Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Postanejo otroci, ko odrastejo tisto, kar pricakujete

Default avatar

Mamica jje

Imam 15 lrtnika in razmisljam, kako se bo znasel v svetu. A postanejo cisto drugacni? Zaenkrat je se tako naiven otrocicek, vsaj za dolocene zadeve.
Default avatar

uporabniško ime123

Ne vem. Odvisno od tega, kaj pričakuješ. Ampak na splošno bi bil odgovor bolj ne kot ja, ker vsak od nas faila vsaj na enem od klasičnih področij, ki veljajo za uspešnega človeka.
Default avatar

quo vadis

Za svojega otroka zavestno nisem gojila pričakovanj.
Če že, edino to, da bo dete dobro in zdravo odraslo - pustimo to, da se bo dobro znašlo v tem svetu.
Trudila sem se z vzgojo, mu dajala dober zgled, ga podpirala, mu stala ob strani in postal je zanimiva osebnost.
Že v osnovi drugačna od mene, ampak mi je všeč. Tako kot jaz njega, je on mene veliko naučil. Debate z njim so navdihujoče.
Default avatar

MsOlivija

Že od malega vidim, da se dobro znajde v situacijah, tako da se mi zdi, da bo kar dobro vozil tudi naprej:)
Default avatar

bo kar bo hotel biti sam

Lačen in žejen sigurno ne bo - že zdaj si zna skuhat (4. razred), povedat pa mu tudi ni problem svojega mnenja. Če pa sodim po igri Človek ne jezi se, ga bo pa življenje še naučilo, da ni večnih zmagovalcev.
Default avatar

rekla bi

uporabniško ime123 je napisal/a:
Ne vem. Odvisno od tega, kaj pričakuješ. Ampak na splošno bi bil odgovor bolj ne kot ja, ker vsak od nas faila vsaj na enem od klasičnih področij, ki veljajo za uspešnega človeka.
Ko otroci odrastejo in zapustijo gnezdo, se soočijo s svetom okoli sebe: kaj velja za uspeh? Kaj zanj predstavlja pojem "uspeha"? Tisto, kar je njegovim staršem? Ali oblikuje svoj pogled?

Vsekakor se starši, prej ali slej, soočijo z zavedanjem, da so pričakovanja (in skozi nerealizacijo tudi razočaranja) ljudi rezultat njihovega razmišljanja. Ki ni nujno enak tistemu, ki ga imajo njihovi starši ali otroci.

Vsaka oseba, tudi lastni, odrasli otroci, ima pravico najti svojo pot. Popotnica je dana. Obenem ostajajo odprta vrata, da se lahko vrnejo po nasvet, če bi ga želeli.

Največ, kar jim lahko želiš, je, da bi bili srečni.
Default avatar

Cbjvn

Mi2 s sinom sva si zelo razlicna. Jaz vedno tiha in zakompleksana in zamudila pol lajfa. On nasprotje in v tem ga podpiram. Upam, da bo tak kot je tudi kasneje, ko odraste. Razlagam mu pasti zivljenja in moje napake, da ve. In njegove pozitivne lastnosti poudarjam. Ve, da zivljenje niso le vzponi. Ampak tudi padci, vazno je, da se poberes in gres naprej. Me je pa strah tega ponorelega sveta. Ce bi zivel v mojih casih, bi bila brez skrbi.
Default avatar

pomembno

Najbolj pomembno je, da je otrok kot odrasla oseba srečen, samozavesten, samostojen.
Kaj pričakovati? Vsi želimo za otroke samo najbolje, trudimo se maksimalno.
Pokazalo pa se bo slej, ko prej .... ali smo mu dali pravo popotnico za življenje.
Default avatar

ne ne spremenijo se dosti

Mamica jje je napisal/a:
Imam 15 lrtnika in razmisljam, kako se bo znasel v svetu. A postanejo cisto drugacni? Zaenkrat je se tako naiven otrocicek, vsaj za dolocene zadeve.

Si ga že zavijala v vato!
Default avatar

blagor ubogim v duhu

Mamica jje je napisal/a:
Imam 15 lrtnika in razmisljam, kako se bo znasel v svetu. A postanejo cisto drugacni? Zaenkrat je se tako naiven otrocicek, vsaj za dolocene zadeve.
Otroci so primarno odraz svojih staršev/skrbnikov in vzgoje.
Default avatar

Tudijaz

mamica, tudi pri meni je podobno in se večkrat sprašujem, kako se bo znašla kasneje v življenju in kam jo bo odneslo. Dva mesec nazaj je bila stara še 13 let, sedaj pa se mora odločiti za SŠ in poklic, ki bo po vsej verjetnosti vplival na nadaljne življenje. Včasih je že tako "odrasla", včasih pa še čisto "mala punčka". Ne vem....tako pač je v življenju in odraščanju. Če imate urejene medsebojne odnose, spoštovanje, razumevanje, strpnost...mu ne bo težko...
Default avatar

tako nekako

quo vadis je napisal/a:
Za svojega otroka zavestno nisem gojila pričakovanj.
Če že, edino to, da bo dete dobro in zdravo odraslo - pustimo to, da se bo dobro znašlo v tem svetu.
Trudila sem se z vzgojo, mu dajala dober zgled, ga podpirala, mu stala ob strani in postal je zanimiva osebnost.
Že v osnovi drugačna od mene, ampak mi je všeč. Tako kot jaz njega, je on mene veliko naučil. Debate z njim so navdihujoče.

Tako nekako je, le da je bilo meni samoumevno, da bodo otroci dobro in zdravo odrasli ter da sem kot vsaka mama kdaj tudi sanjarila, kako bodo nevemkajvse...

Največja prioriteta mi je bila, da jih naučim razmišljati s svojo glavo in to sem uspela.
Mojih fantazij itak niso izpolnili, pa tudi vedeli niso zanje, niti sem jih kdaj kakorkoli usmerjala v tej smeri, saj so bile to konec koncev le fantazije mame, ki je zaljubljena v svoje otroke.

Kar zadeva ostala, realna pričakovanja, mislim na tista, ko realno pogledaš svojega otroka, ko vidiš njegove vrline in pomanjkljivosti, ko se trudiš spodbujat talente in ublažit napake, lagko tudi realno povem, da so nekatere talente ikoristili, nekatere ne, so se pa pojavili z leti novi interesi in nadarjenosti, pri napakah pa podobno, nekatere smo blažili, nekatere izničili, pojavile so se nove, nekatere smo pa spregledali in sploh nismo delali na njih...

Zdaj so vsi trije odrasli, niso še samostojni, a so a dobri poti in so čisto malo taki, kot bi si jih jaz predstavljala kot odrasle takrat, ko so se rodili, so pa vsi trije izjemni, vsak zase in v marsičem so naju z možem presegli, tako kot vsak mlad človek preseže svoje starše.

V teh 20+ letih njihovega odraščanja sem se ogromno naučila od njih in se še danes učim, mislim, da je to smisel starševstva, da kakor starš uči mladiča nekih veščin, se tudi sam uči od tega mladička, kako biti boljši starš in konec koncev boljši človek!
Debate z mladimi so pa zame izjemne, ne samo z mojimi, z vsemi, ti mladi ljudje so tako polni neke energije, kreativni, s širokim pogledom na svet in neobremenjeni z nekimi nebulozami, s katerimi se obremenjujejo stari, da so zame pravi navdih in neprecenljivo polnjenje baterij! Vam povem, da raje spijem kavo s kakšnim prijateljem ali prijateljico mojih otrok, kot s svojo prijateljico, mladina je danes res zakon!
Default avatar

Krtk

Ne!
Otroci so razočaranje. To so egoistični bitja.
Imajo preveč možnosti in odprtih poti, ki jih ne znajo izkoristiti.
Default avatar

babica od

Moja dva sinova sta dosegla bistveno več, kot sem pričakovala. Oba dosegla univ. izobrazbo, oba imate dobre službe, vsak po 2 otroka, ...