upokojenke – zanima me

Bliža se moja upokojitev. Zanima me, kaj ste spremenile ob upokojitvi, kje privarčujete zaradi manjših dohodkov? Kaj pa vaš videz, ste se kaj “zanemarile”, ker se ni potrebno urediti za službo? Kaj ste pridobile v tem obdobju? Malo me skrbi.

Ko sem šla jaz v pokoj, sem mislila………….. zdaj pa vse štiri od sebe in samo uživam. Saj veš, kopeli doma, naj naj jedi, pa ven med ljudi, pa plavanje, kolo….
V dveh mesecih se mi je mešalo od dolgega časa. Pa sem brala, pa malo vrt, pa vse cunje sem premetala, pospravila v nulo… bla bla.
To ni to!!
Že zdaj misli, kam se boš včlanila – kak šport, kaj imate najbližje? Pa kaj pomagat, pa v Društvo upokojencev, pa karkoli!! Samo ne se doma zasedet! Mi imamo aktivno Planinsko društvo (veš kam vse grejo……… tudi na Krk na tiste skale, pa vse obhodijo..), pa ene ženske imajo telovadbo….

Nič čakat – takoj v akcijo in si izpolni vse želje. Če boš mislila…..’ah, bom drugo leto, ah bom jutri…’ si gotova. Potem ne bo nič.

Nujno ostani v pogonu. Na (bivše) sodelavke/ce ne računaj, ker te bodo pozabili takoj, ko boš za seboj zaprla vrata!

Vzdržuj tudi ritem – vstaja zjutraj, se uredi…. potem pa vse za dobro počutje. Eni pravijo druženje……… jaz sem rajši bolj sama.

Vel kam tu d klub :-))))

Sedaj smo stare že čez šestdeset let, ko se upokojimo. Se mi zdi, da se v zadnjem času delovne dobe, kar precej zanemarimo in delamo, delamo, delamo. Ni časa za zdravniške preglede in zanemarjamo nekatere znake oslabelosti.
Potem pa se zgodi, ko greš v pokoj, takoj, ko je šla v pokoj, je zbolela ena upokojenka in kar kmalu umrla. Potem druga… in tretja. Kar zbolele so in hitro umrle.
Zato vsem tistim okrog šestdeset let svetujem ne glede ali so zaposlene ali že upokojene, temeljit zdravniški pregled in kontrolo zdravja.

Moja soseda se je preselila na morje. Tam je od marca do novembra. Ostale tri mesece pa je v Ljubljani. Uživa na polno, ker ima tudi otroke na morju, tako da se ji stalno dogaja.

Pri nas je tako, da ti zdravnik ne da napotnice, če ti ni kaj hudega, tako, za preventivo. Večkrat grem na kakšen samoplačniški pregled, pa potem ne bo več toliko denarja na razpolago. Upam, da se meni ne bo zgodilo podobno kot tvojim znankam.
Sicer pa, kako kaj privarčujete, kaj črtate, kar ste prej kupovale?

Frizer samo vsake tri mesece, opustila barvanje las, prekinila naročnino na časopise, ne plačujem več marsikatere članarine za društva (npr Planinsko društvo, Društvo tekačev–)
Sedaj športam bolj samoiniciativno, ne kupujem več garderobe skoraj nič.
Še marsičemu sem se morala odpovedati, tudi toplice vsake tri mesece so odpadle, ostalo je samo še enkrat letno kopanje za vikend v toplicah. Tudi na morje, nič več, le enkrat letno en enodnevni izlet v tujino.
Skromno, zelo skromno…

Malo poglej ponudbe po toplicah. Glede na to, da si v pokoju, nisi več vezana na vikend, torej greš lahko med tednom, ko so cene bistveno nižje, boš šla mogoče lahko dvakrat.

S petinšestdesetim letom sem se upokojila. Delala sem v šoli. Sedaj poučujem majhne otroke verouk, berem berila in se veliko ukvarjam z duhovnostjo.
Zelo sem izpolnjena in zadovoljna.

Saj to je pomembno, da si zadovoljen in duševno miren, pa čeprav ne greš prav daleč od svojega doma.

Bila sem polna načrtov, kaj vse bom v penziji naredila. V nekaj letih sem imela v ožji družini 4 smrti, zbolela sem za kronično boleznijo (ki se ne bo nikoli pozdravila), si zlomila roko, doživela še eno operacijo (še ena me čaka), zdaj samo upam, da se od vsega poberem.
Načrtov več sploh ne delam, živim za vsak dan posebej.
Tudi jaz se trudim, da naredim še kaj dobrega, po potrebi pazim na vnuke, koga obiščem, komu priskočim na pomoč.
Dela je doma več kot preveč, še tako ne morem dohajati in vsega narediti.

Drži se in korajžno naprej, z majhnimi koraki, pa bo!

Jaz sem pa za eno leto podaljšala delovno aktivnost. V tem času sem si na novo opremila stanovanje, zato ker vem, da tega v penziji ne bi mogla privoščiti.
Upam, da bom še kakšen evro prihranila.
Sicer sem pa že dogovorjena, da z vstopom v penzijo začnem z eno plačano dodatno zaposlitvijo in enim volonterskim delom.
Je pa res, da z zadovoljstvom čakam dan upokojitve, saj so delovni odnosi daleč od tega, kar so bili včasih.

tudi jaz sem mislila, da bom nekaj dni ležala, a me je ščipnilo v križu in sem morala k zdravniku, vsak dan po injekcije, terapije … tako da o ležanju ne razmišljam več … le gibanje, vsak dan pohod na hrib, plavanje, kolesarjenje, branje knjig, čvek …

uživaj, dokler si zdrava!

Kar nekaj jih poznam, ki delajo dalje in dobijo še procente od penzije. Če imaš lušno delo, potegni še kako leto. Jaz bom razmislila, predvsem zaradi odnosov.

V penziji sem tretje leto. Urejam se enako kot prej. Nič več, nič manj. Tako sem bila navajena, tako se dobro počutim.Najboljše od vsega je, ker sem gospodar svojega časa. Ja, privoščiti si ne morem marsičesa, a tako je. Dokler sem zdrava, ni problema.

Imam sorodnico, ki prav cveti sedaj, ko je v penziji. Poleg penzije se ukvarja s prostovoljstvom, spremlja invalidne ljudi na morje, ponavadi je skoraj celo poletju brezplačno na morju pa še zasluži zraven, drugače pa tudi za plačilo pomaga starejšim ljudem na domu. Hodi na koncerte, gledališče. Znajde se.

Bravo, tako se govori. Ne pa vse gledat le skozi denar, koliko kdo kje še postrani zasluži (sama foušija).
Vsem upokojencem želim , da bodo zdravi in da bodo še veliko prijetnega doživeli.

Jst in moja boljša polovica pa 9 let in tako kot praviš, ne smeš se zapustiti zato ker nisi več v službi, obema zdravje zaenkrat odlično služi, kar se tiče koliko si lahko privoščiš je odvisno kakšne imaš potrebe ampak s 1200€ skupne pokojnine ni ravno za dol past se pa da spodobno preživet in nekaj prihranit, izleti in srečanja s prijatelji so kar velikokrat potovanja pa bolj na redke cajte ;))
Časa pa več kot dovolj zato je vse bolj umirjeno 😉

Kar nekaj jih poznam, ki delajo dalje in dobijo še procente od penzije. Če imaš lušno delo, potegni še kako leto. Jaz bom razmislila, predvsem zaradi odnosov.
[/quote]

Ti misliš, da te imamo rade? Spelji se že enkrat v penzijo! Veš koliko mladih je brez služb!
Aja, si spočita. Ker me delamo namesto tebe!

Leta po šestdesetem, oziroma petinšestdesetem so tista, ko se pritakne veliko bolezni. Vse premagati je težko.
Vendar je pomembno, da si vsak dan osmisliš z neko dejanostjo.

Ti misliš, da te imamo rade? Spelji se že enkrat v penzijo! Veš koliko mladih je brez služb!
Aja, si spočita. Ker me delamo namesto tebe!
[/quote]
A tebe pa ima kdo rad, hudoba grda? Brez dela so lenuhi in tisti, ki ga nočejo dobiti. Pri nas poznam veliko takih, ki lenarijo doma in takih, mladih, ki lenarijo v službi.

Nisem si mislil, da tukaj sodeluje toliko upokojenk! Da so si domače z računalnikom, internetom…

V mislih imam svojo mamo; pri 51 je že izpolnila 35 letno delovno dobo, takrat (osamosvojitev Slovenije) potrebno za ZPIZ. Marsikatera ji je zavidala ni pa marsikatera začela delati po OŠ. To pa je razlika.

Jah, še bolj se je posvetila se je vrtu in gozdu, ki je res velik in velik zalogaj zdaj tudi zame zdaj, pa nekaj potovanj, pa pevski zbor, branje knjig, v hipu so bile rešene vse križanke, ki so izhajale v dnevnem časopisju,…, rada pa se je oglasila pri bivših sodelavkah, skoraj vsak večer …opustila pa je obiskovanje svete maše, nekako iz razočaranja, ker so se po letu 1991 v cerkev vsuli sami oportunisti in koristolovci.

Ti misliš, da te imamo rade? Spelji se že enkrat v penzijo! Veš koliko mladih je brez služb!
Aja, si spočita. Ker me delamo namesto tebe!
[/quote]
Ti mrha, te vidim, kako delaš, ja! Osebnih telefonskih pogovorov narediš v pol leta toliko, kot jih jaz v 40 letih skupaj nisem.
Da ne govorim o racionalnosti in hitrosti pri delu! Nakladaš in pametuješ še takrat, ko namesto tebe zaradi ljubega miru na en, dva, tri naredim, kar bi morala ti.
Tisto ogovarjanje po pisarnah, ki ti je tako zelo ljubo, ti pa šenkam. Lahko ti le povem, da je kolegica v neki firmi potegnila 5 jurjev na račun ogovarjanja ene take smrklje, kot si ti.

Lepo je kaj takega prebrat.

V cerkvi boš slišala veliko koristnih življenskih resnic. Če si do sedaj opuščala obiskovanje svete maše, se sedaj odloči in bodi pri sveti maši vsaj enkrat tedensko in boš videla, da te bodo verske resnice tako pritegnile, da boš hodila vsak dan.