Zadnje čase opažam, da sem z vsakim letom bolj otročja in neresna. Na smeh mi gre v najbolj resnih situacijah, imam poseben smisel za humor in ugotovila sem, da me resni ljudje dolgočasijo, utrujajo in spravljajo ob živce. Na živce mi gre prazno blebetanje, resni pogovori okrog ljubezni in podobno. Okrog sebe imam veliko družbe, ampak nikogar s katerim bi lahko preživela en teden na dopustu na primer. Se komu dogaja podobno? Kje ste spoznali sebi primerno družbo? Naj povem še, da sem samska, brez otrok (tako bo tudi ostalo), drugače sem pa v službi uspešna, tako da delo zaradi moje otročje narave ne trpi.

Midva sva oba podobna – en malce bolj; Primerno družbo izbereš iz obstoječe ali pa iz širše, ki se zbere okrog kakšne hobi teme.

Isto jaz. V poznih 30-ih, počutim se mladostno in razigrano. Otrok nimam in si jih ne želim. Tudi zgledam mogoče mlajše. V glavi sem kot 18-letnica … Tudi starega moškega ne bi imela.

Kaj sploh je normalno?

Mislim, da bi večina ljudi zase rekla, da je “otročja” oz. mogoče boljše: “igriva” po naravi.

Tudi jaz sem otročja, ko sem lahko in resna, kadar moram biti. 🙂 Na srečo delam v takšni branži, da pride oboje blazno prav.

Ljudi, ki so preveč zategnjeni in zagrenjeni, se pa izogibam. V moje in njihovo dobro.

Tudi ta tvoja maska bo enkrat padla.

Je treba vedet, da je tanka linija med brezveznim smehom in hecanjem, ter nekim smiselnim/okusnim in seveda je tudi tanka linija med zaljenjem in sofisticiranim hecom.

Sem clovek, ki se veliko smeji, tudi hecam se veliko, a otroski heci na drek in podobne oslarije, meni niso smesni.
Prav tako je treba znat v kaki situaciji drzat jezik za zobmi in se ne smejat, ker neke resne situacije niso za smeh.

Biti otrocji je fajn, doklerna zivljenje gledas z otroskimi ocmi, polno upanja in vidis vse lepote zivljenja, a hecanje na otroski nacin je zame nezrelo in brezvezno stresanje nekih stosov v zelji po izstopanju… Meni taki ljudje niso ne veseljaki, ne hecni, se manj pa srecni sami s sabo.

V katero skupino soadas, ves pa samo ti.

Jaz sem star 70 let, pa čedalje bolj otročji.

In čedalje bolj uživam v neumnostih.

Zadnjič sem v eni restavraciji, ona je provocirala, da si ne upam, odpel hlače in ji ga pokazal in ga vrnil, kamor spada. Čez 8 sekund je prišel natakar…

In v tolažbo vsem takim: na najstarejši norišnici v Padovi je bil nad vhodom napis: Večina je ZUNAJ….

Očitno te življenje do sedaj še ni trdo preizkušalo, zato je temu primerno tvoje obnašanje.
Ljudje, ki so dali nekaj skozi in jih je življenje obrusilo in utrdilo, delujejo letom in življenjskim preizkušnjam primerno.
V sebi imajo umirjenost in modrost.
Nimajo potrebe po pozornosti in nedozorelem delovanju.
Meni je tako obnašanje in delovanje pri odraslih osebah 30 + vredno usmiljenja.

Imam sosedo, nekaj nad 40 let, poročena, dva otroka, obnaša se pa kot najstnica.
Bi si želela z njo dužiti?
Nikakor.

Jaz sem izpopolnjena v družbi močnih, polnih modrosti in obrušenih ljudi.
Taki ljudje mi dajo motivacijo, podporo in smisel za vse prepreke, ki mi jih življenje prinese nasproti.
Z njihovo pomočjo in podporo lahko “premikam gore”.
Leta niso pomembna.
Nekdo je pri 20 letih bolj zrel in moder, kot nekdo pri 50 ih.

Z ljudmi, ki jim gre na otročje in taki so posledično tudi prazni in lahko vodljivi, nimam kaj početi …

Patetično in krik po pozornosti.

Sosedi si fauš! Ker je mladostna, polna energije, navihana.
Ti pa si staruharca, naveličana, dolgočasna. Modrost ti nič ne pomaga, če si puščoba.

Pravzaprav ste taresni in taotročji precej normalni.
Sploh glede zaničevanja druge skupine, v katero se ne štejete.

Je treba vedet, da je tanka linija med brezveznim smehom in hecanjem, ter nekim smiselnim/okusnim in seveda je tudi tanka linija med zaljenjem in sofisticiranim hecom.

Sem clovek, ki se veliko smeji, tudi hecam se veliko, a otroski heci na drek in podobne oslarije, meni niso smesni.
Prav tako je treba znat v kaki situaciji drzat jezik za zobmi in se ne smejat, ker neke resne situacije niso za smeh.

Biti otrocji je fajn, doklerna zivljenje gledas z otroskimi ocmi, polno upanja in vidis vse lepote zivljenja, a hecanje na otroski nacin je zame nezrelo in brezvezno stresanje nekih stosov v zelji po izstopanju… Meni taki ljudje niso ne veseljaki, ne hecni, se manj pa srecni sami s sabo.

V katero skupino soadas, ves pa samo ti.
[/quote]

Zelo res.

No jaz imam za sabo 15 napornih let. Sem že bila kot kakšna stara tercijalka – to se ne sme, pa to ni vljudno, pa tako mora biti zrihtamo, počiščeno, pa tako…
No in vedno bolj v depresijo sem lezla. Pa so moji srednješolci začeli iskat svojo identiteto, malo preskušat meje. In sem si malo pred 40imi rekla, zakaj pa ne. Verjetno mislijo, da s v 2.puberteti, da sem malo nora. Pa nisem. Samo vseeno mi je kaj mislijo drugi, zdaj je moj čas.
Začela sem nazaj z 2 hobijema, nehala barva lase, tu pa tam grem z majhno družbo kam, skadim kak joint, povem mnenje, rečem ne, nosim martinske, ipd.

Sosedi si fauš! Ker je mladostna, polna energije, navihana.
Ti pa si staruharca, naveličana, dolgočasna. Modrost ti nič ne pomaga, če si puščoba.
[/quote]

🙏🌹🍀🌼

Zivljenje me je lepo premetalo in obrusilo, veliko se smejim od nekdaj, a ravno zaradi zivljenjskih izkusenj, ki jih imam, zdaj svoj smeh cenim kot neprecenljivo dobrino!
Sem zrela, nekateri pravijo modra zenska in vem, da sem mocna oseba, ravno smeh in duhovitost mi dajeta moc in smisel v zivljenju.

Obstaja razlika med biti otročji in biti otroški. Občutek imam, da je večina tistih, ki se tukaj hvali, vključno z avtorico, otročjih. Ljudje, vsaj nek procent, pa enkrat odraste. Blagor tistim, ki so odrasli, a ostanejo otroški.

Zivljenje me je lepo premetalo in obrusilo, veliko se smejim od nekdaj, a ravno zaradi zivljenjskih izkusenj, ki jih imam, zdaj svoj smeh cenim kot neprecenljivo dobrino!
Sem zrela, nekateri pravijo modra zenska in vem, da sem mocna oseba, ravno smeh in duhovitost mi dajeta moc in smisel v zivljenju.
[/quote]

Res je.
Eno je zrel človek, ki je duhovit in se rad nasmeji, drugo pa so osebe, ki se obnašajo nezrelo in otročje, kljub zrelim letom, ter prav “kričijo” po pozornosti in “metanju ven”.
Med prvimi in drugimi je očitna razlika.

Taka sem bila jaz, potem se mi je pa hudič naselil v duši. Sedaj pa crkujem na obroke pri živem telesu, živ zombi. So naredile iz mene podgane energetsko fabriko in vsak dan luknjo dobesedno izvrta do mene, da me lahko vsak dan znova žre, mojo energijo, bit, bivstvo, zavest, pozornost.

Sploh ne veš, kaj imaš. Dokler ne postaneš energetska fabrika za podgane.

Ceni to, dokler traja. Sicer pa obstaja veliko osebnostnih tipov in tisti, ki so preveč resni, ti bojo govorili, da moraš odrasti, zato ker si ˝prestara˝.

A to v oklepaju je ta humor, o katerem govoriš? 🙂

Eno je biti radoveden, sposoben čudenja in razigranosti, drugo je pa biti nezrel in neodgovoren.
Meni osebno se zdi, da moraš kdaj pa kdaj narediti kakšno nedolžno kozlarijo, da uideš vkalupljenju in rutini. Ampak tega ne pojmujem kot otročje.

Ena od prednosti zrelih in še zrelejših let je, da ti je vse manj mar, kaj si mislijo drugi (dokler gre za vsakdanje banalnosti, ne govorimo zdaj o kaznivih dejanjih in grenjenju življenja drugim, nevarnem početju ipd). Če gre za raziskovalen duh tudi še v starosti, pa smisel za humor in veder pogled na življenje, je to samo za pozdravit. Če je pa to dejansko vrnitev v najstništvo, povezano tudi z neodgovornostjo in neokusnostjo, potem pa adijo pamet no.

Jaz imam očitno srečo, da se družim skoraj samo s takimi ljudmi, ki ohranjajo širino in so vedno pripravljeni preizkusiti še kaj novega. Po mojem jih je v resnici veliko ali pa teh drugih niti ne opazim oziroma poznam? Ne vem, da bi bila kakšna ženska predvsem žena, mati in gospodinja in bi plozala samo o tem?

Upam, da te ne bom nikoli srečal. Nenormalni zblojeni in ponosni na to, da so nenormalni zblojenci so hujši od običajnih nenormalnih zblojencev.

Povedala je kakšna je. Mogoče išče sebi podobne. Ali je bolje biti otročji, otroški, resen,blabla je tako, kot komu ustreza in podobni iščejo sebi podobne. Kaj je boljše in bolj idealno nima smisla analizirati, ker je to stvar posameznika. Meni grejo na živce predvsem tisti, ki iščejo v ljudeh slabe lastnosti in odstopanja ter niso sposobni sprejeti drugačnih lastnosti, prepričanj, mnenj ali sploh nimajo mnenja oz, so prazni, plehki izgubljeni v povprečju povprečnosti.

Verjetno si učiteljica v Osnovni šoli-nižja skupina.