Imam partnerja, ki je precej introverten. Danes sem pomislila kako bo, ko oz če bova imela otroke, mislim, da so otroci precej zvedavi, radovedni in da je potrebno z njimi graditi odnos tudi skozi komunikacijo. Danes bom načela ta pogovor tudi s partnerjem, pa vendar me zanima, če imate tudi vi introvertneže doma in imate že otroke, ali partnerjava introvertnost kaj vpliva na odnose z otroki? Kako vi vidite to?

Se ti bo umaknil, da boš lahko vzgajala vajine otroke :). Ne pričakuj, da se bo spremenil!

Sem izrazit introvert. Je nekaj resnice v zgornji trditvi. V zacetni fazi so mi bili otroci “preglasni”. A ze pri treh letih smo dobri ucitelji. Predvsem izredno potrpezljivi. In keer imamo radi mir, tudi otroke ucimo upostevanja potreb drugih. Kar zna biti tudi zate dobro. Zaradi potrpezljivozi in zavzetosti pa so otroci tudi bistveno bolj samostojni. Zacne se z oblacenjem in zavezovanjem vezalk… kasneje s pripravo zajtrka, itd. Otroci se pocutijo vkljucene in koristne, ter imajo precej samozaupanja.

Otroci ekstrovertirancev so ponavadi tisti, ki ti grejo na živce v restavraciji, trgovini, na plaži, povsod na javnih površinah. Še posebej naporni so v šolah. Naporni za okolico kot njihovi tastari.

Ja, to je pa res. Zazrejo se cloveku v oci in molce opazujejo. Prav smesno je vcasih videti reakcijo, ko je prav videti, kako “majhen” postaja opazovani in kako iz sekunde v sekundo vse bolj ocitno kaze znake nervoze. Te cisto razumem. :-)))

Moj oče je bil izrazit introvert, mama izrazita ekstrovertka. Jaz sem po očetu. On je na svojo pobudo prevzel skrb zame. Mama je rekla, da je bila včasih besna, skoraj ljubosumna, ker sva z očetom od samega začetka komunicirala s pogledi, ona pa ni imela pojma, za kaj se gre. Z mamo si nisva niti približno tako blizu kot z očetom.
Zato je po moje odvisno, po kom se bo vrgel otrok. S tistim staršem si bo bližje, to moraš pričakovati. Sama skrb za otroka nima z intro/ ekstrovertiranostjo nobene zveze, mogoče se introverti več ukvarjajo z otrokom, kot je bilo pri nas, ker imajo manj zunanje družbe. In otrok se bo sproti učil, kako naj komunicira z enim in drugim staršem.

Če si ti zelo ekstrovertirana in on zelo introvertiran bosta imela že sama s sabo dosti dela.

Bravo! :)))

Ja, to je pa res. Zazrejo se cloveku v oci in molce opazujejo. Prav smesno je vcasih videti reakcijo, ko je prav videti, kako “majhen” postaja opazovani in kako iz sekunde v sekundo vse bolj ocitno kaze znake nervoze. Te cisto razumem. :-)))
[/quote]

Eh. Narobe prebral. Otroci ekstravertirancev so ponavadi izredno simpaticni. Navajeni so mocnih drazljajev in znajo biti prikupni, ker pac extravertirani starsi spodbujajo izrazanje teh otrok. Zato so ze kot majhni vesci “mehkih socialnih vescin”.

Meni so bolj všeč introvertirani ljudje, ker običajno več naredijo kot govorijo. Jih preveč poznam, ki jih je sam gobec, ampak od njih ni praktično nobenega učinka. Seveda so izjeme, ampak generalno je tako.

Res je.
Tudi iz lastnih izkušenj vem, da od tistih, ki so veliko palamudili, ni bilo še nikoli neke koristi.
Ob tem pa še druge motijo, da ne moremo v miru delati.

Ne vem sicer, kje/kaj delate, da ste introverti in ekstraverti na kupu, a jaz si dela brez svojih zgovornih in zabavnih ekstravertiranih kolegov ne znam predstavljati. So tisti, ki vnasajo dinamiko in sveze ideje. Introverti smo namrec po naravi stvari tudi sorazmerno konzervativni. Ko pa je treba to potem razviti, se umaknem nazaj v svojo pisarno, kjer so pogoji za ustvarjalni mir. Oznacevati ekstravertirane kolege za “gobezdala” je precej krivicno. Koliko se kdo drzi dogovora nima z intro- in/ali ekstra-vertnostjo niti najmanjse povezave.

Jaz sem pretežno introvert, kar pomeni, da ne vrtim ravno v nedogled gobca v javnosti, delam pa po pravici povedano tudi ne pretirano. Sem se zgodaj naučil, da nima smisla, ker gobezdači vedno tako animirajo nadrejene, da jim na koncu priznajo zasluge za tuje delo. Spregledal sem njihovo hinavsko taktiko in sem tudi jaz do njih hinavec. Ko mi rečejo: “A bomo?” jim odvrnem: “Seveda bomo!”. Potem se pa potuhnem enako kot oni, ko je treba izvrševat naloge. Če me kdo kaj vpraša, pa tresem naučene izgovore od njih. Kar se tiče tega, sem se učil od boljših od sebe.

Res je.
Tudi iz lastnih izkušenj vem, da od tistih, ki so veliko palamudili, ni bilo še nikoli neke koristi.
Ob tem pa še druge motijo, da ne moremo v miru delati.
[/quote]

Je pa treba priznat, da ekstroverti pogosto znajo z besedami in naivneže hitro obrnejo. In tudi, ko kaj narobe naredijo, se z gobcem znajo izkopati iz težav.

Je pa treba priznat, da ekstroverti pogosto znajo z besedami in naivneže hitro obrnejo. In tudi, ko kaj narobe naredijo, se z gobcem znajo izkopati iz težav.
[/quote]
Mogoče jim to res parkrat uspe pri naivnih šefih. Čez čas pa vsak spozna kakšna so dejstva in vsaj pri nas tistih jamračev in gobcačev več ni.
Če šefu povem, da od nekoga nimam koristi in da samo palamudi, bo tisti prej ali slej ostal brez službe.
Zato imam raje introverte.

Mogoče jim to res parkrat uspe pri naivnih šefih. Čez čas pa vsak spozna kakšna so dejstva in vsaj pri nas tistih jamračev in gobcačev več ni.
Če šefu povem, da od nekoga nimam koristi in da samo palamudi, bo tisti prej ali slej ostal brez službe.
Zato imam raje introverte.
[/quote]

Nakladaš. Združenje delodajalcev že vsa leta opozarja, da je zaradi toge zakonodaje (slabega) delavca v Sloveniji nemogoče odpustit.

Je pa treba priznat, da ekstroverti pogosto znajo z besedami in naivneže hitro obrnejo. In tudi, ko kaj narobe naredijo, se z gobcem znajo izkopati iz težav.
[/quote]

Zelo res!

Napake so dovoljenje. Ponavljanje vedno istih napak pa ni zazeljeno. Ampak ko do napake pride, je ravno ta vescina ekstravertnih kolegov tista dragocenost, ki odloca o tem, ali bo stranka ostala, ali zamenjala dobavitelja.

Stvari niso tako “crno-bele”, kot jih z Robijem poskusata predstaviti. In poleg tega vleceta v intro- in ekstra-vertnost povsem nepovezane osebnostne lastnosti. Upam, da nista tudisicer pri delu tako slampasta, saj se vama ob kopici vama podobnih lahko hitro zgodi “knjizica”.

Nakladaš. Združenje delodajalcev že vsa leta opozarja, da je zaradi toge zakonodaje (slabega) delavca v Sloveniji nemogoče odpustit.
[/quote]
Govorim o tistih, ki niso zaposleni za nedoločen čas.

Moj mož je introvert, jaz obratno. Z otroci se vse zmeni v parih stavkih, jaz obratno bolj govorim manj me poslušajo in se manj ubogajo,se mi zdi da me neki ne jemljejo resno ker se preveč hihitajo zraven.:)
Je pa bilo vedno tako, da sem bila jaz tista ki je bolj spoznavala starše drugih otrok, ko so bili otroci manjši in vedno sem jih jaz peljala npr.na RD ali podobna druženja ali če smo mi kaj organizirali sem se jaz ukvarjala z ljudmi in drugimi otroci.
Mož tega ni maral ker pol bi se moral pogovarjati.Tudi prevec družbe in novih ljudi ne mara pretirano ker se mu ne da govorit, zato ljudje včas mislijo da je cuden. Je pa odličen poslušalec in otroka sta mu rada pripovedovala dogodke. Se je pa veliko športno z njima ukvarjal in hodil v planine z njima. Se zdaj ko je vreme in čeprav sta že večja,gre včas z obema, včas samo s hčerko na kolo ali pa ona na rolarje ,on na kolo. Tu je bilo meni veliko prihranjenega. Pa na bowling so hodili ,kar jaz za noben Keš ne bi itd.. Tako da ni nujno da introvert nič ne pocne z otroci in se ne ukvarja z njimi. Se, vendar na svoj način.

Važen je odnos, ljubezen in spoštovanje med vama. Vse ostalo ni pomembno😉

Ponavadi introvertirani govorijo le pomembne stvari, ekstroverti pač še vse okrog. V čem je problem? Navsezadnje otroci lahko še vedno živijo v harmoniji. Sicer je pa v večini primerov ženska bolj za družbo, moški pa bolj za tehnične stvari itd.

Skoraj vedno je eden od para nagnjen v introvertirano stran, drug pa v kontra, tako da brez kompliciranja. Zakon narave.

mož je zelo introvertiran, jaz malo manj. ampak on je tisti, ki se s hčerjo ogromno pogovarja. dosti več kot jaz.

Podpišem. Enako tukaj.