Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Stari malce čez 50 let

Default avatar

BBKoda

Spodnji zapis o izgorenih milenijcih je žal precej resničen.
Skoraj vsak dan se kot mati 22-letnice, ki uspešno zaključuje dodiplomski študij sprašujem, kakšna prihodnost čaka mlade. Spremljam razmere na trgu dela, hči mi pripoveduje o razmerah v delovni sredini, s katerimi se soočajo študentje pri opravljanju dela/prakse.

Kaj pa jaz?
Stara sem 52 let.
Imela sem srečo, da sem se takoj po zaključku srednje šole zaposlila za nedoločen čas. V zlati dobi našega podjetja nam res ni bilo hudega. Delo smop opravili kvalitetno, odnosi so bili dobri, nagrade spodbudne. Potem se je pričela pot navzdol, prva reogranizacija, druga, zviševati so se pričeli poslovni cilji, uvedlo se je kvartalno ocenjevanje, odpuščali ali upokojevali so delavce, ki jih niso nadomestili z drugimi. Skoraj ves čas delovne dobe delam na določenem segmentu del, zato lahko povem, da količino dela, ki ga je pred leti - strokovno in natančno (ter brez stresa) - v določenem obdobju opravilo 10 zaposlenih, danes opravijo štirje ljudje.
Torej smo ves čas zakrčeni, pod stresom, šef hladnokrvno (dirigirano s strani predsednika uprave) pove, da pač "rezerv ni več in jih ne bo", torej na delo prihajamo vedno bolj zgodaj in odhajamo vedno bolj pozno. Če kdo zboli, se sistem podre v toliko, da ostajamo v službi do zgodnjega večera. In obolevanj je v zadnjih dveh letih več kot prej. Med razlogi za odsotnost prednjači pregorelost.

10 dni si doma, toliko da se malce naspiš in sprostiš, da te neha boleti vrat in greš na masažo zakrčenega hrbta, da nehaš jemati Nalgesine, potem greš v službo in začneš znova.
Namesto, da bi se veselili dopusta, nas je skoraj strah, kaj bo, ko se vrnemo, ker bomo spet ostajali v službi do noči. Nadur naše vodstvo ne izplačuje, plus ure nad 10 ur nam briše.

Čez vikende počivamo in redko komu od nas pride na misel, da bi se športno izživljal.
Beremo, morda urejamo vrt, morda gremo na sprehod, pa je spet mučna noč iz nedelje na ponedeljek, ko nas tlači mora, da ne bomo zmogli.

S toliko kilometrine si upam trditi, da dobro obvladam posel, obiskujem tudi seminarje in konference, a zaradi preobilice dela prihaja do površnosti, napak, odstopanj od standardov kakovosti.

Počasi se pričenjajo tudi starostne bolezni - težave z otekanjem nog, slabovidnost, visok pritisk, bolečine v hrbtenici - kar nekaj njim botruje stalen stres, nepravilna drža na delovnem mestu,...

Milenijci, meni se smilite, še veliko večji reveži ste kot mi, ki smo si vsaj lahko najeli kredite in kupili stanovanja, vi pa se boste izgarali za majhno najemniško sobo.
Default avatar

Bo treba še kaj podelat

Če bo kdo hotel, bo rintal kar do 65, zaenkrat. Nemčija ima že 67.
Default avatar

jest pa tkole

In v šolah so nas učili o 'mračnem srednjem veku' in da kako ubogi so bili takrat v fevdalnem sistemu, kjer so morali kralju, vladarju oz. cerkvi dati 10% svojega 'zaslužka'. Danes smo v nebesih, ker nam vzamejo 90% in mogoče, mogoče, ostane 10% zaslužka. Dobro so nas nategnili z 'demokracijo'. Bilo nam je boljše, ko nam je bilo 'slabše'.
Default avatar

Kr En TM

smrklja ... ne delaj panike na zalogo ☺
pomisli na male kitajčke, indijce, vietnamčke ... ki že pri 10 letih prodajajo ob cestah, da pomagajo preživeti svoji družini ...
Default avatar

Ena podobnih let

BBKoda je napisal/a:
Spodnji zapis o izgorenih milenijcih je žal precej resničen.
Skoraj vsak dan se kot mati 22-letnice, ki uspešno zaključuje dodiplomski študij sprašujem, kakšna prihodnost čaka mlade. Spremljam razmere na trgu dela, hči mi pripoveduje o razmerah v delovni sredini, s katerimi se soočajo študentje pri opravljanju dela/prakse.

Kaj pa jaz?
Stara sem 52 let.
Imela sem srečo, da sem se takoj po zaključku srednje šole zaposlila za nedoločen čas. V zlati dobi našega podjetja nam res ni bilo hudega. Delo smop opravili kvalitetno, odnosi so bili dobri, nagrade spodbudne. Potem se je pričela pot navzdol, prva reogranizacija, druga, zviševati so se pričeli poslovni cilji, uvedlo se je kvartalno ocenjevanje, odpuščali ali upokojevali so delavce, ki jih niso nadomestili z drugimi. Skoraj ves čas delovne dobe delam na določenem segmentu del, zato lahko povem, da količino dela, ki ga je pred leti - strokovno in natančno (ter brez stresa) - v določenem obdobju opravilo 10 zaposlenih, danes opravijo štirje ljudje.
Torej smo ves čas zakrčeni, pod stresom, šef hladnokrvno (dirigirano s strani predsednika uprave) pove, da pač "rezerv ni več in jih ne bo", torej na delo prihajamo vedno bolj zgodaj in odhajamo vedno bolj pozno. Če kdo zboli, se sistem podre v toliko, da ostajamo v službi do zgodnjega večera. In obolevanj je v zadnjih dveh letih več kot prej. Med razlogi za odsotnost prednjači pregorelost.

10 dni si doma, toliko da se malce naspiš in sprostiš, da te neha boleti vrat in greš na masažo zakrčenega hrbta, da nehaš jemati Nalgesine, potem greš v službo in začneš znova.
Namesto, da bi se veselili dopusta, nas je skoraj strah, kaj bo, ko se vrnemo, ker bomo spet ostajali v službi do noči. Nadur naše vodstvo ne izplačuje, plus ure nad 10 ur nam briše.

Čez vikende počivamo in redko komu od nas pride na misel, da bi se športno izživljal.
Beremo, morda urejamo vrt, morda gremo na sprehod, pa je spet mučna noč iz nedelje na ponedeljek, ko nas tlači mora, da ne bomo zmogli.

S toliko kilometrine si upam trditi, da dobro obvladam posel, obiskujem tudi seminarje in konference, a zaradi preobilice dela prihaja do površnosti, napak, odstopanj od standardov kakovosti.

Počasi se pričenjajo tudi starostne bolezni - težave z otekanjem nog, slabovidnost, visok pritisk, bolečine v hrbtenici - kar nekaj njim botruje stalen stres, nepravilna drža na delovnem mestu,...

Milenijci, meni se smilite, še veliko večji reveži ste kot mi, ki smo si vsaj lahko najeli kredite in kupili stanovanja, vi pa se boste izgarali za majhno najemniško sobo.

Sem podobnih let kot ti, ampak na srečo nisem zaposlena v gospodarstvu, tako da nimam kaj jamrati nad izkoriščanjem. Se pa v teh letih res začnejo prve težave z zdravjem. Očala je treba dat na nos. Zakrčene mišice v vratu, ramenih, hrbtenica... noge otekajo. Ja, ni več tako kot 20 ali celo 10 let nazaj.
Default avatar

Ne verjamem

Bo treba še kaj podelat je napisal/a:
Če bo kdo hotel, bo rintal kar do 65, zaenkrat. Nemčija ima že 67.

Lahko imajo mejo 67 let, ampak večina ljudi gre v Nemčiji v penzijo prej. Vem iz prve roke, imam tam sestro in svaka. Jaz mislim, da bo pri nas delovna doba še vedno odločilna, je pa res, da bodo ljudje "potegnili" s službo sami od sebe, ne da bi jih kdo silil, da naj še delajo - ker bodo penzije pač tako nizke.
Če se človek dobro počuti, zakaj pa ne. Ampak vsi se zagotovo ne počutijo dobro in težko pričakujejo dan, ko bodo lahko šli v penzijo.
Default avatar

Takole je pa res

Ne verjamem je napisal/a:
Bo treba še kaj podelat je napisal/a:
Če bo kdo hotel, bo rintal kar do 65, zaenkrat. Nemčija ima že 67.

Lahko imajo mejo 67 let, ampak večina ljudi gre v Nemčiji v penzijo prej. Vem iz prve roke, imam tam sestro in svaka. Jaz mislim, da bo pri nas delovna doba še vedno odločilna, je pa res, da bodo ljudje "potegnili" s službo sami od sebe, ne da bi jih kdo silil, da naj še delajo - ker bodo penzije pač tako nizke.
Če se človek dobro počuti, zakaj pa ne. Ampak vsi se zagotovo ne počutijo dobro in težko pričakujejo dan, ko bodo lahko šli v penzijo.
Cilj je, da te iz službe odnesejo direktno v grob oziroma, da je prehodno obdobje v penziji čim krajše.....
Default avatar

kaj je tu nenavadnega

BBKoda je napisal/a:
10 dni si doma, toliko da se malce naspiš in sprostiš, da te neha boleti vrat in greš na masažo zakrčenega hrbta, da nehaš jemati Nalgesine, potem greš v službo in začneš znova. Namesto, da bi se veselili dopusta, nas je skoraj strah, kaj bo, ko se vrnemo, ker bomo spet ostajali v službi do noči. Nadur naše vodstvo ne izplačuje, plus ure nad 10 ur nam briše.

Čez vikende počivamo in redko komu od nas pride na misel, da bi se športno izživljal.
Beremo, morda urejamo vrt, morda gremo na sprehod, pa je spet mučna noč iz nedelje na ponedeljek, ko nas tlači mora, da ne bomo zmogli.

S toliko kilometrine si upam trditi, da dobro obvladam posel, obiskujem tudi seminarje in konference, a zaradi preobilice dela prihaja do površnosti, napak, odstopanj od standardov kakovosti.

Počasi se pričenjajo tudi starostne bolezni - težave z otekanjem nog, slabovidnost, visok pritisk, bolečine v hrbtenici - kar nekaj njim botruje stalen stres, nepravilna drža na delovnem mestu,...
Ti res misliš, da imaš edina take težave? Za podčrtano obstajajo variante telovadbe, ki se delajo dnevno. Nekateri jih že dolga leta. Ne začet jamrat, kako nimaš časa - saj nimaš majhnih otrok. Vsekakor je treba vzdrževati fizično kondicijo - ki še daleč ne pomeni športnega izživljanja, kot ti je ušlo. Ki je ne krepiš z okopavanjem vrta, kjer ponavljaš držo in gibe, ki še dodatno poškodujejo posedena vretenca. Bolje sprehod, kot sedenje doma - a če ga ne izvajaš dnevno z določenim tempom, bolj malo zaleže. Ko boš predihana, ne bo nočnih mor, saj boš trdneje in zadovoljiveje spala.

Bodi hvaležna, da si samostojna in gibljiva, da še lahko sama vplivaš na to, kako se počutiš oz. se boš počutila v prihodnje. Vedno mlajši pa ni nihče.

"Pesimist vidi težavo v vsaki priložnosti; optimist vidi priložnost v vsaki težavi."
Winston Churchill
Default avatar

Replika

Rešitev je delno tudi v tem, da oddelaš toliko ur, za kolikor si plačana.
Dajanje popusta v nedogled ne obstaja v nobeni štacuni, nihče ti ne bo dal 5 jabolk, če plačaš samo dva, zakaj torej sponzorirate lastnika firme z zastonj delom?
Kaj dobiš za to? Zlato uro na vodomet? Ne, samo brco v rit, ko pregoriš.
oddelaj 9 ur, če ni narejeno ni tvoj problem, ampak problem nadrejenih, ki "nimajo rezerve".
Zakaj bi bilo pa ravno tvoje delo zastonj?
Default avatar

Replika

Replika je napisal/a:
Rešitev je delno tudi v tem, da oddelaš toliko ur, za kolikor si plačana.
Dajanje popusta v nedogled ne obstaja v nobeni štacuni, nihče ti ne bo dal 5 jabolk, če plačaš samo dva, zakaj torej sponzorirate lastnika firme z zastonj delom?
Kaj dobiš za to? Zlato uro na vodomet? Ne, samo brco v rit, ko pregoriš.
oddelaj 9 ur, če ni narejeno ni tvoj problem, ampak problem nadrejenih, ki "nimajo rezerve".
Zakaj bi bilo pa ravno tvoje delo zastonj?
Pardon, seveda sem mislila 8 ur. Tistih 8, ki so plačane.
Če hočejo narejenih več ur, naj jih pa še več plačajo.
Default avatar

ohh svašta

BBKoda je napisal/a:
Spodnji zapis o izgorenih milenijcih je žal precej resničen.
Skoraj vsak dan se kot mati 22-letnice, ki uspešno zaključuje dodiplomski študij sprašujem, kakšna prihodnost čaka mlade. Spremljam razmere na trgu dela, hči mi pripoveduje o razmerah v delovni sredini, s katerimi se soočajo študentje pri opravljanju dela/prakse.

Kaj pa jaz?
Stara sem 52 let.
Imela sem srečo, da sem se takoj po zaključku srednje šole zaposlila za nedoločen čas. V zlati dobi našega podjetja nam res ni bilo hudega. Delo smop opravili kvalitetno, odnosi so bili dobri, nagrade spodbudne. Potem se je pričela pot navzdol, prva reogranizacija, druga, zviševati so se pričeli poslovni cilji, uvedlo se je kvartalno ocenjevanje, odpuščali ali upokojevali so delavce, ki jih niso nadomestili z drugimi. Skoraj ves čas delovne dobe delam na določenem segmentu del, zato lahko povem, da količino dela, ki ga je pred leti - strokovno in natančno (ter brez stresa) - v določenem obdobju opravilo 10 zaposlenih, danes opravijo štirje ljudje.
Torej smo ves čas zakrčeni, pod stresom, šef hladnokrvno (dirigirano s strani predsednika uprave) pove, da pač "rezerv ni več in jih ne bo", torej na delo prihajamo vedno bolj zgodaj in odhajamo vedno bolj pozno. Če kdo zboli, se sistem podre v toliko, da ostajamo v službi do zgodnjega večera. In obolevanj je v zadnjih dveh letih več kot prej. Med razlogi za odsotnost prednjači pregorelost.

10 dni si doma, toliko da se malce naspiš in sprostiš, da te neha boleti vrat in greš na masažo zakrčenega hrbta, da nehaš jemati Nalgesine, potem greš v službo in začneš znova.
Namesto, da bi se veselili dopusta, nas je skoraj strah, kaj bo, ko se vrnemo, ker bomo spet ostajali v službi do noči. Nadur naše vodstvo ne izplačuje, plus ure nad 10 ur nam briše.

Čez vikende počivamo in redko komu od nas pride na misel, da bi se športno izživljal.
Beremo, morda urejamo vrt, morda gremo na sprehod, pa je spet mučna noč iz nedelje na ponedeljek, ko nas tlači mora, da ne bomo zmogli.

S toliko kilometrine si upam trditi, da dobro obvladam posel, obiskujem tudi seminarje in konference, a zaradi preobilice dela prihaja do površnosti, napak, odstopanj od standardov kakovosti.

Počasi se pričenjajo tudi starostne bolezni - težave z otekanjem nog, slabovidnost, visok pritisk, bolečine v hrbtenici - kar nekaj njim botruje stalen stres, nepravilna drža na delovnem mestu,...

Milenijci, meni se smilite, še veliko večji reveži ste kot mi, ki smo si vsaj lahko najeli kredite in kupili stanovanja, vi pa se boste izgarali za majhno najemniško sobo.
Jaz (in moja generacija) imamo 57-58 let. Kar precej odgovorne službe nekateri, ampak večina od tistih, s katerimi se pogosteje družim, zaradi dobre službe tudi dobro zasluži in si privošči bistveno več kot 10 dni dopusta, pa ne 10 dni na hrvaški obali ampak bolj orng potovanja. Starostne tegobe in bolezni nikogar preveč ne mučijo, ok, slabovidnost spada zraven pa kdaj te malo v križu zbode ... ampak večina nas zaradi tega ne leži na kavču cel vikend ali čepi na domačem vrtu, tudi za vikend gremo na kak izlet, se družimo ... V glavnem živimo kar polno življenje, niti malo podobno depresivnemu stanju, ki je tule opisano.
Default avatar

pa jade

ohh svašta je napisal/a:
BBKoda je napisal/a:
Spodnji zapis o izgorenih milenijcih je žal precej resničen.
Skoraj vsak dan se kot mati 22-letnice, ki uspešno zaključuje dodiplomski študij sprašujem, kakšna prihodnost čaka mlade. Spremljam razmere na trgu dela, hči mi pripoveduje o razmerah v delovni sredini, s katerimi se soočajo študentje pri opravljanju dela/prakse.

Kaj pa jaz?
Stara sem 52 let.
Imela sem srečo, da sem se takoj po zaključku srednje šole zaposlila za nedoločen čas. V zlati dobi našega podjetja nam res ni bilo hudega. Delo smop opravili kvalitetno, odnosi so bili dobri, nagrade spodbudne. Potem se je pričela pot navzdol, prva reogranizacija, druga, zviševati so se pričeli poslovni cilji, uvedlo se je kvartalno ocenjevanje, odpuščali ali upokojevali so delavce, ki jih niso nadomestili z drugimi. Skoraj ves čas delovne dobe delam na določenem segmentu del, zato lahko povem, da količino dela, ki ga je pred leti - strokovno in natančno (ter brez stresa) - v določenem obdobju opravilo 10 zaposlenih, danes opravijo štirje ljudje.
Torej smo ves čas zakrčeni, pod stresom, šef hladnokrvno (dirigirano s strani predsednika uprave) pove, da pač "rezerv ni več in jih ne bo", torej na delo prihajamo vedno bolj zgodaj in odhajamo vedno bolj pozno. Če kdo zboli, se sistem podre v toliko, da ostajamo v službi do zgodnjega večera. In obolevanj je v zadnjih dveh letih več kot prej. Med razlogi za odsotnost prednjači pregorelost.

10 dni si doma, toliko da se malce naspiš in sprostiš, da te neha boleti vrat in greš na masažo zakrčenega hrbta, da nehaš jemati Nalgesine, potem greš v službo in začneš znova.
Namesto, da bi se veselili dopusta, nas je skoraj strah, kaj bo, ko se vrnemo, ker bomo spet ostajali v službi do noči. Nadur naše vodstvo ne izplačuje, plus ure nad 10 ur nam briše.

Čez vikende počivamo in redko komu od nas pride na misel, da bi se športno izživljal.
Beremo, morda urejamo vrt, morda gremo na sprehod, pa je spet mučna noč iz nedelje na ponedeljek, ko nas tlači mora, da ne bomo zmogli.

S toliko kilometrine si upam trditi, da dobro obvladam posel, obiskujem tudi seminarje in konference, a zaradi preobilice dela prihaja do površnosti, napak, odstopanj od standardov kakovosti.

Počasi se pričenjajo tudi starostne bolezni - težave z otekanjem nog, slabovidnost, visok pritisk, bolečine v hrbtenici - kar nekaj njim botruje stalen stres, nepravilna drža na delovnem mestu,...

Milenijci, meni se smilite, še veliko večji reveži ste kot mi, ki smo si vsaj lahko najeli kredite in kupili stanovanja, vi pa se boste izgarali za majhno najemniško sobo.
Jaz (in moja generacija) imamo 57-58 let. Kar precej odgovorne službe nekateri, ampak večina od tistih, s katerimi se pogosteje družim, zaradi dobre službe tudi dobro zasluži in si privošči bistveno več kot 10 dni dopusta, pa ne 10 dni na hrvaški obali ampak bolj orng potovanja. Starostne tegobe in bolezni nikogar preveč ne mučijo, ok, slabovidnost spada zraven pa kdaj te malo v križu zbode ... ampak večina nas zaradi tega ne leži na kavču cel vikend ali čepi na domačem vrtu, tudi za vikend gremo na kak izlet, se družimo ... V glavnem živimo kar polno življenje, niti malo podobno depresivnemu stanju, ki je tule opisano.
Niso vsi zaposleni v javnem sektorju. Verjamem, da tam res ne poznajo izgorelosti. Pojdite raje delat!
Default avatar

Javni sektor

Ena podobnih let je napisal/a:
BBKoda je napisal/a:
Spodnji zapis o izgorenih milenijcih je žal precej resničen.
Skoraj vsak dan se kot mati 22-letnice, ki uspešno zaključuje dodiplomski študij sprašujem, kakšna prihodnost čaka mlade. Spremljam razmere na trgu dela, hči mi pripoveduje o razmerah v delovni sredini, s katerimi se soočajo študentje pri opravljanju dela/prakse.

Kaj pa jaz?
Stara sem 52 let.
Imela sem srečo, da sem se takoj po zaključku srednje šole zaposlila za nedoločen čas. V zlati dobi našega podjetja nam res ni bilo hudega. Delo smop opravili kvalitetno, odnosi so bili dobri, nagrade spodbudne. Potem se je pričela pot navzdol, prva reogranizacija, druga, zviševati so se pričeli poslovni cilji, uvedlo se je kvartalno ocenjevanje, odpuščali ali upokojevali so delavce, ki jih niso nadomestili z drugimi. Skoraj ves čas delovne dobe delam na določenem segmentu del, zato lahko povem, da količino dela, ki ga je pred leti - strokovno in natančno (ter brez stresa) - v določenem obdobju opravilo 10 zaposlenih, danes opravijo štirje ljudje.
Torej smo ves čas zakrčeni, pod stresom, šef hladnokrvno (dirigirano s strani predsednika uprave) pove, da pač "rezerv ni več in jih ne bo", torej na delo prihajamo vedno bolj zgodaj in odhajamo vedno bolj pozno. Če kdo zboli, se sistem podre v toliko, da ostajamo v službi do zgodnjega večera. In obolevanj je v zadnjih dveh letih več kot prej. Med razlogi za odsotnost prednjači pregorelost.

10 dni si doma, toliko da se malce naspiš in sprostiš, da te neha boleti vrat in greš na masažo zakrčenega hrbta, da nehaš jemati Nalgesine, potem greš v službo in začneš znova.
Namesto, da bi se veselili dopusta, nas je skoraj strah, kaj bo, ko se vrnemo, ker bomo spet ostajali v službi do noči. Nadur naše vodstvo ne izplačuje, plus ure nad 10 ur nam briše.

Čez vikende počivamo in redko komu od nas pride na misel, da bi se športno izživljal.
Beremo, morda urejamo vrt, morda gremo na sprehod, pa je spet mučna noč iz nedelje na ponedeljek, ko nas tlači mora, da ne bomo zmogli.

S toliko kilometrine si upam trditi, da dobro obvladam posel, obiskujem tudi seminarje in konference, a zaradi preobilice dela prihaja do površnosti, napak, odstopanj od standardov kakovosti.

Počasi se pričenjajo tudi starostne bolezni - težave z otekanjem nog, slabovidnost, visok pritisk, bolečine v hrbtenici - kar nekaj njim botruje stalen stres, nepravilna drža na delovnem mestu,...

Milenijci, meni se smilite, še veliko večji reveži ste kot mi, ki smo si vsaj lahko najeli kredite in kupili stanovanja, vi pa se boste izgarali za majhno najemniško sobo.

Sem podobnih let kot ti, ampak na srečo nisem zaposlena v gospodarstvu, tako da nimam kaj jamrati nad izkoriščanjem. Se pa v teh letih res začnejo prve težave z zdravjem. Očala je treba dat na nos. Zakrčene mišice v vratu, ramenih, hrbtenica... noge otekajo. Ja, ni več tako kot 20 ali celo 10 let nazaj.
Zaposlena sem v javnem sektorju.
Neplačane nadure, ki se nam brišejo, dela iz meseca v mesec več, spremembam zakonodaje ne sledimo več sploh, kajšele vsi pravilniki in navodila in vedno različne razlage istega člena zakona s strani minisrstva, spremembe in nadgradnje računalni#kega sistema, spremembe in kaos zaradi reorganizacije...
Ves čas delaš po 3, 4, 5 stvari hkrati, vmes zvoni telefon, ves čas...

Pred dopustom delaš do poznega večera, strah te je iti na dopust, po dopustu spet do večera...

Pa še vsak, ki ima 5 minut časa, pljuva po nas.

Plače pa toliko, kot bi zase in za oba otroka dobila denarne socialne pomoči, če bi bila brezposelna.

Pol ti pa velikokrat res ne gre na smeh. Tudi, če te nič ne boli.
Default avatar

Javni sektor 2

Se popolnoma strinjam z "Javni sektor".

Jaz bi lahko isto napisala.
Default avatar

anfetija

Se strinjam. Do 50 sem bila fit. Zdaj pa pritisk, holesterol. poslabšan vid, bolečine v hrbtenici. Težka bo, delat še teh deset let, ampak kaj čmo, treba bo stisnit zobe.
Default avatar

Vgfg

Ste gledali kako živijo na Filipinih? Sama revščina, kriminal, nasilje. Ljudje živijo v barakarskih naseljih, nekateri, da se malo izvijejo iz revščine, prodajajo mamila, na drugi strani, jih državna policija pobija, spet drugi civilisti si nabavijo orožje in pobijajo tiste, ki preprodajajo mamila. Kaos, potem se pa čudimo, da ljudje migrirajo, uradno niso v vojni, neuradno pa životarijo in živijo v nasilju.
Default avatar

mia223

res je vse ...

... in sem gledala o Filipinih ... pa si mislim: isto je Venezuela, Brazilija, Indija, Bangladeš...in še in še ... torej?
...
... očitno še ni tako slabo ...oz. na boljše ne verjamem, da bo šlo ...
Default avatar

ohh svašta

pa jade je napisal/a:
ohh svašta je napisal/a:

Jaz (in moja generacija) imamo 57-58 let. Kar precej odgovorne službe nekateri, ampak večina od tistih, s katerimi se pogosteje družim, zaradi dobre službe tudi dobro zasluži in si privošči bistveno več kot 10 dni dopusta, pa ne 10 dni na hrvaški obali ampak bolj orng potovanja. Starostne tegobe in bolezni nikogar preveč ne mučijo, ok, slabovidnost spada zraven pa kdaj te malo v križu zbode ... ampak večina nas zaradi tega ne leži na kavču cel vikend ali čepi na domačem vrtu, tudi za vikend gremo na kak izlet, se družimo ... V glavnem živimo kar polno življenje, niti malo podobno depresivnemu stanju, ki je tule opisano.
Niso vsi zaposleni v javnem sektorju. Verjamem, da tam res ne poznajo izgorelosti. Pojdite raje delat!
Od teh, ki sem jih imela v mislih in ki zelo dobro živijo, je samo ena zaposlena v javnem sektorju. In ona je dokaj blizu izgorelosti. Vsi ostali smo v gospodarstvu, nekateri imajo svoja podjetja ... Ja, se da dobro zaslužit in dobro živet tudi izven javnega sektorja.
Default avatar

skodeliica

Imam občutek, da nekateri sploh niste dojeli o čem gospa piše. Jaz jo popolnoma razumem. Nisem še 50, a pridem iz službe v javni upravi popolnoma utrujena in brez energije za vse ostalo. Na srečo mi ni treba delati nadur in čez vikende, tako da pridem takrat malo k sebi. Obvezno moram it na sprehod ali v naravo ali v mesto, da odklopim možgane. Gospodinjska dela sem dala na minimum. Likam skoraj ne več, posesam enkrat na teden, pobrišem prah. Skuham nekaj na hitro. Enostavno rabim počitek. V tvojem primeru vidim rešitev le, da oddelaš 8 ur in greš domov. Če ne bo upora, ne bo rešitve. To vodi do raka ali kapi.
Najbolj smešno se mi zdi pa nakladanje, da se življenska doba daljša. To sploh ni res. Sedajno delavno generacijo bo zaradi psihičnega napora in neprestanega stresa hitro pobralo.
Default avatar

april15

BBKoda je napisal/a:
Spodnji zapis o izgorenih milenijcih je žal precej resničen.
Skoraj vsak dan se kot mati 22-letnice, ki uspešno zaključuje dodiplomski študij sprašujem, kakšna prihodnost čaka mlade. Spremljam razmere na trgu dela, hči mi pripoveduje o razmerah v delovni sredini, s katerimi se soočajo študentje pri opravljanju dela/prakse.

Kaj pa jaz?
Stara sem 52 let.
Imela sem srečo, da sem se takoj po zaključku srednje šole zaposlila za nedoločen čas. V zlati dobi našega podjetja nam res ni bilo hudega. Delo smop opravili kvalitetno, odnosi so bili dobri, nagrade spodbudne. Potem se je pričela pot navzdol, prva reogranizacija, druga, zviševati so se pričeli poslovni cilji, uvedlo se je kvartalno ocenjevanje, odpuščali ali upokojevali so delavce, ki jih niso nadomestili z drugimi. Skoraj ves čas delovne dobe delam na določenem segmentu del, zato lahko povem, da količino dela, ki ga je pred leti - strokovno in natančno (ter brez stresa) - v določenem obdobju opravilo 10 zaposlenih, danes opravijo štirje ljudje.
Torej smo ves čas zakrčeni, pod stresom, šef hladnokrvno (dirigirano s strani predsednika uprave) pove, da pač "rezerv ni več in jih ne bo", torej na delo prihajamo vedno bolj zgodaj in odhajamo vedno bolj pozno. Če kdo zboli, se sistem podre v toliko, da ostajamo v službi do zgodnjega večera. In obolevanj je v zadnjih dveh letih več kot prej. Med razlogi za odsotnost prednjači pregorelost.

10 dni si doma, toliko da se malce naspiš in sprostiš, da te neha boleti vrat in greš na masažo zakrčenega hrbta, da nehaš jemati Nalgesine, potem greš v službo in začneš znova.
Namesto, da bi se veselili dopusta, nas je skoraj strah, kaj bo, ko se vrnemo, ker bomo spet ostajali v službi do noči. Nadur naše vodstvo ne izplačuje, plus ure nad 10 ur nam briše.

Čez vikende počivamo in redko komu od nas pride na misel, da bi se športno izživljal.
Beremo, morda urejamo vrt, morda gremo na sprehod, pa je spet mučna noč iz nedelje na ponedeljek, ko nas tlači mora, da ne bomo zmogli.

S toliko kilometrine si upam trditi, da dobro obvladam posel, obiskujem tudi seminarje in konference, a zaradi preobilice dela prihaja do površnosti, napak, odstopanj od standardov kakovosti.

Počasi se pričenjajo tudi starostne bolezni - težave z otekanjem nog, slabovidnost, visok pritisk, bolečine v hrbtenici - kar nekaj njim botruje stalen stres, nepravilna drža na delovnem mestu,...

Milenijci, meni se smilite, še veliko večji reveži ste kot mi, ki smo si vsaj lahko najeli kredite in kupili stanovanja, vi pa se boste izgarali za majhno najemniško sobo.
Se popolnoma strinjam in sem na istem kot avtorica, sicer malo mlajša. Čaka me še 10 let dela. Plača malo nad minimalcem, obseg dela katastrofa, srednja izobrazba, gospodarstvo.
Nikogar ne zanima ali imaš 25 ali 52, obseg dela enak, stalni pritiski, roki, stres in slabo počutje stalnica. Da ne govorim o zdravstvenih težavah, ki se začnejo pojavljati. Počasi postaneš iztrošen in rabiš več časa, da se regeneriraš. In to ni prav, to je izkoriščanje.
Primerjave z Filipini, Venezuelo in ne vem še kaj so popolnoma neprimerne.