Zakaj se jih tako malo poroci
To tudi mene zanima. Razumem da ne marate velike tradiconalne poroke, tudi jaz jo ne. Ampak… cist drugace je, ce si porocen. Izvenzakonski pari imajo zelo neurejeno delitev premozenja, obe moji kolegici, uradni nimata nic. Zivita pri njemu, hisa je od njegovih starsev, uradni ne on ne ona bimata nic deleza. Vse je ok, dokler veza traja, ko razpade, je pa veliko sranje. Midva sva se porocila ko so bili otroci stari nekaj let in mi nikoli zal.
Zgoraj ena pravi da ce razmisljas o delitvi premozenja, to ni to. Midva z mozem imava vec nepremicnin, vsepovsod sva solastnika. Pa sva porocena 40 let. Moja hci, naivna kot je bila, ni imela za mar to. Hisa novogradnja, lastnik pa samo on. Ko sta sla narazen, jo je izplacal 9.000 eur. Tak sramotni znesek ji je ponudil. Prav je, edino prav je, da so premozenjske zadeve urejene. Ce kaj drugega ne, kaj ce partner umre?
Če bi bili taisti ženski poročeni, bi bil čisto isti šit. Če nimata lastnine, bi poročeni ali neporočeni na zapuščinski dokazovali, da je del njun. In bi tudi dobili – pač odvisno od odvetnika in koliko časa je trajala zveza. Ker je izvenzakonska zveza izenačena z zakonsko. Torej ima partnerica enake pravice kot žena. En tak primer imam v sorodstvu.
Zato, ker živimo v tehnokratski družbi egoističnih in individualiziranih racionalistov, kjer se vse preračuna, kaj ti je le v lastno korist in ugodje, zato pa tudi vsak 2. zakon razpade, ker partnerja gresta v odnos raje s kalkulatorjem, kakor pa da bi bila z dušo pri stvari – to je (čarobni) svet simbolizma.
Delitev premoženja je v izvenzakonski skupnosti povsem enaka zakonski. Tudi, če bi bili tvoji kolegici poročeni, še vedno ne bi bili lastnice hiše, ker je le ta v lasti partnerjevih staršev. Tudi če bi bila v lasti partnerja pa bi se one naknadno vselile k njemu, jima to ne bi “priborilo” (so)lastništva. Tudi, ko bo partner hišo ali del nje podedoval, bo to posebno premoženje partnerja in ne skupno. Tisto kar pa je z delom ustvarjeno v času trajanja veze (zakonske ali izvenzakonske) pa je skupno premoženje, vendar tudi ne nujno 50:50, če eden izmed partnerjev dokaže nesorazmerno večje financiranje.