Če slediš svoji duši te življenje popelje na najbolj čudovite destinacije
In kako veš, katero je Ego in katero Duša?
Pa objasni prosim “delo na sebi” – to je zelo ohlapen pojem.
[/quote]
Ego prepoznaš tako, da pri neki odločitvi, naj si bo kariera, partner itd, čutiš v sebi en tak filing, da nekaj ni prav, potem pa si poskušaš razlagati drugače(pa saj vendarle ni tako slabo, pa saj on ni tako slab človek itd.) Slediti svoji duši pomeni, da popolnoma slediš notranjim občutkom. Če ti nekaj pravi, moram postaviti meje določenim osebam jih postav, ne išči izgovorov kot je, pa saj pretiravam itd. Ko zares slediš svoji duši, počasi dosežeš notranji mir. Sledenje duši je sledenje svojim čustvom, sebi. Prvi korak dela na sebi je odpuščanje. Drugi korak, kenslanje ljudi, ki niso v tvoje dobro, Tretji korak, sprejemanje vseh svojih čustev(dobrih in slabih), četrti korak izguba krivde, odgovoren si samo za svoje počutje, počutje drugih je njihova odgovornost. To je proces, ki ne prinese rezultatov v enem dnevu.
Ego prepoznaš tako, da pri neki odločitvi, naj si bo kariera, partner itd, čutiš v sebi en tak filing, da nekaj ni prav, potem pa si poskušaš razlagati drugače(pa saj vendarle ni tako slabo, pa saj on ni tako slab človek itd.) Slediti svoji duši pomeni, da popolnoma slediš notranjim občutkom. Če ti nekaj pravi, moram postaviti meje določenim osebam jih postav, ne išči izgovorov kot je, pa saj pretiravam itd. Ko zares slediš svoji duši, počasi dosežeš notranji mir. Sledenje duši je sledenje svojim čustvom, sebi. Prvi korak dela na sebi je odpuščanje. Drugi korak, kenslanje ljudi, ki niso v tvoje dobro, Tretji korak, sprejemanje vseh svojih čustev(dobrih in slabih), četrti korak izguba krivde, odgovoren si samo za svoje počutje, počutje drugih je njihova odgovornost. To je proces, ki ne prinese rezultatov v enem dnevu.
[/quote]
To je lahko za nekatere tudi zelo boleč proces, se posloviti od ljudi in stvari v življenju, ki ti ne služijo več in niso v tvoje dobro.
se pa strinjam s tabo v napisanem Dušica❤️
Ego prepoznaš tako, da pri neki odločitvi, naj si bo kariera, partner itd, čutiš v sebi en tak filing, da nekaj ni prav, potem pa si poskušaš razlagati drugače(pa saj vendarle ni tako slabo, pa saj on ni tako slab človek itd.) Slediti svoji duši pomeni, da popolnoma slediš notranjim občutkom. Če ti nekaj pravi, moram postaviti meje določenim osebam jih postav, ne išči izgovorov kot je, pa saj pretiravam itd. Ko zares slediš svoji duši, počasi dosežeš notranji mir. Sledenje duši je sledenje svojim čustvom, sebi. Prvi korak dela na sebi je odpuščanje. Drugi korak, kenslanje ljudi, ki niso v tvoje dobro, Tretji korak, sprejemanje vseh svojih čustev(dobrih in slabih), četrti korak izguba krivde, odgovoren si samo za svoje počutje, počutje drugih je njihova odgovornost. To je proces, ki ne prinese rezultatov v enem dnevu.
[/quote]
To sicer ni Ego, ampak ok, pustimo.
Se pa popolnoma strinjam s tabo, kar se tiče “če si življenja ne kreiraš glede na mnenje okolice” – tega pa žal nihče ni sposoben. Čeprav bi si rad/a predstavljala tako.
Razen kakega budističnega meniha ali razsvetljenca. Kar pa običajen človek ni. Torej: moraš se prilagoditi, zavedati se svojega dosega, ti pa žal živiš v (trenutnih) fantazijah, ki te bodo, ko bo čas za to, postavila na zelo trdna tla.
V teoriji se strinjam s tabo. V praksi se tudi malo spogledujem z osebnostno rastjo in duhovnostjo. Sem pa že dolgo na svetu in žal ugotavljam, da osebe, ki preveč “sledijo svoji duši“ skoraj praviloma težko vozijo skozi življenje. Vem za nekaj takih, ki so pustili službo, ker je le ta omejevala njihov pravi jaz, da bi sledili sanjam, a se je končalo s polomijo in nadaljevalo z životarjenjem na socialki ali kelnarjenjem. Od navdihujočih slik, energetskega nakita, objav pozitivnih misli na FB se ne da živeti. Izjeme lahko prešteješ na prste ene roke. Pa še tam se v ozadju skriva še kakšen drug, bolj posveten biznis ali dobrostoječi partner. Za kar nekaj teh oseb vem, da težko shajajo z okolico, so konfliktne, nezadovoljne same s seboj in letajo od ene delavnice/tehnike/guruja do drugega, besno iščoč “tisto pravo“, ki pa se vse bolj odmika.
To kar opisujete nima veze s “sledenjem svoji Duši”, ali malo manj duhovno, biti povezani s samim sabo, iskreni do samih sebe oz.odgovorni za svoja dejanja.
To kvazi sledenje, o katerem za te ljudi pišete, je ravno tako beg od samih sebe, samo v drugo skrajnost.
Poanta poznati sebe, ravnati iskreno in odgovorno do sebe in drugih, je ravno v tem prostoru in času ter družbi, v kateri živimo.
Torej, tisti, ki se nauči najbolj kvalitetno slalomirati skozi sedanje življenje, vključujoč tako sebe v celoti, kot tudi druge, Se zna spopadati z vsemi tegobami, slabimi, dobrimi, izrednimi dogodki, dejanji, ljudmi, je tisti, ki je dejansko zmagovalec tega življenja.
In takih je izredno malo.
Vse ostale mambo jubmo čudeži, so navaden beg. In tega je ogromno. Enako velja za tiste, ki bežijo v materialni svet kot tisti, ki bežijo v duhovnega.
Ko znaš sprejet realnost in se soočat z realnimi stvarimi, ljudmi, dejanji, hkrati tako drugim kot sebi ne škodiš, si car/ica! 😉
Pot do tha je pa za večino, vse Življenje.
Življenje mora biti uravnoteženo, zmerno, noben ekstrem ni dober, vsega mora biti ravno prav. Na eni strani odgovornosti, obveznosti in discipline, na drugi pa stvari, ki so ti le v veselje in užitek ter časa za počitek. Hkrati pa potrebujemo tudi dovolj poguma in volje za nove izzive, ter dovolj razuma, da čim bolje razumemo svojo situacijo in ne sledimo slepo nekim trenutnim impulzivnim idejam. Preudarnost je pomembna.
Kadar tega ravnovesja ni, se človek poruši, sesuje, zboli, stagnira, negativno vpliva na sebe, druge in na odnose z drugimi ljudmi ali pa dolgoročno gledano drastično upade njegova kvaliteta življenja.
Iskrenost do sebe in s tem tudi poznavanje samega sebe in svoje situacije ter okoliščin so pa ključni, da človek sploh lahko sprejema pravilne odločitve za svoje (in posledično tudi tuje) dobro. Temu se po domače reče modrost.
Kaj za boga bozjega je to famozno [hashtag=delo]#delo[/hashtag] na sebi#. Kaj delas sam s seboj, to mi ni bilo nikoli cisto jasno.
Je to letanje od ene prodajalke megle do druge? Je to obiskovanje nekih piramid, kjer kvazi arheolog prodaja nebuloze o kozmicih energijah? Je to [hashtag=popotovanje]#popotovanje[/hashtag] od enega mutibarica ala Braco in njemu podobnih nategunov do drugega#, je iskanje smisla v nekih vzhodnjaskih religijah, je udelezba na delavnicah za odpiranje in ciscenje caker itd, itd, itd … aja, se angelske studie sem izpustila!
Ma saj se ne norcujem. Le zadnje leto poslusam in spremljam (bolj od dalec) nekoga, ki veeeliiikooo dela na sebi, pa je revez, vedno bolj dalec od sebe.
…pomeni priti do resnice o sebi. “Kdo sem?” je osnovno vprašanje. Dokler mislimo, da smo persona z imenom in priimkom, pa s fizičnimi in psihičnimi lastnostmi, smo še zasidrani v egu, ki ni naše bistvo. Ko s pomočjo duhovnih tehnik (ali celo brez njih) zaživimo iz centra, torej iz duše, se nam pogled na življenje spremeni za 180 stopinj. Namen “dela na sebi” je dosežen, ko skozi osebnost (ego) znamo izražati kvalitete duše. Ne živimo več iz ega, temveč skozi ego.
Prvo kot prvo, moraš biti malo dprt za take stvari, ker če pristopaš z nekim posmehom in vzvišano, se lahko stvari samo poslabšajo in lezeš samo navzdol.
Kot drugo pa, kot je že nekdo napisal, delo na sebi ne pomeni letat okoli šarlatanov ali Bracotov, ampak se vsest vsak dan vsaj za 15 ali 30 minut in se poglobiti vase. Vprašat se kdo si, kam greš, kaj si želiš ali je to življenje res tisto, kar želiš v življenju? Lahko je to tudi meditacija, ki jo priznava ves svet in potem se začne. Ko umiriš um, vedno bolj zaznavaš svojo intuicijo, ki nikoli ne laže in vedno kaže pravo pot.
In ko najdeš stik s svojo zavestjo, si opravil že veliko dela in pot te vodi na pravo mesto.
Res pa je, da to ni za vsakega, sploh za tiste, ki se imajo za realiste in ki mislijo, da jim življenje ne more priti do živega. Vendar usoda ne izbira, in ko udari ima tisti, ki je že delal na sebi boljše orožje že v rokah.
Nekdo, ti ki razglabljaš samo koliko brisač na teden operete, bo težko podal kakšno mnenje, ki ima težo.
Oprosti, nisem bila tista, ki je razglabljala o opranih brisacah.
Sem napisala svoje mnenje. In ne vem zakaj bi ga morala utemeljevat.
Pac ne verjamen v te novodobne “prodajne nise”. In vedno bom obsojala ljudi, ki izkoriscajo stisko ljudi (kar obiskovanje teh sarlatanov nedvomno je) za mastne zasluzke.
Tudi osebi, ki sem jo izpostavila v prvem postu, sem povedala, kaj si mislim o “iskanju samega sebe” in “delu na sebi”
[/quote]