Ker sem zbolela za gripo, se me mož izogiba, namesto da bi mi pomagal
Jaz na bolniški, vsa nemočna, izčrpana, vse me boli, on pa se potepa po svetu, ker se me boji kot hudič križa, da revček ne bi zbolel. Jaz se komaj do kuhinje prebijem, da si skuham čaj, njega pa od nikoder. Ponoči spi v dnevni sobi, na kavču. Na kosilo hodi k svoji mami, mojega noče, da se slučajno ne bi okužil. Prav privoščim mu, da zboli. Takrat naj ne računa name.
Katastrofa!
Namesto, da oba zbolita, se je tvoj pametno odločil. Kaj imaš z gripo po kuhinji za skakat? Naredi si čaj in to je to, ne pa da kosilo kuhaš. Deca pa naj mati pedena, da ti ne posvinja kuhinje, pa še zate naj domov prinese. A to, da po svetu leta si mislila, da v službo hodi? Pravilno! Pa na kavču naj spi. A morata res biti oba bolana?
Ko zbolim, spodim moza iz spalnice in ne spustim nikogar noter, prav izoliram se. Kuha kdor ima cas, da ne trosim bacilov po kuhinji. Roke si razkuzim vsakic, ko stopim iz spalnice.
[/quote]
To se meni zdi najboljša varianta. Avtorica, predlagaj možu, da boš zaprta v spalnici, on pa naj skrbi za gospodinjstvo.
Avtoričin mož pa se je najbrž okužil, še preden so se pri avtorici pojavili prvi znaki bolezni (ko ni še vedel, da se je mora izogibati).
Sam me res zanima, kakšno mnenje bi padlo, če bi bila situacija obratna. Da bi mož zbolel, žena pa bi cele dneve pohajala, hodila na kosilo k mami in spala na kavču. Dedec pa bi si bogi moral čaj sam skuhat in ojoj groza, kosilo tudi.
[/quote]
Sem se pravkar nalezla od moža. Ponoči je bilo za umret, zdaj je malo boljše, ampak če bo razvoj bolezni kot pri možu, še me glavno čaka. Če bi se imela kam umakniti, bi se. Tako se je v spalnico umaknil mož. Žal je bilo zadosti samo to, da sem mu nosila hrano v sobo. Egoistično je pričakovati, da bo zdrav človek riskiral okužbo po nepotrebnem. Prav je naredil, da se je umaknil. Poskrbel bi lahko edino, da ženi dostavi kosilo in skuha vsak dan vedro čaja. Drugo tako nimaš kaj. Kaj pa naj po vaše? Leži zraven nje?
Sama bi imela predaleč se za vozit in evo, zdaj pa imam. Je pa kar hudo, to letos. Mož ni zbolel že petnajst let, enako prijateljica. Očitno tudi po močnejših tolče. Pazite se in egoizem tukaj ni odveč. V mejah sprejemljivvega, seveda.
Sem se pravkar nalezla od moža. Ponoči je bilo za umret, zdaj je malo boljše, ampak če bo razvoj bolezni kot pri možu, še me glavno čaka. Če bi se imela kam umakniti, bi se. Tako se je v spalnico umaknil mož. Žal je bilo zadosti samo to, da sem mu nosila hrano v sobo. Egoistično je pričakovati, da bo zdrav človek riskiral okužbo po nepotrebnem. Prav je naredil, da se je umaknil. Poskrbel bi lahko edino, da ženi dostavi kosilo in skuha vsak dan vedro čaja. Drugo tako nimaš kaj. Kaj pa naj po vaše? Leži zraven nje?
Sama bi imela predaleč se za vozit in evo, zdaj pa imam. Je pa kar hudo, to letos. Mož ni zbolel že petnajst let, enako prijateljica. Očitno tudi po močnejših tolče. Pazite se in egoizem tukaj ni odveč. V mejah sprejemljivvega, seveda.
[/quote]
Po močnejših ne tolče. Cel teden sem ležala ob otroku z gripo in se nisem nalezla, mož prav tako ne. Nihče ne govori, da bi moral ležat zraven nje, jo držat za rokco in tako dalje. Mi je pa normalno, da ob tako hudi bolezni v družini skrbimo drug za drugega. Bolnik naj bo v eni sobi izoliran od vseh. Hrano, čaj ali kar potrebuje, mu lahko pustiš tudi pred vrati. Dobijo se maske za obraz in roke se razkužuje, prostore primerno zrači. V avtoričinem primeru pa jo je mož popihal, niti hrane ji ne prinese. In daj no, zvečer gre spat na kavč, na katerem je ona cel dan ležala. Meni je to bolj izgovor, ker se mu ne ljubi skuhat tiste pašte in lonca čaja. Če bi se bal bolezni, bi tudi spal pri mamici.
Sam me res zanima, kakšno mnenje bi padlo, če bi bila situacija obratna. Da bi mož zbolel, žena pa bi cele dneve pohajala, hodila na kosilo k mami in spala na kavču. Dedec pa bi si bogi moral čaj sam skuhat in ojoj groza, kosilo tudi.
[/quote]
Česa v stavku, da: dec od svoje matere še ženi prinese, nisi razumela¿