Pred par leti sem se srečala s stresom in izgorelostjo. Do takrat sem bila fizično precej aktivna in v dobri kondiciji, sploh za svoja leta. Potem sem imela obdobje mirovanja in neaktivnosti, zdaj pa se pobiram. Problem je, ker me že manjši napor sesuje. Drugi dan sem čisto polomljena, vse me boli, močno utrujena. Ne pridem k sebi. So to res tudi leta, imam jih 55+? Kakšne so kaj vaše izkušnje, mnenja? Bom še kdaj normalno funkcionirala?

Preden vstaneš, se leže razgibaš v postelji. Moja mami pr tem uporablja tudi žogo in kakšno palico (1/2 m al mal večjo). Lahke vaje delaš tud čez dan, pred spanjem ponoviš.
Že po enem tednu se opazi izboljšanje. Nadaljuješ z vedno težjimi, kolikor pač zmoreš.
Vso srečo!

Sem zgleda na tvoji poti. Žal.
Koliko časa si bila na bolniški? Kdaj si začutila izboljšanje? Si bila hospitalizirana?
Kaj si počela – ko si bila že sposobna kaj početi? Brala, filmi, sprehodi?

Če si pripravljena deliti izkušnjo.
Hvala!

Začelo se mi je po daljšem stresnem obdobju, ko se je že vse umirilo. Težave z dihanjem, palpitacije, potenje, vedno večje nezadovoljstvo, huda utrujenost .. Po nekem paničnem napadu sem pristala na urgenci. Bolniške sem imela okoli 2 meseca vse skupaj. Hospitalizacija ni bila potrebna, takoj sem začela z AD-ji in občasno pomirjevali, kmalu tudi s psihoterapijo. AD-ji so prijeli po treh tednih, stranskih učinkov nisem imela. V glavnem sem poležavala doma, ni mi bilo do sprehodov, kakšnega športa sploh ne, damo spala bi. Še bolj pa so me motili ljudje. Že kratek pogovor mi je izčrpal vso energijo. Skenslala sem tudi vsa druženja. Ko sem se vrnila nazaj v službo, sem močno upočasnila tempo in kriterije. Nisem bila edina, ki jo je to doletelo. Želim ti, da se pravočasno zaustaviš in izvlečeš iz tega.

Začelo se mi je po daljšem stresnem obdobju, ko se je že vse umirilo. Težave z dihanjem, palpitacije, potenje, vedno večje nezadovoljstvo, huda utrujenost .. Po nekem paničnem napadu sem pristala na urgenci. Bolniške sem imela okoli 2 meseca vse skupaj. Hospitalizacija ni bila potrebna, takoj sem začela z AD-ji in občasno pomirjevali, kmalu tudi s psihoterapijo. AD-ji so prijeli po treh tednih, stranskih učinkov nisem imela. V glavnem sem poležavala doma, ni mi bilo do sprehodov, kakšnega športa sploh ne, damo spala bi. Še bolj pa so me motili ljudje. Že kratek pogovor mi je izčrpal vso energijo. Skenslala sem tudi vsa druženja. Ko sem se vrnila nazaj v službo, sem močno upočasnila tempo in kriterije. Nisem bila edina, ki jo je to doletelo. Želim ti, da se pravočasno zaustaviš in izvlečeš iz tega.
[/quote]

Hvala za odgovor!!
Sama sem bila skoraj pol leta na bolniški, po praznikih se vračam v službo.
Sicer pa je za mano že dolgo obdobje tesnobe in občasno paničnih napadov. Prav tako po dooooolgem stresnem obdobju…

Korenito bi morala spremeniti marsikaj, najprej razmišljanje, čustvovanje, ukiniti nekatere odnose… Kako bo v službi na dolgi rok pa mi sploh ni jasno…

Tudi tebi predvsem vse dobro!! 🍀