Ostareli ljudje – sebičnost, vse se vrti okoli njihove starosti
Imam tako očeta starega, kot tasta in taščo. In ko gremo nekam za teden, surla, užaljenost, kot da ti po tihem očitajo, kako si ti nekaj privoščiš, oni pa ždijo stari doma. Vsak bo enkrat star, tudi jaz, pa vem, da na otrokih ne bom visela. Seveda je starost najbolj neprijetno obdobje, ampak biti poln sebičnosti, da se vse vrti okoli tvoje riti, se mi zdi pa tudi mimo. Gledam mojega bratranca, sedaj je šel za 1 mesec v Avstralijo na dopust. Da bi to mi šli, ma se tako tašči/tastu kot mojemu očetu strga, kot da je konec sveta. Še ko gremo nekam za 1 teden, so vsi užaljeni. Upam, da bom sama boljša, ko bom stara.
Problem je, ker sem jaz edinka in mož je edinec. Živimo ne skupaj, edino oče živi blizu in vsak dan 3 x pride k nam . Pa to me ne moti, pa naj sedi v dnevni in gleda TV. Razumem da je osamljen. Ampak vse je na nama. In dejansko, kamorkoli gremo, je surla do tal. Potem imam prav slab občutek, kot da sem nekoga izdala, ker gremo za 4 dni nekam. Skoz jima govoriva, naj bodo samostojni, da imamo delo, otroke. Kot da govorimo betonu. Že ko so bili otroci majhni, nisva imela od njih nobene pomoči, sploh ko primerjam z drugimi, sva samo midva dajala, nič pa nisva prejemala.
Potlej je težava v že od vedno sebičnih, egocentričnih starših, ne v tem, da so zdaj stari.
[/quote]
Ne.Težava je v tem, ker sta starejša in telesno vedno manj zmoreta…Duh pa je še mladosten…Tudi onadva bi šla še vsepovsod, pa ne gre.
Zato sta tečna in fouš.
Poznam tak primer, ko starša pri 85 sedita doma, petdesetletni hčerki pa očitata vsak odhod od doma, ki ni služba.
Imam soseda, stara 90 let, ki se rihtata 95 procentov vse sama, pomoč rabita za večja dela v vrtu pa za peljat v toplice in na morje, do trgovine, zdravnika se peljeta sama. Imata sicer otroke, ampak ti pridejo na obisk, ne pomagat, pa še na obisk pridejo vsake kvatre. Ne pritožujeta se, vedno optimistična, pozitivna, uživata, ker sta še vedno skupaj.
Ampak takih starcev je malo. Moji so bili isti, a že spet nekam greste … pri čemer sta pozabila, da sta se onadva v srednjih letih, sploh ko sta bila v penziji, stalno rajhala naokrog. Edino pravilno, zakaj pa ne. Nikoli jima ni bilo treba skrbeti za koga od svojih staršev, otroci smo bili vsi v redu, zdravi in samostojni, tudi z vnuki ju ni nihče nikoli obremenjeval. Na starost pa vedno neki očitki, kako drugi otroci lepo skrbijo za svoje starše, a spet greste, si pa privoščite, nikoli nihče nič ne pomaga, itd itd. S tem da sem jaz tri leta vsak vikend hodila k njima pomagat, trgovina, higiena, zahtevnejša gospodinjska dela, pa skuhat kaj za v skrinjo itd. Ne, to ni bilo po mnenju moje mame nič.
Človek bi res kar obupal. Treba je malo preslišat, malo včasih prizemljit, malo pa razumet. Stare predvsem zelo zelo skrbi zase. Čutijo, da pešajo, da ne morejo več, postanejo nerodni. Če se s tem ne znajo zbogat, in če po naravi niso ravno optimistično naravnani, plus izguba moža/žene, pa dobimo to večno jamranje in očitanje. Ti oziroma vidva morata pa tudi malo sama pri sebi porihtat te stvari. Zakaj bi imela slabo vest, če priskočiš na pomoč, ko je treba? Imaš pa dolžnosti tudi do moža in svojih otrok, ne samo do staršev, plus služba. Če starši potrebujejo konkretno, redno pomoč, imajo na voljo prek občine subvencionirane negovalke oziroma oskrbnice. Če si lahko privoščijo, naj vzamejo za enkrat na teden dve uri čistilko, da popedenja stanovanje. Če takšno plačano pomoč odklonijo, pomeni, da zmorejo sami. Res, ne se pustit zasužnjit.
Samo včasih res ne štekam. Namesto, da bi bili ponosni, da so še vedno kolikor toliko samostojni, tudi ob pomoči plačane pomoči, se obesijo z vsemi štirimi na najbližjo žrtev …
Tudi moja tašča večinoma vidi samo sebe. Sama se je poročila in rodila pri 38, prej je potovala po Evropi imela dobro službo in precej premožne starše, da si je lahko to privoščila. Sedaj pri skoraj 80ih ima nonostop pripombe, kam greva 2 krat letno po par dni. In nonstop kritizira, da nimava časa, čeprav sva oba vsakodnevno od doma 10 ur ali več. Če prosi za pomoč, itak pomagava, ampak kaj ko nikoli ne narediva prav, ona zna bolje. In ne ne živim pod njeno streho. Vozniško dovoljene ima še vedno in je sposobna voziti. Med tednom, ko naju ni je nonstop okoli s svojim avtom (je zelo družaben človek, hvalabogu), za vikend, ko sva kdaj doma pa jamra, da naj jo peljem v trgovino. Sama sem ji hvaležna, je zelo lepo vzgojila sina, v res poštenega in dobrega človeka. Tudi on sam pravi, da se je v zadnjih letih zelo spremenila, da včasih ni bila tako zaničevalna in posesivna. Verjetno se na stara leta res malo spremenimo, vendar za žlehtnobo in posesivnost ni opravičila. In vsi, ki pravite, da moramo staršem biti na voljo nonstop, povejte kako vam ob redni službi, opravkih, ratuje biti še osebna služkinja?
Se strinjam s prejšnjim komentarjem. A ko sta ti pa tvoj mož odraščala, so bili pa starši dobri, da so vaju preživljali in prenašali? Zdaj ko pa oni potrebujejo pomoč, pa jamrata? O tem sem že pisala tukaj in povedala bom še enkrat, da ste ljudje, ki pišete takšne stvari o svojih starših OGABNI in vas je lahko v dno duše sram! Takoj, ko dobite svojo “družino” in svoje kričeče pošasti, pozabite na svoje starše in na vse, kar so vam v življenju dali. Ko se pa vse vrti okoli vaših otrok je pa vse v redu kajne? Zakaj pa očeta in tašče in tasta kdaj ne vzamete s seboj?
Osamosvojitev otrok in ustvarjanje svoje družine je nekaj popolnoma normalnega. Zakaj bi kdo imel zato slabo vest? Imate vi otroke, da vam bodo celo življenje dolžni, ker ste si jih VI odločili imeti? Lepo je biti starš, vedeti pa je treba tudi kdaj prekiniti popkovino in pustiti otroku, da živi svoje življenje. Nekateri pa razumem, da ste odvisni od odnosa s starši in ne boste nikoli samostojni. Seveda, da poskrbiš za starše, da pa jih moraš jemati s sabo na dopust in kamorkoli greš pa je pretiravanje.
imam 45 let, starša blizu80.Nimamo stikov že dve leti, odrekla sem se dedovanju, tudi nujnemu deležu, sem edinka. Večno grabežljivi, materialistični in čustveno mrtvaški starši so mi pili kri do poskusa samomora, tepena sem bila za 4 v šoli, odgnali so mi vse fante…pa naj bosta sedaj po svoje. Ne maram niti slišat zanju.
Dejstvo je, da smo hčere mnogo bolj obremenjene kot sinovi. Na meni je vse, na mojih bratih nič. Pa ne bom dobila v oporoki nič več. Ta gospa, ki zgoraj piše, kako smo vsi ogabni, in kako bi morali starše s seboj jemati na dopust.Jaz jih ne, ker imam pravico do svojega življenja, do svojega miru in ker si staršev s seboj ne želim vzeti, ker je to čas za družino. Zavedajte se, da imate s takim mišljenjem odlično predispozicijo , da se žrtvujete do te meje, da nimate več svojega življenja. Jaz sem si rekla, da na bremenu otrok ne bom, šla bom v urejeno skrbstvo. Moj oče je na meni visel tako, da je bil pri meni 3 x dnevno, vse je bilo od mene odvisno, plačevanje položnic, kuha, vse. Bratov se to ne tiče, niti njunih žena. Pomagam po svoji zmožnosti, vsekakor pa želim tudi neko samostojnost z njihove strani. Ko pa bodo nepokretni, pa bodo šli v dom, tako kot bom šla jaz.
Kaj se zgražate? Danes bo Mestni svet Ljubljane izvolil za predsednika Nadzornega sveta Občine s približno pol mio evrov denarja, človeka, ki je rojen leta 1938!! Ni pomota!
Prav tako odbor za gospodarstvo vodi gospa pri enakih letih, glasilo za Ljubljančane ureja gospod pri istih letih, večina županovih novih mestnih svetnikov pa je stara 60 let in več! Vsaj dva podžupana sta čez 70, torej nehajte. Ali ne vidite, da nam starci vladajo!
Vi pa takole o svojih domačih. Nagnali bi jih kandidirat, pa bi sedaj lahko vodili svoje občine, če že ne vodili, pa vsaj nadzorovali. Geriatrija ruls!
Ko bo treba dedovati, boš tudi imela svoje življenje in svojo družino in te njihovo ne bo brigalo in se mu boš odrekla, ali bo kar prav prišlo nekaj, kar sedaj ni tvoj problem? Če imaš svoje življenje in svojo zasebnost in svoje pravice in svoje bla bla bla, potem imej svoje in pusti tuje pri miru, mar ne?
Si verjetno ena tistih, ki so jih starši privezali nase in vzgojili, da je narobe, če imaš lastno družino, otroke, življenje in da je tvoje poslanstvo živeti z njimi in skrbeti za njih do njihove smrti. Veš nekatere so nas starši vzgajali v duhu, da si želijo, da se osamosvojimo in zaživimo lastno življenje. Ti pa govoriš o pogojevanju ljubezni z vračanjem uslug. Češ vzgojili smo te (čeprav smo si te sami želeli), sedaj si nam dolžna vračati. Kaj je res to tista neizmerna starševska ljubezen? So res zdravi odnosi tisti, ki pogojujejo nekaj in izsiljujejo?
Ko bo treba dedovati, boš tudi imela svoje življenje in svojo družino in te njihovo ne bo brigalo in se mu boš odrekla, ali bo kar prav prišlo nekaj, kar sedaj ni tvoj problem? Če imaš svoje življenje in svojo zasebnost in svoje pravice in svoje bla bla bla, potem imej svoje in pusti tuje pri miru, mar ne?
[/quote]
Ali bo komu kaj ukradila? Saj lahko starši zapustijo komur hočejo, če se odločijo, da del tudi njej, zakaj bi se temu odpovedovala? Res ne razumem, meni ko je umrl oče mi je bilo dedovanje zadnja briga, odpovedala sem se deležu v korist matere. Pa nima to veze. Če ti nekaj pripada, zakaj se temu odpovedat? Ko bo treba plačevati dom ali podobno bo tudi plačevala, zakaj bi se dediščini odpovedala? Matr, eni gonite to dedovanje gor in dol, levo desno….
Ali bo komu kaj ukradila? Saj lahko starši zapustijo komur hočejo, če se odločijo, da del tudi njej, zakaj bi se temu odpovedovala? Res ne razumem, meni ko je umrl oče mi je bilo dedovanje zadnja briga, odpovedala sem se deležu v korist matere. Pa nima to veze. Če ti nekaj pripada, zakaj se temu odpovedat? Ko bo treba plačevati dom ali podobno bo tudi plačevala, zakaj bi se dediščini odpovedala? Matr, eni gonite to dedovanje gor in dol, levo desno….
[/quote]
Nikomur ne bo kradla, le zanimivo mi je, da so vam starši vedno tako v napoto, njihovo premoženje vam pa ni.
No, ti si se odločila, da so tvoja družina tvoji starši, nekateri imamo pa otroke in partnerje in je to naša družina. Tako to gre v naravi in zato si ti sploh na svetu. Če bi vsi razmišljali tako kot ti, homo sapiensa niti ne bi bilo.
Moji starši niso nikoli nikamor peljali svojih staršev. Dokler si dovolj pri sebi, da potuješ sam, potuj sam, ko nisi več, pa pač ne potuješ več – a misliš, da je obnemoglim staršem na dopustu udobno? Da si želijo od doma? Nekateri še na kako rehabilitacijo ne morejo, pa je tam precej prilagojeno takšnim ljudem.
Nikomur ne bo kradla, le zanimivo mi je, da so vam starši vedno tako v napoto, njihovo premoženje vam pa ni.
[/quote]
Pa kaj misliš, da je naša želja, da starši čimprej umrejo, da bomo dedovali? Niti približno, zame je bila to najhujša stvar, ki sem jo doživela, ko je umrl oče. Pa sem skrbela zanj do smrti, da ne bo pomote. Razlika pa je v tem, da nihče to od mene ni zahteval ali s čim pogojeval. Pa kaj so vsi starši bogataši, da vsi čakajo njihovo smrt? Pa tudi v človeški naravi je, da starš svoje premoženje zapusti potomcem, tako je od nekdaj bilo. Malo preuči zgodovino. To se niso izmislili novodobni sinčki, da bi dedovali, ampak ljudje skozi čas, da je imetje ostalo v družini. Niso pa nikoli starši s tem plačevali svoje oskrbe na stara leta svojim otrokom. Vedno je bilo jasno, da potomci dedujejo, da premoženja ostaja v družini. Se zavedaš, da oskrba starejšega večkrat stane več kot pokojni potem zapusti? Govora je o tem, da starši nimajo pravice omejevat in nadzirati življenja odraslih otrok s svojimi družinami. Pika.