kaj je z mladino
Imam tri nečake, stare 39, 34, 31 in dve nečakinji, 35, 30.
Imam tudi sina starega 24 let.
Vsi so zaposleni, vsi na svojem, vsi izgledajo dobro, urejeni, pridni…
Ampak, vsi so še vedno samski.
Pravijo da se danes težko dobi “normalnega” parterja za resno, skupno življenje.
Fantje pravijo, da dekleta padajo le še na hud avto in materialne dobrine, dekleta pa pravijo, da fantje niso več za resno življenje, resno vezo.
Je res tako?
Žalostno.
Škoda, da so v žlahti, sicer bi se lahko med seboj sparčkali, če so že tako super, drugi so pa vsi čudni.
Jaz mislim, da se že v prvem odgovoru skriva glavna težava – enostavno velikega števila mladih danes ustvarjanje partnerstva in družine ne privlači dovolj, da bi se bili za to pripravljeni čemu odpovedat in v to investirat svoj čas in denar. So raje samski in se imajo možnost ukvarjat samo sami s seboj, brez prilagajanja.
Ja pa zakaj bi se morali poparčkati, če jim pa sploh ni do tega? Življenje je mnogo lepše, če nisi poparčkan in ti skoz en teži z vsem in se mu moraš prilagajat, zganjat kompromise, itd. Zakaj že bi moral kdo to početi? Če imaš dovolj prijateljev, ti na manjka nič, imaš svoj mir in svobodo. Kamor pa gre ta svet, je pa škoda imeti otroke. Tisti, ki čuti potrebo, si že najde drugo polovico, ostali pa sploh ne iščejo.
mladina in “mladina” po večini lepo kar doma dobi vzorce zakaj ostati samski in dobit na vsake toliko neko osebo za poštokat ali nataknit… vsi tisti starševski prepiri, pijani starši, zafrustrirane samohranilke in “samohranilke”, materialisti, materialistke, prešuštniki, prešuštnice itn. in tebi je še vedno čudno zakaj so se odločili za samski stil?
Kar drži. Pa tudi ekonomske prisile je bistveno manj. Včasih en sam ni mogel normalno plačati stanovanja, hrane in relativno brezskrbno živeti – danes pa lahko.
Če bi bilo pa res kar pravijo – da so vsi pripadniki nasprotnega spola čudni ali neresni, lahko začnejo kar pri sebi. Potem so čudni tudi bratranci/sestrične oz. mogoče bratje in sestre. Kar pomeni da ta čudnost ni nekaj tujega, pač pa samo nasprotje med njihovimi pričakovanji in realnostjo.
Pustite jih na miru. Naj bodo samski in brez otrok, ker če se ti kaj težkega in nepredvidljivega zgodi, boš imel v naslabšem primeru samo sebe na skrbi.
Imam 4 urno invalidsko in za to dobim 190€ na mesec. Še za kredit ni. In to pri 35 letih.
Grozno mi je, predvsem zaradi otrok.
Vsi se nekaj borijo za upokojence, invalidi, ki smo visoko izobraženi, z mlajšimi otroki in porinjeni s trga dela, pa sploh ne obstajamo za nikogar. Smo breme svojim partnerjem, ki na polno izgorevajo in lahko samo nemočno upamo, da bodo zdržali, dokler otroci ne zrastejo in se osamosvojijo.
Potem pa imej otroke, dokler si mlad.
a tudi jaz mislim da to ni več mladina 39 let. Halo jaz sem malo stari pa se nima ravno za mladino.
Če pa gledam moje sorodnike pa imamo vsi družine, otroke. Pa sem jaz med starejšimi. Nekaj jih je pod 30 pa imajo tudi že otroke, službo in živijo na svojem.
Mislim da ni težava v tem da ni deklet ali fantov pač pa je bolj težava v tem da se jih veliko ni pripravljena prilagajati. Tiste ki jaz poznam so več ali manj vsi tako da se nebi prilagajali. Za take je bolje da ne grejo v partnerstvo in starševstvo.
Daj pokojnino nazaj in vzami socialno, boš boljše prišla skozi.
[/quote]
Težko je sestopiti, v glavi si še vedno podoben kot si bil pred boleznijo. Imaš lahko še vse umske sposobnosti, znanja, zahteven si do sebe in tvoja pričakovanja ne predvidevajo socialne pomoči. To je velik miselni preskok, ki bi me najbrž pahnil v še večjo depro.
Samski stil, brez obveznosti, nikomur se ti ni treba prilagajati, zakaj bi nosil neka bremena, če ti ni treba. Neumni so tisti, ki imajo družine, trpijo zaradi tega obveznost na obveznost, na koncu pa pozabiš nase in se lahko samo zjokaš od trpljenja, še huje je pričakovati neko hvaležnost za doživljensko trpljenje. Tako je, z glavo skozi zid ni ok iti. Družba bi lahko bila bolj povezana, a ne znotraj družine. Na splošno, navzven,… Družine so si ljudje ustvarjali, ker so potrebovali neko povezanost, obojestransko podporo, a velikokrat tega ni, tudi znotraj družine, gre za neko rivalstvo. Tako prišlo je do tega, da ni več potrebe po tem.
Hja… vzgojili ste storilnostno naravnane potomce in jim pozabili biti zgled pri razlocevanju med ceno in vrednostjo.
Hja… vzgojili ste storilnostno naravnane potomce in jim pozabili biti zgled pri razlocevanju med ceno in vrednostjo.
[/quote]
Tastari ste si lepo vzgojili “mladino” – sedaj boste pač posledice nosili sami.
Jaz sem sicer 28 ampak jih čisto razumem. Postavili so sebe na prvo mesto, svoje cilje in ne rabijo nobenih ovir na poti, do teh zastavljenih ciljev
Da pa danes mladi raje nimamo otrok pa glede na stanje niti ni čudno. S čim ga boš imel? S slovensko plačo? Ja seveda, še psa imaš komaj kaj šele otroka. Najprej največji stanovanjski problem, danes le redki pridejo do lastnega stanovanja brez da ne bi podedovali od staršev ali pa si uredili pri starših. Ni to več 1994, Jazbinskov zakon, ko si za male pare dobil stanovanje. Spet nekateri pa pač enostavno nimamo nobene želje po otrocih, imamo pač druge cilje, četudi se nekateri še tako čutite dolžni postavljat neke kvazi standarde, kaj bi kdo moral. Prilagajamo se pa tudi brez otrok, razen če se vi pač samo doma prilagajate 😉
To, da si nekdo ne želi partnerskega odnosa ali otrok, je čisto ok in na srečo vedno bolj sprejemljivo. Najbrž se tudi zaradi tega več ljudi odloča za tak način življenja, čeprav jih sama ne poznam veliko. Običajno pa tem samskim ali parom brez otrok sploh ne gre finančno slabo, zato res ne bi rekla, da finančno stanje vpliva na njihovo odločitev. S tem, da trenutno se kar dobro živi. Moji otroci so recimo veliko bolje preskrbljeni, kot sem bila jaz v otroštvu. vse z izjemo stanovanj je namreč postalo zelo dostopno in poceni – od igrač, oblačil, potovanj, tehnologije.
Kaj pa je narobe, če so samski?
Jaz sem tudi v takih letih kot ‘mladina’ avtorice (edino, da jaz se nimam za mladino, ker mladina je tam do 25, mogoče do 30, ampak preko 30 pa vsekakor ne več, razen z vidika 80+ letnika :)).
Res je, da je kriza, kar se tiče stanovanja, če moraš vse sam plačevati. Jaz pač nimam nikogar, ki bi mi stanovanje kupil, podaril, je vse na mojih plečih. Ampak samo zaradi tega pa si res ne bi nekoga navlekla na glavo.
Družine ne želim, partnerstvo pa mogoče, ampak ne za vsako ceno. Jaz ne želim komu težiti, ga omejevati, in tudi jaz ne želim, da me kdo omejuje. Najti moškega, ki ne želi družine, obenem pa ima vsaj nekaj podobnih zanimanj kot jaz, je pa res težko. Ampak nekaj na silo pa res ne bi. Občasnike se vedno komot najde :).
To, da si nekdo ne želi partnerskega odnosa ali otrok, je čisto ok in na srečo vedno bolj sprejemljivo. Najbrž se tudi zaradi tega več ljudi odloča za tak način življenja, čeprav jih sama ne poznam veliko. Običajno pa tem samskim ali parom brez otrok sploh ne gre finančno slabo, zato res ne bi rekla, da finančno stanje vpliva na njihovo odločitev. S tem, da trenutno se kar dobro živi. Moji otroci so recimo veliko bolje preskrbljeni, kot sem bila jaz v otroštvu. vse z izjemo stanovanj je namreč postalo zelo dostopno in poceni – od igrač, oblačil, potovanj, tehnologije.
[/quote]
Financno stanje je zgolj eden od razlogov, stanovanje se mi pa zdi ob družinu nuja in to lastniško stanovanje, ne nek najem. Glede na cene in plače pa je to danes bolj mission impossible.
Saj če pogledaš kaj ti pišejo samski ti je jasno kje je razlog. Pa ne mislim nič slabega – vsak se odloči sam kaj bo počel in zakaj. Danes bi radi vsi še malo zaživeli – potovanja, šport, lastne želje. Spomnim se sebe (sem 30) kakšna čudakinja sem bila, ker sem zanosila v najboljših letih – absolvent, služba.. jaz si pa omislim otroka… Prijateljice so potovale, žurale, zapravljale zase… Sedaj je že več takih, ki imajo otroke (a še majhne), veliko jih pa še vedno išče primernega ali so se odločile za kariero. Nič ni narobe z nobeno od odločitev, če le trdno stojiš za njo.