Že nekaj časa se spopadam s težavami na delovnem mestu. Delo mi sicer ustreza in ga zelo rada opravljam.

Velik problem mi predstavljajo odnosi. Sodelavke so se me namreč zaradi neke osebne okoliščine lotile na osebni ravni. Najprej je začela ena, potem pa so se ji pridružile tudi ostale.
Sploh ni bil nikoli problem v delu. To je vedno (predvsem z moje strani) potekalo normalno in korektno. Zaradi mene kolegice nikoli za nič niso bile prikrajšane.

Kako bi vi ravnali, če bi se vam nekdo vmešal v zasebnost in vas na osnovi tega ogovarjal tudi pri nadrejenih? Gre za zelo občutljivo okoliščino, katerega res ne bi tu izpostavljala. Lahko rečem, da sem zaradi nje že dve leti žrtev mobinga.

Vsem bom za kakršen koli nasvet zelo hvaležna.

Ravno zaradi takšnih stvari, striktno in strogo ločim službo in zasebnost. Moji sodelavci o meni vedo samo par najpomembnejših stvari: ime, starost, kje živim, in še par malenkosti. Z njimi se v prostem času ne družim, v službenem pa pogovarjam skoraj samo o službenih stvareh.
Glede vsega ostalega (ali imam partnerja, kje sem prej delala, kaj počnem v prostem času, kam grem na dopust, itd…) jim direktno povem, da so to osebne stvari, ki jih ne želim deliti.

Žal je to tipična lastnost ženskih kolektivov, povem iz lastnih izkušenj, kot vodja (moški) večinoma ženske skupine. Tako, kot se ženske znate uničit med sabo, se (kao agresivni) moški lahko samo skrijemo.

Kaže da smo moški res drugačni. Jaz ko sem imel težave sem se obrnil na nadrejenega. Je takoj naslednji dan bil zbor in od takrat naprej mir.

Pozdravljena!
Jaz lahko rečem, da sočustvujem s tabo. Sem v podobni situaciji – z odporom se zbujam ob delovnih dneh in pridem v službo. Tudi čez vikend nisem ravno 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} mirna.
Traja od konca leta 2014 torej teče 5.leto.
Premestitev po 3. porodniški. Delo nesmiselnih reči, medtem ko sodelavki umirata od preveč dela. Nihče na firmi me ne je…. razvrednotena in ponižana do konca. Prej sem že kar lepo poplezala po strokovni poti, nato pa padla na dno.
Sodelavki šepetata med sabo, se pogovarjata samo, ko me ni v pisarni.
Ignoranca.
Imam samo enega sodelavca, s katerim se tudi osebnostno čutiva kot sorodni duši. Se lepo razumeva. Sva oba direktna, praktična, ne znava spletkarit.
Sva bili z eno že poklicani na razgovor, da zakaj se ne pogovarjamo. Jaz sem takrat povedala kar mislim, druga je sedela in rekla pač, nič bom tiho. Verjetno je potem nadrejenemu njen pogled povedala, ko sta bila sama. Nočem nekega hudega kofetkanja, ma dobro jutro da izdahne.

Kaj lahko narediš?
Jaz sem v začetku trpela res ful močno. Nočne more sem imela. Potem sem se vmes kar malo oddaljila od vsega skupaj, se morda celo smejala morbidnosti situacije.
Žal je v zadnjih nekaj mesecih prišlo nazaj. Poslala sem prošnjo za delo, iščem drugo delo.
Žal so vse priložnost precej oddaljene od kraja bivanja – glej ga zlomka, sedanje delo je pa blizu, res priročno. Ostale službe po uro daleč.
Že pride, da bi lahko šla na razgovor, pa dam rep med noge in tukaj trpim, v coni udobja. A stagniram, umiram, se poneumljam. Sem pa v letih, ko bi morala profesionalno najbolj rasti. Zapravljam čas svojega življenja. Hkrat pa nima jaj- da bi storila nekaj konkretnega in šla od tod. Žal nima toliko podjetniške žilice, da bi se znala prodajat.

Torej – se lahko psihično toliko oddaljiš od situacije in jemlješ službo samo kot instrument za dosego cilja? Se ne meniš za te ženske, ne dopustiš da bi vplivale na tvoje počutje?

Lahko seveda iščeš drugo službo, če jih je kaj na tvojem koncu, čeprav po eni strani se ti zagotovo zdi zamalo – zakaj bi morala ti iti?

Jaz sem že videla, kako bi jih tožila (firmo, tudi direktor je cvetka) za mobing. Pa sem videla, da je kazen komaj 15.000 eur, kar ni zadosti za ves cirkus, ki bi bil potreben.
Bi pa imela zadosti prič – gotovo vse te, ki so odšli s firme, ki pa jih je dosti, saj je fluktiacija ogromna.

A nisi v službi zaradi sebe? Nehaj jim ugajati, bodi močnejša od njih, pa še naprej vestno in predano opravljaj svoje delo. Ne bodi snežinka in si utrdi kožo.

Meni se podobno dogaja po drugi porodniški… eh pa vsaj vse kar se tiče računalnika/klicev uredim med službo in sem popoldne lahko v miru z otroki.
Sem bila tudi na začetku čisto paf in fertik, zdaj sem v fazi, ko mi je vseeno.

Po porodniški te res čist razvrednotijo.

Pri meni je težava v tem, da je z mano privat navezala stik ena izmed sodelavk. Igrala je naklonjenost do mene, v resnici pa je hotela le pridobiti moje zaupanje, kar ji je žal uspelo in sem ji povedala stvari iz moje zasebnosti, ki jih ne bi smela. To je uporabila proti meni, povedala vse eni drugi sodelavki, s katero dejansko še vedno prijateljuje in sta res prijateljici, saj se privat dobivata, ravno ta njena prijateljica pa vse, kar sliši iz mojih ust, pove nadrejenim. Popolnoma vse. Še tako banalne stvari. O moji osebni okoliščini pa itak. Potem se jima je pridružila še ena sodelavka in zdaj so vse proti meni.

Naj povem, da sem sicer na delovnem mestu vedno bila zadržana. Nisem hotela nekih stikov, razen službenih. Opravim pač svoje delo in grem domov.

V tem času resno razmišljam o prijavi. Imam vsega dovolj. Z živci še nikoli nisem bila tako na koncu. Naj povem, da ne jemljem nobenih pomirjeval, nič. Popolnoma brez pomoči česarkoli se borim proti temu. Nisem si mislila, da bom svoje zaupanje tako drago plačala.

Mislim si, da to počnejo, ker želijo napredovati, ampak jaz jim v ničemer ne morem predstavljati grožnje za njihovo napredovanje in zato predvsem vedenja teh dveh sodelavk ne morem razumeti. Zakaj to počneta? Pa obe imata družini. Od kje jima sploh čas, da vlagata toliko energije v vso to negativo.

Vodstvo zame nima posluha, saj ima raje tiste, ki tožijo. Dela imamo dovolj, zato ne vem, kako sploh tudi med delovnim časom najdejo čas za obrekovanje po telefonu. Pišejo si po socialnih omrežjih, enkrat pa je ena pustila odprt računalnik in FB, pa sem videla, kaj je pisala. Spet o meni.

In dejansko to obnašanje tudi delodajalec tolerira. Mogoče ga celo vzpodbuja.

Kaj mi je narediti, ne vem. Iščem pa drugo službo, pa čeprav to sedanje delo rada opravljam. Odnosi so žal ključni in če ti niso vsaj vzdržni, potem je nemogoče ostati.

V katerikoli firmi in v kateremkoli oddelku se lahko pojavi kak negativec. Zato ne vem, če bi bilo smiselno zaradi peščice sodelavcev menjati službo.
Če ljudje čutijo, da niste močni in vas s svojim obnašanjem zlahka vedno znova prizadanejo, bodo to počeli tudi dalje. Morate nekaj spremeniti pri sebi, korektno spremeniti dojemanje njihovih negativnosti. Nihče vas z ničemer ne more prizadeti, če vi to v sebi ne dovolite!
Najprej jim povejte, tako na miren način in brez obsojanja, da vas njihovo obnašanje prizadane in vas moti pri svojem delu. Če ne bo pomagalo pa jih enostavno ignorirajte in dejansko v sebi naredite nevidni zid pred njimi. Ker samo vi ste odgovorni, da se čutite prizadeti. V sebi morate najti moč, da si ne dovolite, da bi vas hudobija drugih prizadela. Na vas je, da sami s seboj razčistite ali se vam splača se sekirati zaradi drugih ljudi. Jaz pa vam povem, da se vam ne splača, da se vam ni potrebno sekirati, ker njihovo obnašanje je njihov problem in ne vaš.
Šele, ko bodo ugotovili, da vas ne morejo več prizadeti bodo izgubili veselje, do ogovarjanja, hinavščine in sploh do ukvarjanja z vami. Potem boste imeli mir. Razmislite.

Meni se podobno dogaja po drugi porodniški… eh pa vsaj vse kar se tiče računalnika/klicev uredim med službo in sem popoldne lahko v miru z otroki.
Sem bila tudi na začetku čisto paf in fertik, zdaj sem v fazi, ko mi je vseeno.

Po porodniški te res čist razvrednotijo.
[/quote]

Oj meni podobna 🙂 Joj je bilo hudo, po moje najhujše obdobje v mojem življenju (po puberteti in odnosih doma takrat). Ja, lahko rečem, jaz se tudi poprobam tako naštelat, da vimim pluse. Kake dneve, ko nimam kaj početi pa je zares hudo. Bi kar jokala.
In tudi če predlagam naokrog, da bi kaj delala, pravijo ne, to ni tvoje delo (WTF?).
Pravijo, da imam zadosti drugega bolj pomembnega.
Tudi eni sodelavci, ki naj bi bli bolj pri koritu, me totalno ignorirajo. Saj veš, se ne družimo s črno ovco. Pred porodiško so se do mene vedli popolnoma normalno – ne bi si predstavljala, da se sploh lahko kdo obnaša tako kot se oni zdaj.

očitno ta ” osebna okoliščina” ni nič kaj dobrega o tebi. A si seksala s šefom, direktorjem oz. nekaj najbrž je, kar nate meče slabo luč. Tudi energetska povezanost s sodelavcem se malo tako tako bere.
Če ga že serješ, potem moraš biti vsaj tiho, vsaj za drugič si zapomni.
Imaš pa dve varianti – zamenjaš službo in se v novi drugače obnašaš.
To svojo osebno okoliščino, ki se je očitno sramuješ, nehaš potencirat in jo obelodaniš.
Ko boš nehala skrivat, ti tudi nič ne bodo mogli.

Imamo probleme v službi

Gre sicer odnosi s delovodjom dere se na delavce grozi z odpovedim daje težje dela drugi so zaščiteni pa se skrivajo nič jim ne reče

Kadrovska služba nič ne ukrepa

Kaj pravite a je pametno da se prijavi na inšpektoratu za delo

Mobing na delovnem mestu … oz. drugače, ”metanje polen pod noge”.

Vprašati se morate zakaj?

Mogoče ste vizualno privlačni, imate boljšo plačo od drugih, imate lepega partnerja ki vas pride iskat po službi, imate boljše možnosti za napredovanje v karieri.

To so načeloma glavni vzroki zakaj vam nekdo serje po glavi – FAUŠIJA.

Pa lahko prijavim inšpektoratu za delo Republike Slovenije?

Neketeri inšpektorji so povezani z delodajalci.

Se strinjam s tem. Trenutno imajo moc nad tabo, ker bi stvar zelela obdrzati zase.

Glede na to, da ocitno itak ze vsi vejo, kar mirno pljuni ven in jim odvzemi to moc.