Moj desc pa zasluži za oba in sem dala odpoved
Naj povem še moj vidik. Imam izobrazbo, ogromno stvari me zanima, sto stvari bi delala, ampak v mojem fohu ni služb, za minimalca pa, sem se odločila, ne bom več delala. Moj zasluži dovolj za oba. V tem času, ko bom doma zaživela popolno življenje, in ne živela v službi, bom v miru čistila, kuhala, prala, likala, pospravljala. Greš zjutraj na sprehod, pa zvečer, vmes pa urejaš domek, da vse lepo teče. Mene to veseli. To je edina prednost, ki jo dajem muslimanom: ženska doma, brez avta, skrbi za gospodinjstvo in otroke. Pa brez tepeža, to mi je odurno.
Ne, socialne ne bom prejemala, ker on zasluži dovolj. Veste kaj! Zaradi minusa mojih 600€ bova ravno tako lepo živela! Pa še veliko časa bom imela za naju, ki ga sedaj v službi nisem imela.
Če je tebi to ok, kar. Jaz se ne bi počutila koristno na dolgi rok, pa škoda bi mi bilo, da sem se za nekaj izobraževala in tega potenciala ne bi izkoristila. Bi nekako nazadovala. Pol bi mi šibalo po glavi, kaj pa če se mojemu kaj zgodi, ostane brez službe, ali pa da se želi ločiti, jaz pa brez delovne dobe in izkušenj, kasneje težje dobiš službo. Kakšna bi šele bila penzija, če ne bi hodila v službo. Če bi bile razmere v službi res nevzdržne in bi dobila minimalca, bi to izkoristila, ampak vmes seveda iskala boljšo službo.
Zelo neumna odločitev. Cenjena ne boš nič, ker ne služiš. Sicer pa nisi neka perla v znanju in sposobnosti, če delaš za minimalca. Sporoči čez nekaj časa, kako bo, ko bo tvoj z dobro plačo odšel z mlajšo in lepšo. Ne tolaži se, da se pa tebi ne more zgoditi.
Lahko ga pa infarkt, pa ne boš po njemu imela pokojnine, ker si premlada. Kako boš živela? Od česa? Novi partnerji ne čakajo v vrsti nate, žal. Služb za take pa tudi ni.
Te popolnoma razumem. Vendar tudi jaz tega ne bi vozila na dolgi rok. Če se karkoli nepredvidenega zgodi (resna bolezen, ločitev, bognedaj smrt partnerja, …. ), boš lahko ostala v res težki situaciji. Pri nas v Sloveniji si v takem primeru dokaj nezavarovana, če se ti karkoli od zgoraj naštetega slučajno zgodi.
Ti verjetno že veš, kaj delaš. Jaz pa se tega zagotovo ne bi šla, ne glede na premoženje, ki ga imata, razen, če bi vedela, da s preostankom premoženja živim z lahkoto do konca svojih dni, pa še za otroke kaj ostane. Bi pa vseeno nekako unovčila svojo izobrazbo. Ampak to sem seveda jaz.
Srečno.
Men bi se zmešal tako. Hah, je bla 1x med nama ena taka debata, ker moj tud zasluž tolk, da bi bila lahk jaz bp doma, pa še ko bodo otroc bi lahk za vse nas poskrbel. Pa sm mu sam rekla: dečko oladi s takimi budalaštinami.
Veš kaj, poznam kr neki takih, tud v žlahti, ni šans da se grem to. Tako kot jaz ne bi zdravga, sposobnga človeka financirala, tako nočm da tip zdravo, sposobno punco financira. Bova midva kr oba lepo delala, služla, si probala kaj ustvart, da bo vsak mesc kaj letel, ne sam kapljal, pa bova takrat razmišljala o tem da se OBA “upokojiva” 😉
To si potem čist sam ena služkinja, gospodinja, preveč cajta za vse….hvala lepa za tak lajf vsaj dokler sm zdrava in sposobna. Da pa je kdo bolan in nesposobn, to je pa čist neki druzga.
Ah, sej paše neki cajta, potem pa zihr ne več. Pa npr ena žlahtnica tud izobražena, pa ji je bilo tolk luštn ker ji ni treba v službo hodt, vesela kot ti avtorica 😉 pa ji je po cca 10 letih dopizdil in si hotla službo najt. Ja itak, pri vseh je bilo 1.vprašanje kje ste pa do zdej delala, kaj ste delala, kje ste bila….je od tega že minil cca 5 let, pa še zdej doma čepi pa od monotonga dela, pa stalnga pedenanja vsa živčna že.
Aja, pa pomisl tud na to, če tvojmu kdaj ne bo šlo tako kot zdej. Jap, moja bivša soseda je en tak primer. Ženska tud skoz doma, nikol delala, desc je pač dobr služil. 1.neki let vse supr, potem je firma kjer je delal propadla. Ok, si je našel drug šiht, ampak ni bila plača več taka kot prej. Seveda so se začel problemi, kmal za tem kreganja, ni da ni, boljš da ne pišm več.
Mi smo 5 članska družina in smo na dsp že 7 let in tudi sama sem ponosna nase, da ne delam nič več, ker sem videla, da se z delom ne doseže nič razen revščine. Še bolj sem ponosna na svojga, da se trudi in ob dsp še dela, res je priden, od spomladi do jeseni, od jutra do večera. Aja dela pa v Švici na strehi, 4700-5300 frankov na mesec (4200-4700€)
Sem bla doma 5 let, verjemi, da se naveličaš. Spočij se, potem pa začni iskat službo za boljši denar.
Če si doma, kar na enkrat padeš v neko rutino, hočeš imet vse pošlihtano, od tebe kar naenkrat vsi pričakujejo, da jih vse čaka na mestu in hkrati ti misliš , da jim mora bit vse k riti prineseno. Tudi za sprehode in tvojih 5 minut kar na enkrat več ne najdeš časa.Pri meni to ne pali, je treba med ljudi in okolje zamenjat.
Sem vesel, da vam tako lepo laufa in mož dobro zasluži za celo družino. SI želim, da bi bilo tudi v Sloveniji to mogoče, torej z neko povprečno plačo preživeti celo družino. Me pa zanima nekaj drugega. Praviš, da mož dela cele dneve, od jutra do noči. Kdaj se pa vidite? Kdaj ste pa kaj skupaj? Ti ni to, da moža cele dneve ni, neprijetno? Ne vem, midva sva furala tako življenje (jaz delo dop, on pop in zvečer) samo 2 leti, potem pa sva ugotovila, da sva se tako odtujila, da bi se v verjetno v roku nekaj let samo še ločila, ker se tudi poznala ne bi več. Kako vi sfolgate?
Biti vzdrževana ženska/gospodinja ni tako lepo in enostavno.
Sama bi težko prešla prek pomislekov o neizkoriščenih intelektualnih potencialih, osebnem zadovoljstvu, samostojnosti, socialni varnosti, socialni mreži, občutku odvisnosti, ki bi verjetno vplival na partnerski odnos…
Moja sestra je pustila službo ter ostala doma. Nekaj malega ustvarja, je bolj spočita in sproščena, a medalja ima dve plati – odnosi v partnerski zvezi in družini so se postavili zelo na novo in žal ne na bolje. Vzpostavil se je patriarhat, njen mož zelo dobro zasluži, a pričakuje, da bo kot edini hranilec družine tudi edini odločal o vseh bistvenih družinskih/partnerskih vprašanjih. Otroka sta še osnovnošolca, ker partnerski odnos ni dober, jo skrbi njena in njuna prihodnost.
Ni rožnato, ni simpl biti gospodinja.
Ker smo ljudje različni, se jaz tega res ne bi šla.
Jaz sem bila ne dolg nazaj na enakem… samo za razliko, da mož ni služil veliko. Meni je bilo ok, samo finance niso bile ok. Skrbela sem za dom in za družino, mož je pa po večini skrbel sam zase. Ves ta čas sem iskala službo, samo dopoldansko, in jo čez nekaj let našla, sicer samo za določen čas. Sedaj delam, še pol leta imam, pol pa mislim, kokr kaže, bom spet ostala doma na sončni upravi… iz izkušenj povem, da je fino bit neki časa doma in počivat in imet prazno glavo, s časoma pa si že sam sebi preveč, po glavi se ti podijo čudne misli, začneš dvomiti vase, dvomiti v moža, vsaka minuta, ki preteče po njegovem šihtu je že sumljiva, zakaj ga že ni… Šola ti postane glavna okupacija, vsaj meni, otrokom pripravljala vaje, se sekirala kako bo na testih… Kaj češ, ko pa drugih skrbi nimaš. 🙂 Pravim, lepo je nekaj časa, ne pa za dolgo. Verjemi.
Moj nasvet, uživaj in se spočij, popedenaj vse kar maš za popedenat, med tem časom pa vsekakor vedno išči službo, pošiljaj prošnje. Slej ko prej te bo zadela kak ok službica. Sej, če je služba ok in da rada opravljaš to delo, je tudi manjša plača ok.