Pomagajte. Sem ženska in se nekaterih žensk dobesedno bojim
Stara sem že čez 40.
Že od vedno opažam, da se v družbi nekaterih žensk oz. ene ženske, lahko je to tudi prijateljica ali sodelavka ali pa ena neznanka počutim neprijetno. Počutim se manjvredno in nemočno. To pride še posebej do izraza kadar je ta oseba dominantna. Se mi pa to ne dogaja ob vsaki ženski. Če je prijazna in mila, se počutim v redu in sproščeno. To se mi v moški družbi ne dogaja oz. zelo redko.
Naj omenim, da imam z mamo slab odnos. Od vedno me je rada kritizirala, je dominantna, ukazovalna, nekako gleda name zviška. Brezpogojne ljubezni in topline ni bilo. Prej hladen odnos. Tudi s strani očeta ne preveč.
Ko sem bila še otrok sta se starša ločila, dodeljena sem bila očetu. Delno tudi na svojo željo.
Vedno bolj sem prepričana, da se takih žensk bojim in se ob njih počutim skrajno neprijetno zaradi odnosa z mamo. Tudi nje se namreč bojim in se počutim ob njej neprijetno, saj mi je tudi že grozila.
Sicer je bilo to malo huje ko sem bila mlajša, ampak tudi zdaj ni veliko boljše. Kako naj se rešim tega strahu in nemoči oz. slabe samopodobe? Zelo me obremenjuje, vendar se tega ne znam otresti.
Vsak nasvet je dobrodošel.
Glede na vse kar si napisala, bi ti priporočil obisk psihoterapevta ali pa kakšne psihoterapevtske organizacije, kamor pojdi vsaj na pogovor. Ti bodo že svetovali kateri tip pomoči bi bil zate ustrezen. Lahko je tudi kakšna podporna skupina.
Resno mislim. Takšnih problemov se človek včasih znebi tudi sam, a s strokovnim vodstvom je večini ljudi lažje.
V marsičem sva si podobni, sama sem prišla do prepričanja, da sem pač drugačna od drugačnih. Tudi jaz se bojim žensk, takih, ki se delajo pomembne, za ceno pomembnosti
lažejo, ponižujejo, rinejo naprej kot tanki, ne poznajo sramu….Čisto drugačno zaupanje gojim do moških. Pa ne rečt, ja seveda, saj si ženska, moraš imeti rada moške. Jaz moškim zaupam, čisto drugačna energija veje iz mene, nikoli me ne žalijo, so spoštljivi. Seveda se ne spuščam v skrajnosti , a se dobro počutim, pri ženskah zamrznem, nedružabna postanem….
Strah, plahost je v meni, kako naj strokovnjak pomaga?
Da človeka določene travme iz otroštva zaznamujejo za celo življenje, eni jih tekom življenja prepoznajo, drugi ne, spet drugi jih rešujejo, nikoli ne rešijo, nekaterim celo uspe rešiti. Do katerih let je potrebno to rešiti je pa samo tvoja osebna omejitev. Mogoče imaš tudi ti kakšne travme iz preteklosti in jih sploh ne prepoznaš, hkrati misliš, da si čista in se te ničesar ne more dotakniti.
Da človeka določene travme iz otroštva zaznamujejo za celo življenje, eni jih tekom življenja prepoznajo, drugi ne, spet drugi jih rešujejo, nikoli ne rešijo, nekaterim celo uspe rešiti. Do katerih let je potrebno to rešiti je pa samo tvoja osebna omejitev. Mogoče imaš tudi ti kakšne travme iz preteklosti in jih sploh ne prepoznaš, hkrati misliš, da si čista in se te ničesar ne more dotakniti.
[/quote]
Sori, ampak avtorica pri njenih letih ne potrebuje ajčkanja temveč brco v rit, če se resno misli pošlihtat. Če pa v svojem trpljenju v bistvu uživa, pa kar, jo ajčkajte, jaz je ne bom.
Avtorica, imam podobno “težavo”.
Še iz vrtčevskih let se spominjam deklic, ki so želele biti glavne oziroma so bile glavne. Vedno prve v vrsti, so se rinile naprej, nas komandirale… In potem skozi šolska leta, tudi na faksu je bila ena taka, ki bi vse pohodila.
Zanimivo, da tudi v odrasli dobi vidiš, da se v ženski skupini, npr. v ženskem kolektivu, ravno tako najde neka vodja, okoli katere se naberejo kokoške, ki to potrebujejo.
No, take so šle meni od nekdaj na živce, nikakor pa ne tiste, ki so res bile tisti hip vodje – vzgojiteljica, prof., šefica….
Sori, ampak avtorica pri njenih letih ne potrebuje ajčkanja temveč brco v rit, če se resno misli pošlihtat. Če pa v svojem trpljenju v bistvu uživa, pa kar, jo ajčkajte, jaz je ne bom.
[/quote]
Kaj se pa potem glasiš? Ni prosila za ajčkanje, ampak za nasvet, kako naj se tega reši. Da se odločiš rešiti zadeve, pomeni, da je brca v rit že od nekje prišla. Zato ne rabi niti tvoje brce, niti tvojega grajanja. Moja brca zate pa je, da prečisti sama pri sebi, zakaj ti tako dobro dene, ko se vzvišeno spraviš na nekoga, ki prav lepo prosi za pomoč. Če tega ne zmoreš prepucati sama, si najdi pomoč.
kaj čes, v ženskah je čedalje manj miline in čedalje več možatosti, zato se kar navadi na to in tud ti postani v njihovi bližini fajter, ne se prec umaknit, povej nazaj, ne bit kot preplašena žival…,ali pa tako kot pravi ta…, vaje, vaje..
Sama sem se od nekdaj bolje znašla v moški družbi kot ženski, pa zaradi tega nisem nikoli pomislila, da je z menoj kaj narobe. Ne maram obrekovanja, zahrbtnosti in podtikanja,……, česar je v ženskih kolektivih dosti. Seveda imam par dobrih prijateljic, ostale ženske pa držim na distanci. Druženje z moškimi je veliko prijetneje in enostavneje :-))
Govori si:
Jz sm ok
Taka kot sem sem ok
Noben ni popoln. Tisti k misli da je popoln,,ponavad skriva najvec dreka.
In ce te napade, ker ona je popolna, jo jaz odbijem ‘blagor tebi k si popolna’, ‘jz sm samo clovek’
Tudi osebe o katerih govoris… gredo kakat … vcasih tudi zelo tezko… skratka… ne imej utvar.
Stara si zadost, da lohk vidis kako fasade padajo in drek posameznih uglednikov splava na plano…
Srecno… vsak dan na novo! 😉
Saj si si že odgovorila, doživljaš to, čemur psihologi pravijo TRANSFER – v drugih osebah, ki te podzavestno po določenih osebnostnih karakteristikah spomnijo na mater, tako da podoživljaš čustva, like pomembnih oseb, ki so te zelo zgodaj (negativno) čustveno zaznamovali, in se vračaš v otroštvo, v odnos nemočen otrok – sadistična mati.
Enako je verjetno družinski vzorec prevzemala mati, ki se je prenašal skozi celotno družinsko drevo in sega rodove nazaj, ker noben ni bil dovolj močan in dovolj intuitiven, da bi bil zmožen ozavestiti ter presekati začaran družinski krog. Očitno je bila tvoja mati slabič, kakor njeni starši verjetno, ki se je lahko počutila močno le, če je imela koga pod sabo, v tem primeru lastnega otroka, da je tisti ranljivi, nezaželjen, v njenih očeh “manjvreden” del projecirala v tebe. Torej odvzela ti je pravico, da bi bila ti to, kar si, ampak si lahko obstajala le, v kolikor si služila njenim projekcijam, kar pomeni, da si se morala prilagajati okolju za čustveno preživetje. Po domače povedano – ni te imela rada oz. nezmožna je bila ljubezni.
Problem je, da se pustiš terorizorati.
Običajno gre to v stilu:
“Delal boš tako, SICER (poljubna posledica)”
Lahko se upreš . En odločen NE, včasih že zadošča.
Še boljša varianta je, da osebe ne ebeš niti 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa ti ne bo mogla do živega.
Ne _ebi in za_ebi
Zanimiva tema. Imela sem zelo podobno izkušnjo kot ti. Vem kako se počutiš. Imela si toksično mater, ki ti je naredila dosti škode. Vzgajala te je kot je vedela in znala. Tudi sama organsko ne prenesem takšnih žensk kot jih ti opisuješ. Jaz jih ne vidim kot vodje ali močne ženske, NE, zame so to čisti toksični manipulatorji, s pomanjkanjem čustvene inteligence. Čisto nekaj drugega so zdravo samozavestne ženske. Ne moreš ti njih spremenit, lahko pa ti odločaš svoje dojemanje njih. Kot prvo jim ne daješ pozornosti, se izogneš njihovi družbi, se jim naučiš reči ne, sama sebe ovrednotiš. Zavedaj se, da imaš svoje možgane katere ti uporabljaš, ne rabiš drugih. Nihče ni nad tabo, samo ti. Če sebe izgubiš, ker si ne stojiš ob strani, bodo vedno pometali s tabo. Če se ti slabo počutiš ob toksičnih ljudeh, ni njihov problem, ampak tvoj. Ko ti bo to postalo kristalno jasno, boš precej dobro shajala z njimi, brez tvojega podrejanja.
Kaj se pa potem glasiš? Ni prosila za ajčkanje, ampak za nasvet, kako naj se tega reši. Da se odločiš rešiti zadeve, pomeni, da je brca v rit že od nekje prišla. Zato ne rabi niti tvoje brce, niti tvojega grajanja. Moja brca zate pa je, da prečisti sama pri sebi, zakaj ti tako dobro dene, ko se vzvišeno spraviš na nekoga, ki prav lepo prosi za pomoč. Če tega ne zmoreš prepucati sama, si najdi pomoč.
[/quote]
Lahko pa tudi pomagamo s kako brco. 🙂
mislim sicer, da gre za našo trolko, ker je prepoznana po stavkih sem ženska sem moški…..
dejansko pa je kar precej takih žensk, ki ne prenesejo, da ima kakšna druga ženska moč in avtoriteto. Vzgojene so namreč bile v stilu, da so ženske kure, ki morajo počepati pod petelini.
moč in denar jih tudi najbolj seksualno podžgejo , zato so seveda zmedene, ko naletijo na žensko, ki ima moč in denar, saj se ob tem ne morejo navlažiti, zato postanejo do takih žensk sovražne in nestrpne.
Žalostno pa je, da so v resnici sovražne do same sebe in zato je normalno, da imajo v življenju kup problemov. Dostikrat to rešujejo z begom v bolezenska stanja.
Rešitev pa je seveda mučna in mukotrpna, potrebno je predelati in spremeniti vse vzorce in vedenja, prevetriti vsa stališča, vrednote in čustva in nekje najti samospoštovanje in ljubezen do sebe.
To da se počutiš tako, je popolnoma logično ob taki mami in zdaj ko si dojela vzrok svojega strahu, začni intenzivno delati na tem. Za začetek v knjižnico po knjige npr. ‘Če škripa med hčerjo in materjo (V. Secunda)’ ali ‘Strupeni starši (S. Forward)’ in kakšno o samozavesti. Moraš se zavedati, da je vse v naših glavah. Kar se pa tiče vpliva staršev na odrasle otroke, je pa lahko ta vpliv močan tudi po njihovi smrti, zato ni nikoli prepozno da ukrepaš in začneš živeti!