Življenje po smrti je!
Končno kredibilna raziskava, ki je potrdila tisto, kar sicer nekateri že dolgo verjamemo.
Nejeverniki, požrite se od hudega!
No, kako boste zanikali rezultate, ki so jih pridobili strokovnjaki? Z svojo nejevero?
Boste še vedno trdili, da je človek LE fizično telo, duša pa ne obstaja?
To bo žal precej premalo…
Ni niti mogel vstati od mrtvih. Znani so primeri, ko so odprli krste in našli od notranje stani spraskane pokrove od nohtov…
Znan pa je tudi nekaj let star primer iz EU, ko je sin z jokom in prošnjami “obudil” vsaj pol ure klinično mrtvo mater, ki ni imela nobenih možganskih valov. Bila je klnično mrtva!
Poznavalci pravijo, da je bila ta ženska izjemoma vrnjena na ta svet. Zaradi obupnih sinovih prošenj. Pa to ni edini tak primer…
Preberite nekaj knjig z intervjuji ljudi s posmrtnimi izkušnjami, pa potem pametujte.
Ker če ste “proti” in vam te možnosti ne gredo v vaš koncept, je logično, da boste do nezavesti nabijali proti…
Tudi zato se taki patološko bojite smrti, mi pa, ki verjamemo v posmrtno življenje, pa dosti manj, ali sploh nič.
In tudi zato smo taki v veliki večini dosti boljši ljudje od vas.
Ker dobro vemo in tudi verjamemo, da bomo lahko v naslednjem življenju (kompenzacija za vse slabo, kar bi delali sedaj) muha na nekem dreku. Ne pa druga oseba z drugimi nalogami….
Seveda obstaja življenje po naši smrti. Ostali živijo naprej…
Np, resno, niso odkrili nič novega. Razna obsmrtna doživetja že dolgo raziskujejo. Kar trdijo je čisto možno, zanesljivega dokaza pa kljub temu (še) ni. Če nekoga oživijo, to pomeni, da še ni bil do konca mrtev. In v raznih stanjih (klinična smrt npr.) možgani očitno lahko halucinirajo, nekako tako kot sanje. To potem ni dokaz, da živimo še naprej. Nekak tako kot kura, ki ji odbijemo glavo še teče nekaj cajta okol, očitno tudi možgani še nekaj časa v določenih primerih delujejo.
Za zihr pa tako ne vemo. Razen če verjamemo župniku in njegovim pravljicam o Kristusu…
sem imela, ko se je zgodilo pri babici v Halozah. Padec 9 metrov globoko iz slemena v klet novogradnje. Od tistega dne se spomnim le, da me je zazeblo, potem pa je bilo tako lepo, letela sem vstran od kričeče mame, paničnega očeta, moleče babice, nisem razumela zakaj je tako stanje, če pa je meni tako zelo lepo. Črn avto, ki je dal prostor rešilcu, ko je hitel pome, sem videla, videla sem kako vsakdanje je življenje spodaj na tleh…..in potem grozna bolečina v levi nogi, glava……in kričanje in mama je kričala odprla je oči……
Zlomljena leva noga in blag pretres možganov, ter odrgnine in nekaj počenih žilic sem utrpela.
2. dogodek. Zakompliciral se je porod, vse je šlo narobe, ni bilo več otrokovega pulza, zavladala je panika, kaos in strah me je popolnoma ohromil, pa se je pojavila moja babi, pobožala me je po čelu, se nasmehnila in pragnala strah. Vrata v porodno so se odprla in zaprla in porodna babica je kriknila, kaj je sedaj pa to bilo, kaj je že doktor tu, kdo hodi okoli!
Nekaj minut kasneje je prišel zdravnik in pripomnil, da je v sobi čuden vonj po nekih travah.
babica je bila zeliščarka in vedno je pri njej dišalo po posušenih rastlinah.
Ta doktor sploh ne obstaja, raziskava ne obstaja, prostovoljci ne obstajajo… članek je bil objavljen v World News Daily Report, ki velja za trač in kvazi medij, enako kot Peti svet.
Tako je – in danes morajo odležat 24 ur v mrtvašnici, za kremacijo pa še malo dlje.
Pa dajte podkrepit z dejstvi tisti, ki zagovarjate, da so npr. .pokopani praskali po notranjosti krst v novi dobi, torej v drugi polovici 20 stoletja.… Prej pa ja, seveda – ker je bil sistem in obravnava pokojnika pred pokopom in kremacijo drugačen, kot od v drugi polovici prejšnjega stoletja naprej.in danes. Sploh v času epidemij, pa manj zdravil, manj preverjanja znakov življenja.
V 18. i 19 ,stoletju ja, so jim celo zvončke naštimali v krsto nad grobom 🙂
https://en.wikipedia.org/wiki/Safety_coffin
In samo v filmih aka The Autopsy of Jane Doe in nadaljevanki Harrow napirmer je bila tudi ena scena, ko en vstane z mrtvaške postelje v obducirnici…
Jaz v posmrtno življenje pač ne verjamem, v taki obliki kot sem na zemlji, niti v obliki kakšnega duha, da haram nekje nad oblaki in srečujem poznane in umrle ljudi, naka, ne verjamem v to. Kot hranilo za kakšno rastlino ali žival ( nov prahu za žival težje), pa verjamem – da sem potel prispevek za rast in razvoj kot gnojilo.