Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek osamljen sin

osamljen sin

Tako sem žalostna…dvanajstletni sin nima niti enega prijatelja. V šoli se sicer druži z vsemi, domov pa ne gre čisto k nobenemu, niti nihče ne pride na njegovo vabilo k nam….Začenjam razmišljati, kaj je narobe z njim, z nami….

Draga mami, ne bodi žalostna.
Vse se lahko spremeni za 180 stopinj.
Poznam veliko primerov, kjer so bili učenci v OŠ bolj kot ne osamljeni, izolirani, brez prijateljev.
Prehod v srednjo šolo ali gimnazijo pa jim je prinesel obilo novih poznanstev in prijateljstev.
Na faksu pa so se dobesedno razcveteli.
Vse bo še dobro, verjemi!

Tudi to se kdaj zgodi. Pri mojemu se je zgodilo, ko se je družil s sošolci, kateri so v enem šolskem letu imeli izvenšolske obveznosti po takem urniku, da se razen v šoli, sploh niso imeli časa dobivati popoldne. Malo je rabil, da je opazil še druge ljudi, se spoprijateljil z enim, drugim, tretjim in…dobil novo družbo;)
Ima mogoče kakšen hobi, veselje do česa, da ga vpišete v kak klub? Lahko oče, brat vskoči kot partner pri igri? Bi kaj zbiral…tako lahko navezuje kontakte s sošolci: nogometni album, košarkaški album…? Rad modelira, “šraufa”..? Med tednom ga en dan vzemi od pouka in se odpeljite na nek zanimiv kraj npr Gardaland… avtomobilski muzej….kar tako…da bo imel temo za debato s sošolci;)

Vse bo v redu;)

nova
Uredništvo priporoča

Na šport ga vpiši, nekaj, kjer delujejo teamsko, npr. nogomet…

Kako pa ti zanj veš, da je osamljen, kaj pa če mu ustreza takšen način življenja??? Nekateri ljudje so introvertirane osebnosti. S temi ljudmi ni prav nič narobe, pravzaprav je možno v samoti dosti lažje razvijati inteligenco in sam miselni proces. Družba mu lahko celo škodi, če si je v nekem trenutku ne želi, ker ga lahko izčrpava. Je pa drugo, ali mu socializacija manjka in si je tudi sam želi…

Tole je kr slabo…še jaz sem mel ene 5-6 prijateljev v OŠ, pa sem precej asocialen.

Jaz se pa bojim, da to postaja nekaj normalnega. Vsi visijo samo na računalnikih, igrajo Fortnite, takrat se pokličejo, komunicirajo, držijo skupaj, ko pa rečeš, da gredo kam skupaj, na igrišče…kamorkoli, pa nikogar ne zanima, raje so doma. Meni se zdi to grozno, ampak je res tako. Ne pravim, da pri vseh, ampak pri veliki večini. Sploh se ne znajo več družiti, pogovarjati, početi karkoli že.

Sin moje prijateljice pa se niti v šoli ne druži z nikomur. Tako je zadržan, da ne vzpostavi stika z nobenim sošolcem. Vedno sam postopa po igrišču. Želijo mu pomagati, ampak enostavno ne gre…

To je kak 7. razred.
Kako je bil pa do zdaj v šoli?

Veliko otrok ima v tej starosti sto in eno popoldansko obveznost in se dejansko nimajo časa družit, sploh zdaj v zimskem času, ko niti ven ne hodijo toliko, spoladi se malo obrne.
Jaz se kot otrok tudi nisem dosti družila s sošolci, sem se z dvema starejšima sosedama, s sošolci pa nisem imela kaj dosti skupnega, so mi bili čisto preotročji, popolnoma drug svet. Konec OŠ smo se pa začeli družit, v SŠ pa sploh. Podobno je doživljal mož in podobno sin.

To kar je napisal the trud podpisem. Nismo vsi isti.lp

Imamo 3 otroke v starosti 10 do 15 let.
Veš, tale vabila, na katera se nihče ne odzove.
A imajo vabljeni sploh čas?
Naši imajo treninge popoldan.
Starejša popoldan 4-krat trening, 1 dan čez vikend tekma, občasno tekma vključno v soboto in nedeljo.
Saj ni časa, da bi kam šel.
Najmlajši ima treninge sicer samo 3-krat, a hodi zraven še v glasbeno in tudi resnično nima časa.
Če smo slučajno kakšno nedeljo popoldan doma, gremo na obisk k moževim staršem ali na kakšen izlet.
Med prazniki nas sploh doma ni bilo.
Avtorica, razmisli!
Morda vabljeni ne utegnejo ali starši ne morejo zagotoviti prostora ali pa so tudi otroci radi kakšen dan samo doma. pa čeprav sami.

Priporočam vam, da se vpiše med tabornike. Tam je enostavno drugače. Drugače se tkejo prijateljstva. Poskusite.
Poskusite tudi s kakimi socialnimi veščinami – doma dobesedno trenirajte komunikacijo. Ker je osamljen, nima prakse, ki potrebuje.

No – živimo 25 km oddaljeno od šole, ki jo obiskuje, na vrhu hriba kjer nimamo sosedov, v slepi ulici. Ko je bil še majhen sva cele popoldneve bila sama, še ko sva šla na sprehod nisva srečala žive duše, igrala sva se, kaj risala, vmes koga obiskala. Ni imel sovrstnikov, sosedov, pač sva shaja samo midva.
Z vstopom v šolo sem si mislila, da bo boljše, ker je obiskoval tudi popoldanske dejavnosti – a ‘prijatelja’ ni imel. Družil se je na športu, glasbeni in v šoli….
Sedaj je star 12 let. Šport je opustil obiskuje še samo glasbeno. Včasih pove, da gre kak sošolec k komu popoldan, da se dobijo na igrišču ali kje drugje… On ne gre nikamor in tudi k njemu ne pridejo. Saj ne vem če je težko meni ali njemu.
Vem, mi učiteljice same povedo, da se sicer v šoli z vsemi druži in dobro sodeluje a ‘pravega’ prijatelja nima. Tudi izogiba se stikom nepoznatih sovrstnikov in se drži bolj zase.

Tako da te popolnoma razumem, ampak kot je ena omenila mogoče pa njima tako odgovarja in se mame preveč sekiramo 🙁

Pri vas je vzrok v tistih 25km!
Kdo se bo pa vozil k sošolcu 25km v eno smer????

Sem imela v SŠ sošolko, ki je živela 35km od nas ostalih. Res smo veliko hodili k njej, a je bilo pri njej vedno super, starši super, vzdušje super in smo se potrudili na 3 buse, pa še starejši smo bili. Pri 12 me mama ne bi pustila na 3 buse v neko vukojebino, niti bi me oče vozil, 1x že, ne pa redno.
V srednji šoli ne bo kaj dosti drugače, edino se zna zgodit, da bo sin našel za prijatelja sošolca blizu šole in večkrat prespal pri njemu. Dokler ne naredi izpita za avto.

Vašega sina ne poznam, težko komentiram njega osebno. Lahko pa vam iz lastnih izkušenj povem. Nikoli nisem imel veliko prijateljev, zmeraj enega ali pa včasih celo nobenega, toda en je bil tisti res pravi, vreden več kot 10 navideznih prijateljev. Morda pa vaš sin čuti isto. Konec koncev tudi tisti, ki imajo “ogromno prijateljev” na koncu ugotovijo, da je bil pravi eden, mogoče dva ostalo pa je druženje bodisi iz koristi ali pa da je cool, ker ima ogromno kolegov. Lahko pa mu tudi paše bit sam, ker morda pa nima s sošolci prav nič skupnega, kot recimo tudi jaz nisem imel. V šoli se pač druži, da čas hitreje mine. Vsekakor pa vam odsvetujem siljenje v druženje, ker če je rad sam, se mu bo druženje še bolj zamerilo

New Report

Close