Najbolje biti sam
Sem vdova ze 10 let stara 45 let. Imam dobro službo, srednje plačano, imam svoj dom, znam poskrbeti zase, sama poskrbeti za svoj dom. Moj videz ni slab, moški radi pogledajo za menoj. Imam tudi sina starega 25 let, že ima dekle, tudi službo. Pred dobrim enim letom sem si zaželela, da bi spoznala nekoga. Moškega, ki bi bila skupaj, se druzila, mojih let, skupaj hodila na dopuste, seveda ne iščem finančnega ministra. Nočem pa živeti z moškim pod isto streho. Seveda kakšen vikend je lahko pri meni, ali jaz pri njemu. Moram reči, da je res grozno. Ali se name obešajo mladi, ki so stari, kot moj sin, iščejo celo resno vezo, nekateri iščejo samo zabavo. Ali me pecajo moški, ki so stari, kot moj oče, ali mojih let, ki bi se tako preselili k meni. Vse je nekaj neresno, materialistično in vse samo sex. Mislim, da je najbolje, da sem do konca sama.
ločena? Ne, z moje strani ne, kaj pa prinese življenje pa nioli ne veš! Moj mož in oče mojih otrok, je bil zame to, kar doživiš, če imaš srečo, samo 1x v življenju. V letih, ko se še osebnost izoblikuje, ko skupaj rasteš v družino, ko se podzavestno prilagajaš en drugemu, to je to….in kljub 45 letom, standardov ne znižujem v nobenem pogledu. Žalovala, izjokala svojo bolečino ob izgubi….preživela samo zaradi otrok, zdaj nekako zaceljeno, pa še vedno se spomnim nanj vsak ljubi dan.
Pomoje prej zadanem Loto, kot še enega takega moškega!!!
Narobe mislite. Ne iščem moskega, za občasna srečanja. Resna veza je tudi, da dva ne živita skupaj. Vse počneta lahko skupaj samo, da nista pod isto streho. Rada imam svojo zasebnost.
[/quote]
To ni potem preveč resna zveza, če imaš rada svojo zasebnost. Le to namreč lahko živiš tudi, če je nekdo pod tvojo streho. Kakorkoli, dokler ne najdeš ustrezne osebe, ki se ujema s tvojimi pričakovanji, pa je verjetno res bolje biti sam.
mogoče, sem v prvih letih občutila osamljenost ob praznikih, dopustih, predvsem, ko je bil mlajši otrok še mali, sem bila žalostna, ko sem gledala, kako požira z očmi, druge očete, ki se igrajo z svojimi otroci.
Zdaj, pa samo čakam, da imam prosti dan in niti 1x ne pomislim, da mi je hudo, ker sem sama. Vsega se navadiš, tako, da se včasih prav ustrašim, ker mi je to tako samoumevno, da se imam super.
To ni potem preveč resna zveza, če imaš rada svojo zasebnost. Le to namreč lahko živiš tudi, če je nekdo pod tvojo streho. Kakorkoli, dokler ne najdeš ustrezne osebe, ki se ujema s tvojimi pričakovanji, pa je verjetno res bolje biti sam.
[/quote]
Ko živiš z nekom je konec zasebnosti. Samo nekakšno prilagajanje, odrekanje.
Poznam ljudi, ki imajo takšno vezo. Vse delajo skupaj. Le živijo ne skupaj. Normalno pa, da včasih eden prespi pru drugem.
Dokler ne naletis na pravo osebo.
Jaz verjamem da taksna oseba obstaja, le najti se morata. Ce pa bos vseeno prevec osamljena in nekoga zelela, bos morala spustiti kriterije. Vec kriterijev manjsa izbira.
Tudi sama sem bila vdova pri 32 letih, ko sem se pobrala sem iskala obcasneza, ker potreba je pac hotela svoje. Naletela sem na krasnega moskega, se zaljubila, porocila, otroke imava, smo srecni.
Samo pocasi,… pa med ljudi pejdi, razna drustva, knjiznice, klubi rekreacija, kino, muzeji, nekdo morda ravno tam isce nekoga kot si ti.
Ko živiš z nekom je konec zasebnosti. Samo nekakšno prilagajanje, odrekanje.
Poznam ljudi, ki imajo takšno vezo. Vse delajo skupaj. Le živijo ne skupaj. Normalno pa, da včasih eden prespi pru drugem.
[/quote]
Konec zasebnosti? Ne vem, kaj tretiraš pod zasebnost. Bereš knjigo in rabiš mir? Ne vidim težave, če je nekdo zraven tebe, takrat pač počne nekaj drugega. Kakšna zasebnost pri tebi ne bi šla, ne razumem?
Se pravi, če prav razumem, želiš si partnersko zvezo, samo ne pod isto streho. Tako kot npr. mladi par, preden se vseli skupaj in živi vsak pri sebi. Po moje je to še najboljša varianta, glede na to da si ne nameravaš ustvariti družine. Best of boath.
Je pa verjetno težko najti ustreznega moškega kandidata za tole. Se mi zdi, da je tole bolj nam ženskam všeč. Na takega k večjemu bolj mimogrede naletiš, če imaš srečo, ker se moški, ki tudi “iščejo” mogoče bolj opredelijo v eno ali drugo stran: ali življenje skupaj ali pa samo občasna srečanja.
Sicer pa ne vem, samo razmišljam, ugibam. Sem čist out iz takih stvari 🙂
Tudi jaz ne zamenjam moj samski stan za dedca!
Urejen dom, otroci po svoje……. jaz delam kar hočem.
Je pa dobro vzdrževat stike s prijatelji, kakšno sosedo, žlahto, da si pomagamo. Če ne s čvekanjem pa s kakšnim nasvetom, pomočjo.
Vedno moraš imeti nekoga, da se lahko nanj zaneseš.
In zadnja rupa na frulici je en dec, ki bo smrčal, pustil vsak dan za en stroj cunj – ali bil zanemarjen…. in mislil, da je Trpin, ker te pelje do trgovine. Ali pa da zamenja varovalko in za to ponuca 2 uri.
Ja za kakšen izlet…. sicer pa pred vrati: “Hvala za družbo, čao!”