
moja izkušnja z očetom
Pozdrav,
opisala bom svojo izkušnjo. Oče ima 82 let, postal je precej bolan, nastanjen je v dso. Redno ga obiskujem, večkrat mora tudi v bolnišnico. Opazujem, da je naš sistem pa naj bo bolnica, ipp, ali dso katastrofa.
Iz doma ga zaradi težkega dihanja pošljejo na IPP. Rešilec namesto dopoldne, pride šele ob 19. uri, posledično je v LJ na IPP ob 20,30 uri. Tam se začne kalvarija. Grem za njim z avtom. Do 5. ure zjutraj, ko sem sama omagala, ga niso povohali. Nato še večkrat prosim za pomoč, drugega ne dobiš kot mlade sestrice, ki se zgovarjajo na nadrejene. Ob 5. zjutraj grem domov, pustim ga samega ležati v hodniku. Ob 8. zjutraj pokličem, kao, da dobiva AB, še danes gre kao domov. Domov pa ga pripeljejo ob 21.uri. Dva dni brez hrane.
Od včeraj zvečer je torej v dso. Nekaj mi ni dalo miru in pokličem, ali dobiva AB, ki ga je dobil predpisanega v IPP. Sestra pove, da ga na kartici ni bilo zabeleženega, torej ga ni. Zdravnica ga bo sama napisala, ampak danes je že spet šel dan okrog, ko ga ni dobil. Pomislim, potem je šel zastonj na ipp, če nič ne dobiva. Torej vprašam, pridem, grem jaz v lekarno? Potem spredvidijo, da bodo šle kao one iskat /sestre/.
Kam smo prišli, da moramo vse kontrolirati, in kako je s tistimi, ki nimajo blizu svojcev, ali ne skrbijo zanje? Zvečer grem na obisk, spet kontrolirat ta prekleti antibiotik.
Ko si star in bolan, ti je radan odrešitelj, ne pa da ga linčajo po sodiščih.
Take so moje izkušnje, žal.
Pa lep dan, kljub vsemu.
opisala bom svojo izkušnjo. Oče ima 82 let, postal je precej bolan, nastanjen je v dso. Redno ga obiskujem, večkrat mora tudi v bolnišnico. Opazujem, da je naš sistem pa naj bo bolnica, ipp, ali dso katastrofa.
Iz doma ga zaradi težkega dihanja pošljejo na IPP. Rešilec namesto dopoldne, pride šele ob 19. uri, posledično je v LJ na IPP ob 20,30 uri. Tam se začne kalvarija. Grem za njim z avtom. Do 5. ure zjutraj, ko sem sama omagala, ga niso povohali. Nato še večkrat prosim za pomoč, drugega ne dobiš kot mlade sestrice, ki se zgovarjajo na nadrejene. Ob 5. zjutraj grem domov, pustim ga samega ležati v hodniku. Ob 8. zjutraj pokličem, kao, da dobiva AB, še danes gre kao domov. Domov pa ga pripeljejo ob 21.uri. Dva dni brez hrane.
Od včeraj zvečer je torej v dso. Nekaj mi ni dalo miru in pokličem, ali dobiva AB, ki ga je dobil predpisanega v IPP. Sestra pove, da ga na kartici ni bilo zabeleženega, torej ga ni. Zdravnica ga bo sama napisala, ampak danes je že spet šel dan okrog, ko ga ni dobil. Pomislim, potem je šel zastonj na ipp, če nič ne dobiva. Torej vprašam, pridem, grem jaz v lekarno? Potem spredvidijo, da bodo šle kao one iskat /sestre/.
Kam smo prišli, da moramo vse kontrolirati, in kako je s tistimi, ki nimajo blizu svojcev, ali ne skrbijo zanje? Zvečer grem na obisk, spet kontrolirat ta prekleti antibiotik.
Ko si star in bolan, ti je radan odrešitelj, ne pa da ga linčajo po sodiščih.
Take so moje izkušnje, žal.
Pa lep dan, kljub vsemu.