času kosila sedeli na kavču in ne bodo jedli pa če bodo za kosilo same njihove najljubše stvari.
Je bil hitro red.

Se pravi – punci morata jest to, kar si si ti zamislila, zato, da bosta prisiljeni prihajati k tebi?
MON res vse prenese.

Red? Zakaj? Ker se je skuhalo in ker se hrana ne meče stran? Ker si ti vedno z veseljem pojedla vse, kar je skuhala tvoja mama?

Dajte pustiti ljudem dihat po svoje. Sin je avtorici lepo povedal, da njegovi hčeri ne rabita jesti pri njej.

Če je kdo tukaj hitro užaljen, si to ti. Snaha ima čisto v redu pravilo. Prej kot se boš sprijaznila, da drugi ljudje ne bodo jedli po tvoji komandi, lažje bo tebi in tvoji familiji.

Jah, če imata punci kosilo v šoli, jasno da nista lačni še z tvoje kosilo!
Ne ju silit, brez veze!
Povej, kaj si skuhala, če želita jesti, naj si data na krožnik, kolikor mislita, da bosta pojedli in to je to. Če sta pa malo lačni, a jima ne diši tvoje kosilo, jima daj sadje, to je zdrav in lahek medobrok. Pri staršihbosta pa že jedli, kar bo mama pripravila, verjetno jima da večerjo in nista brez hrane od šolskega kosila do naslednjega dne do zajtrka.

komu na čast se greš tako teroriziranje?
punc ne vzgajaš ti, ampak njuna starša.
da se greš izsiljevanje, če ne poješ juhe, ne dobiš nič več, mi je po vrhu še ultraidiotsko.

obnašaj se z njima kakor se hočeš. samo ne bit preveč presenečena, če te bosta lepega dne skenslali…

Moja tašča kuha obupno masten in popran golaž – seveda v skladu z receptom je v njem pol čebule pol mesa – po njenem najboljši golaž na svetu in vsi ostali pojma nimamo kako je dober. Nekega dne je z njim dobesedno poslila našega 2,5 letnika, ki bi moral pojest pol krožnik tega golaža z žganci in kislo smetano vred. Ker mali ni hotel jest je sedela zraven njega pol ure in mu na silo basala tisti golaž v usta dokler tamali ni vsega med jokom zbruhal nazaj v njen krožnik. Ko sem prišla po otroke mi ni ničesar omenila, samo na vprašanje kako je bilo je rekla vse super. Ko mi je doma starejša hči opisala sceno, mi je mrak padel na oči. Do nadaljnega tam nista ostajala več sama.

To, da moraš pojesti, kar si si nadeval na krožnik, je trapasto pravilo, ki vodi samo v debelost oziroma otrok zaradi tega izgubi notranji občutek za sitost. Ne reci mi, da ti vedno ves krožnik pospraviš do konca oziroma da nisi včasih sita že na pol poti (pa mogoče ješ naprej iz navade, ker ti je škoda vreči stran ali za kakšnega tretjega razloga). To, da nehaš jesti, ko ne moreš/nočeš več, je zdravo in pametno.
Če jesta v šoli, očitno čez eno ali dve uri, ko prideta k vama, še nista lačni. Normalno in hvala bogu.
Izbirčnost je pa spet posebna tema. Jaz sem bila in sem še vedno precej izbirčna. Moja mama je bila tudi taka in nas hvala bogu ni nikoli silila jesti, če nam ni pasalo. Kolikor se pogovarjamo med seboj, je bila to v moji generaciji res velika izjema. Kljub izbirčnosti sem še vedno živa in zdrava (in zanimivo, tudi jaz ne maram juh, kremne juhe sem začela jesti šele nedavno, prej jih videti nisem mogla – ker nisem vedela, kaj je v njih, ker jih nisem kuhala, he he).
Ne obremenjuj se toliko z njuno prehrano. Če bosta lačni, bosta menda že zinili. Če pa nista, ju pa ne sili jesti.

razvajeni sta. ocitno si doma lahko zmisljujeti doma.

mene pa zanima ta paranoja, ce otrok vec ure ne je. mamo mi isto. jest tud pravim, ce si zmisluje, da bo naslednji obrok pac vecerja. in kaj je narobe, ce vec ur brez obroka? sicer se tud moja zgraza nad tem, ampak to ima po tasci… ok… torej kaj je narobe, ce je otrok nekaj ur brez hrane? ker pojasnit mi ne zna noben…

Ta sistem imajo pri nas v vrtcu in šoli. Poskusiti morajo, pa čeprav le žlico jedi. In se mi zdi ok, ker mi povesta, da sta velikokrat presenečena zaradi okusa pri kakšni jedi.
Doma imam isti sistem – ne moremo vedno jesti kar imata rada, tako da če ne želita jesti, bosta pač jedla večerjo. Nikoli težav in nobenega travmiranja.
Pri babicah pa je druga zgodba ampak ker tam jesta tako zelo redko, naj jima bo. Ker če slučajno kdaj jesta pri babici se le ta že tri dni prej pozanimata kaj bi rada jedla in ker sta dva se itak vsak spomni nekaj svojega… in ona potem kuha vsakemu kar ima rad. Pa sladice in obilooo sladkarije. Potem pa jamra, da sta preživa. Jah no, le zakaj. 🙂 Obe babici sta taki in ne predstavljam si, da bi vsak dan tako kuhali.

Saj jih nihče ne sili, da prideta. Zastonj varstvo in zastonj kosilo se jim vsem zdi ok. Obnašanje za mizo pa ni njihova stvar?
Babica, prenehaj kuhati za 4. V sobo daj skledo sadja in če vzameta je ok, če pa ne, pa tudi.
Danes pač mladi jejo drugače. Ti jima ne vsiljuj svoje hrane, ne pusti pa se izsiljevati. Pa tudi sladica ni za vsak dan.

Sicer pa če imata v šoli kosilo to pomeni da juho+solato+porcijo kosila poje že tam. Doma je to bolj kot topla malica, ki pa bi bila lahko tudi samo sadje.

Ja, ta sistem smo imeli tudi pri nas – poskusiš in če ti ni všeč, lahko magari pljuneš ven.
Ampak najstarejši otrok pravi, da so prijatelji vsi kar presenečeni nad takšno demokratičnostjo, da pri njih je bilo še vedno veliko siljenja s hrano. Tako da to očitno še nekaj časa ne bo izumrlo.

Siljenja s hrano pa res ne maram. Nisem marala v otroštvu, ne maram zdaj na obiskih. Če želita jesti bosta, če ne želita, bosta pač lačni in jedli doma. Tako preprosto je.

Saj jih nihče ne sili, da prideta. Zastonj varstvo in zastonj kosilo se jim vsem zdi ok. Obnašanje za mizo pa ni njihova stvar?
Babica, prenehaj kuhati za 4. V sobo daj skledo sadja in če vzameta je ok, če pa ne, pa tudi.
Danes pač mladi jejo drugače. Ti jima ne vsiljuj svoje hrane, ne pusti pa se izsiljevati. Pa tudi sladica ni za vsak dan.
[/quote]

Babica bi rada da prideta. Vse ok, Ampak zdaj naj bi sin in snaha pritisnila na punci, da naj pridno pojesta vse, kar jima babica skuha, seveda v pravilnem vrstnem redu in količinah.
Sin in grda snaha pa tega nočeta. Kaj pa zdaj?

Potem imata ob 13:00 kosilo v šoli in je to to. Doma dobita za včerjo samo kak dcl mleka in nič druga. Včeraj recimo je ena zavrnila juho in pojedla brez problema glavno jed, tadruga pa samo juho in glavne jedi sploh ni hotela. Potemtakem bi naj ostale obe brez vsega in gledale od daleč mene in moža kako se mastiva okoli pa razlagale, da jima dedi in babi ne data za jest nič?

Pri meni je za pojesti tisto, kar je tisti dan skuhano. Če komu ni všeč obstajajo oštarije.
Ko so otroci je pač nekoliko drugače, kot takrat ko midva jeva.

Predlagam, da imata tudi vidva z možem kosilo ob 13:00. Po moji logiki bi bilo bistveno, da ješ topel obrok – ni važno, ali te drugi vidijo ali te ne.

Ti si vzgojila svoje otroke. Tvoj sin zdaj vzgaja svoje z enako pravico do lastne presoje.

veš da
ziher doma stradata in nič ne dobita za jest. deci mleka za večerjo…
ker ničesar nimajo doma v hladilniku.

Ma, zadeva niti ni tako črnobela, kot tukaj eni hočere prikazati. Deklici sta najstnici. V teh letih pa menda veš koliko si nadevat, da bo potešilo tvojo lakoto. Če si lačen,, več, če nisi, malo ali nič. Je pa za babico tečno kuhat, če ne ve za koliko oseb naj skuha. Za eno, dve ali štiri. Hrana tudi ni čisto poceni. Najprej razčistite ali sploh kuhat. Jaz to babico razumem. Rada bi ustregla, od nje to vsi pričakujejo, dobi jih pa vsakič po prstih.

Ja, ta sistem smo imeli tudi pri nas – poskusiš in če ti ni všeč, lahko magari pljuneš ven.
Ampak najstarejši otrok pravi, da so prijatelji vsi kar presenečeni nad takšno demokratičnostjo, da pri njih je bilo še vedno veliko siljenja s hrano. Tako da to očitno še nekaj časa ne bo izumrlo.
[/quote]

Ja to je enostavno tako priučeno v nas, da se je težko znebiti. Če gledam samo svojega moža je tudi siten, da kar je na krožniku se poje. ker nisem mogla gledati tega siljenja, sedaj prakticiram, da povesta koliko in če tudi potem ne moreta, pač ne moreta.

Predobro se spomnim babice, ki me je silila s hrano toliko časa, da sem bruhala. Še danes določenih jedi ne morem niti videti zaradi tega.
Prijateljica ima v sebi hude zamere do babic in staršev, ker so jo vsi silili jest in jo ni nihče ustavil. Posledica je bila debelost čez celotno otroštvo.