Postanejo otroci, ko odrastejo tisto, kar pricakujete
Za svojega otroka zavestno nisem gojila pričakovanj.
Če že, edino to, da bo dete dobro in zdravo odraslo – pustimo to, da se bo dobro znašlo v tem svetu.
Trudila sem se z vzgojo, mu dajala dober zgled, ga podpirala, mu stala ob strani in postal je zanimiva osebnost.
Že v osnovi drugačna od mene, ampak mi je všeč. Tako kot jaz njega, je on mene veliko naučil. Debate z njim so navdihujoče.
Ko otroci odrastejo in zapustijo gnezdo, se soočijo s svetom okoli sebe: kaj velja za uspeh? Kaj zanj predstavlja pojem “uspeha”? Tisto, kar je njegovim staršem? Ali oblikuje svoj pogled?
Vsekakor se starši, prej ali slej, soočijo z zavedanjem, da so pričakovanja (in skozi nerealizacijo tudi razočaranja) ljudi rezultat njihovega razmišljanja. Ki ni nujno enak tistemu, ki ga imajo njihovi starši ali otroci.
Vsaka oseba, tudi lastni, odrasli otroci, ima pravico najti svojo pot. Popotnica je dana. Obenem ostajajo odprta vrata, da se lahko vrnejo po nasvet, če bi ga želeli.
Največ, kar jim lahko želiš, je, da bi bili srečni.
Mi2 s sinom sva si zelo razlicna. Jaz vedno tiha in zakompleksana in zamudila pol lajfa. On nasprotje in v tem ga podpiram. Upam, da bo tak kot je tudi kasneje, ko odraste. Razlagam mu pasti zivljenja in moje napake, da ve. In njegove pozitivne lastnosti poudarjam. Ve, da zivljenje niso le vzponi. Ampak tudi padci, vazno je, da se poberes in gres naprej. Me je pa strah tega ponorelega sveta. Ce bi zivel v mojih casih, bi bila brez skrbi.
mamica, tudi pri meni je podobno in se večkrat sprašujem, kako se bo znašla kasneje v življenju in kam jo bo odneslo. Dva mesec nazaj je bila stara še 13 let, sedaj pa se mora odločiti za SŠ in poklic, ki bo po vsej verjetnosti vplival na nadaljne življenje. Včasih je že tako “odrasla”, včasih pa še čisto “mala punčka”. Ne vem….tako pač je v življenju in odraščanju. Če imate urejene medsebojne odnose, spoštovanje, razumevanje, strpnost…mu ne bo težko…
Tako nekako je, le da je bilo meni samoumevno, da bodo otroci dobro in zdravo odrasli ter da sem kot vsaka mama kdaj tudi sanjarila, kako bodo nevemkajvse…
Največja prioriteta mi je bila, da jih naučim razmišljati s svojo glavo in to sem uspela.
Mojih fantazij itak niso izpolnili, pa tudi vedeli niso zanje, niti sem jih kdaj kakorkoli usmerjala v tej smeri, saj so bile to konec koncev le fantazije mame, ki je zaljubljena v svoje otroke.
Kar zadeva ostala, realna pričakovanja, mislim na tista, ko realno pogledaš svojega otroka, ko vidiš njegove vrline in pomanjkljivosti, ko se trudiš spodbujat talente in ublažit napake, lagko tudi realno povem, da so nekatere talente ikoristili, nekatere ne, so se pa pojavili z leti novi interesi in nadarjenosti, pri napakah pa podobno, nekatere smo blažili, nekatere izničili, pojavile so se nove, nekatere smo pa spregledali in sploh nismo delali na njih…
Zdaj so vsi trije odrasli, niso še samostojni, a so a dobri poti in so čisto malo taki, kot bi si jih jaz predstavljala kot odrasle takrat, ko so se rodili, so pa vsi trije izjemni, vsak zase in v marsičem so naju z možem presegli, tako kot vsak mlad človek preseže svoje starše.
V teh 20+ letih njihovega odraščanja sem se ogromno naučila od njih in se še danes učim, mislim, da je to smisel starševstva, da kakor starš uči mladiča nekih veščin, se tudi sam uči od tega mladička, kako biti boljši starš in konec koncev boljši človek!
Debate z mladimi so pa zame izjemne, ne samo z mojimi, z vsemi, ti mladi ljudje so tako polni neke energije, kreativni, s širokim pogledom na svet in neobremenjeni z nekimi nebulozami, s katerimi se obremenjujejo stari, da so zame pravi navdih in neprecenljivo polnjenje baterij! Vam povem, da raje spijem kavo s kakšnim prijateljem ali prijateljico mojih otrok, kot s svojo prijateljico, mladina je danes res zakon!