Še mature ni naredila, sedaj pa uspešna
Očitno šola ne pomeni dosti. V gimnaziji sem imela sošolko, s katero sva se dobro razumeli. Ker ji ni šla gimnazija, je šla na ekonomsko SŠ, naredila višji fax, pa univerzitetni, danes pa ima odlično kariero in lepe dohodke. V gimnaziji je bila luzerka, počutila se je slabo, razmišljala k samomoru, ker ji ni šlo, danes pa je čisto druga. Ko sva se spet začeli družiti, mi je rekla da nikoli več ne bi šla v pretežko šolo, ker jo je čisto zamorila, da je to najbolj mračno obdobje. Na faxu je zacvetela. Je to možno ? Naj povem da imam jaz plačo 2x nižjo od nje, ona je že kot študentka delala v sanih super službah, se vozila z dobrimi avti ( pa ni imela bogatega tipa), skratka vedno je imela denar.
Jaz sem imela podobno situacijo, v 1. Letniku sem se iz gimnazije prešolala v ekonomsko in to je bila najboljša življenjska odločitev. Naredila sem še 5. Predmet, šla na univerzo, sošolke pa so podobno kot ti avtorica stokale, ker sem imela ves čas boljše službe kot one. S temi gimnazijami imajo ljudje občutek večvrednosti, zato jih tako zadane, ko nekdo po drugi poti gomnazijce prehiti.
Jaz sem se direkt iz vrtca vpisala na faks. Pa ne me zdaj spraševat, kaj pa matura, pa ….?
Zdaj sem zelo uspešna. Delam v Hoferju na blagajni.
Pa ne biti prosim zavistne, eni smo pač uspešni.
Evo, zdaj se pa požrite. Briga me.
Evo, pa da boste še bolj zavistne, vam lahko povem, da grem vsako leto za 7 dni v Savudrijo na morje.
Pa tudi v Italiji sem že bila. In to v Trstu, celo 2 krat. Na Ponta Rosi, ali nekaj podobnega pa sem kupila Gucci torbico.
Pač sem uspešna.
In kaj je tu tako čudnega? Kot da je gimnazija edini način, da kam prilezeš. Direktor na naši firmi nima gimnazije. Ima navadno poklicno 4 letno šolo, poklicno maturo, ob delu naredil faks v smeri, ki mu je za službo prav prišla, nato prav tako še magisterij in ima prav gotovo ohoho višjo plačo od tebe in še marsikoga, ki se baha z gimnazijo in kakim levim, neuporabnim faksom. Še marsikatera frizerka, ki ima lasten sp lepo mastno služi.
V srednji šoli večino dijakov daje puberteta, osebnost je v izgradnji, ljudje, ki so zelo razmišljujoči, so pogosto depresivni ali vsaj introvertirani v tem obdobju. Ampak to soljudje, ki so običajno sposobni veliko doseči v življenju, tako ali drugače. Težko je merit uspešnost v življenju po par gimnazijskih letih, čeprav je res, da uspeh na maturi na nek način določa, v katero smer boš šel v življenju. Kar se tiče ostalih stvari v življenju pa ne. Marsikdo, ki je v srednji šoli blestel, je pozneje na faksu zabluzil. Osebno poznam ogromno takih primerov. imaš tudi ljudi, ki zabluzijo, ko so že v službi in pri denarju, recimo postanejo odvisni od drog, ker imajo kar naenkrat dovolj denarja, da si jih lahko privoščijo.
Srednja šola so samo 4 leta v celem življenju, kaplja v morju. Edina tragika je, da so ta štiri leta ravno v tistih najbolj občutljivih letih, ko je blazno pomembno, da si sprejet od vrstnikov, da si popularen, uspešen in še in še. Ampak če pogledaš kaj se dogaja z ljudmi po tistih 4 letih, ugotoviš, da so bila v resnici totalno nepomembna. Najbolj popularne bejbe na šoli najbolj bedno končajo in najmanj popularni dijaki lahko dosežejo veliko v lajfu. Grde račke, piflarke z očali, se lahko razvijejo v lepe in uspešne ženske s kariero itd. Brezveze se obremenjevat s tem in sodit človeka samo po tem kakšen se ti je zdel v tistih 4 nepomembnih letih.
Za finančni in karierni uspeh v življenju ni potrebna matura. Gimnazija ti da veliko večjo razgledanost kot druge šole, vendar le-ta brez ambicioznosti in delavnosti ne zadošča za tovrstni uspeh.
V Sloveniji vlada vtis, da brez mature ni prihodnosti, ker celoten sistem od rojstva do groba temelji na birokraciji, nepotizmu, hierarhiji brez zaslug in poveličevanju povprečnosti, zato je sistem zaprt in pogosto otežkoča dostop talentom, ki uspeh poiščejo drugje. Govorim o izrednih talentih. Drugi, malo manjši talenti se po večini slej ko prej zlijejo v povprečje. In zato je avtorici nedoumljivo, zakaj je njena manj izobražena znanka finančno bolj uspešna. Znanje lahko dobiš tudi na neformalen način in nekateri znajo to dobro izkoristiti pri poklicih, ki so manj regulirani, seveda, če so tudi ambiciozni in delavni.
A je bilo takrat usmerjeno izobraževanje? Ker pred 40-imi je bila.)
[/quote]
’74 smo bili zadnja generacija “tehnikov”. Kdaj se je zacelo, pa ne vem. 😉
Ce tole malo nadgradim: ce dobro pomislite, vecina med vami uporablja zgolj in samo znanja, ki ste jih osvojili tja do 12. leta. Velikanska vecina. In tega ne mislim slabsalno in/ali ponizevalno.
Bil je zaključni izpit, ne matura.
Od 1980 do 1995 mature ni bilo, ponekod je bil zaključni izpit.
[/quote]
Ce me spomin ne vara, je bila prva (poskusna, dvopredmetna) matura ’92, nasa generacija pa je leta ’93 bila zadnja, ki je imela se moznost izbire ali matura ali zakljucni izpit, da je bilo (za ne vem kaksen rok,… 5 let, ali nekaj takega) oboje enakovredno priznano. Odlicnjakom ni bilo treba opravljati ne enega, ne drugega. Sprejemni izpiti so bili se na vecini (vsaj zazelenih) fakultet.
Ce me spomin ne vara, je bila prva (poskusna, dvopredmetna) matura ’92, nasa generacija pa je leta ’93 bila zadnja, ki je imela se moznost izbire ali matura ali zakljucni izpit, da je bilo (za ne vem kaksen rok,… 5 let, ali nekaj takega) oboje enakovredno priznano. Odlicnjakom ni bilo treba opravljati ne enega, ne drugega. Sprejemni izpiti so bili se na vecini (vsaj zazelenih) fakultet.
[/quote]
Ja, luknast spomin imaš.
Zaključni izpit iz 2 predmetov je bil leta ’91, za letnike 1972. Pred tem so štrajkali proti temu, da se dela 4 predmeti, saj niso imeli časa za priprave.
Glede na to, da pravis, da je temu tako, ocitno je mozno. Vsi imamo za seboj neko zgodbo. Jaz sem srednjo solo “zabusil”. Maturo sem delal naknadno, cez nekaj let. Na faksu mi sta mi dva profesorja sem ter tja zaupala, da sem odpredaval, predvsem pa vodil vaje, ker “sta imela pomembne opravke” (vsak zase, ne hkrati). Povprecje 8,2 brez da bi odprl eno samo knjigo (od priporocene ucne literature, da se razumemo).