Nedolgo nazaj je umrla ženska, ki je sicer dočakala lepo starost. Ona pa s svojo hčerko ni imela ravno lepih odnosov. Skregani sta bili. Zakaj točno, ne vem. Ni je obiskala niti v domu, niti na smrtni postelji in niti ni prišla na njen pogreb.

Kaj si mislite o taki osebi, kot je ta hčerka?

Jaz sem mnenja, da bi lahko vsaj ob materini smrti malo pozabila na zamere. Že zaradi samega spoštovanja. Saj je bila njena mama, no! Kri ni voda.

Nevemo obeh plati zgodbe. Verjamem da se ljudje leta gledajo grdo.
Jaz sem mnenja, vsaka palica ima dva konca. Ta hči bo tudi enkrat stara in onemogla. Morda ji bo takarat usekalo, da ni lepo umreti sam.
Sicer pa vsak svoje skrbi sam nosi, pustimo take zgodbe, danes je dan za lepe teme.

Če sta bili tako skregani, da nista imeli nobenih stikov, potem med njima ni bilo nobenega spoštovanja, se ti ne zdi? In zakaj bi hči morala ravno na njenem pogrebu izkazovati neko kvazi spoštovanje, če ga tudi sicer ni bilo? V mojih očeh bi to izpadlo zelo hinavsko. Sicer pa sama praviš, da ne veš zakaj točno sta bili skregani, zato ne osojaj in se ne obremenjuj z življenji drugih.

ko je moj oče umrl sem prišla na pogreb zato, da sosedje ne bi otresali jezikov. bila sva skregana, nisva govorila leta in leta. mamo sem hotela “obvarovati” pred natolcevanjem, a. bi bilo 100x bolje, če me ne bi bilo in ja, žal mi je, da sem se ga udeležila.
če bova z mamo ob njeni smrti mogoče sprti, me ziher ne bo tja. kaj me briga, kaj si folk misli., jaz odločam o tem, kam bom hodila in česa se bom udeleževala.

Saj ne veš, kaj je bilo med njima, niti ne veš, kakšna mama je bila .Mogoče brezbrižna , tudi take se najdejo.
Pevka Jelka Cvetežar je svojo hčerko dala v Nemčiji v posvojitev, Svetlana Makarovič je dvakrat naredila splav in nima otrok.
Niso vse mame prave mame.Na žalost!

Hči je že imela razlog. Ne obsojam je.

“Kaj si mislite o hčerki, ki se pogreba svoje mame, s katero sta bili sicer skregani, ni udeležila?”
Da je imela za svoje dejanje razloge, o katerih nikomur ni potrebno vedeti ali soditi.

In o tem, da bi se spodobilo pokazati spoštovanje z udeležbo na pogrebu? Pokazati komu? In zakaj bi ga morala pokazati, če ga ni imela? Se pravi, fejkati ga?

My point: ljudje se preveč vtikamo v stvari, ki se nas ne tičejo.
Če bi bilo po mojem, bi prvo berilo v osnovni šoli bilo Štirje dogovori: praktični vodnik na poti k osebni svobodi.

Sigurno je bilo nekaj hudega po sredi, da je prišlo do razkola v družini. Tudi sestro sem sam moral prepričevat, naj gre na očetov pogreb, pa je šla na koncu, a če bi bilo po njenem, je tam ziher nebi bilo. Nima smisla obsojat nekoga, brez da bi poznali podrobnosti. Lahko so tudi kakšne zlorabe v igri, tako da je res brezveze pametovat. Morda bo hčeri enkrat celo žal za neudeležbo…

Štirje tolteški dogovori:

1. BODI BREZGRAJ(E)N-A V BESEDAH
Govori iskreno. Reci le tisto, kar res misliš. Ne uporabljaj besed v svojo škodo ali v škodo drugih. Uporabi moč svojih besed tako, da bosta zasijali resnica in ljubezen.

2. NIČESAR NE JEMLJI OSEBNO
Kar počno drugi, ne počno zaradi tebe. Kar počno in govorijo drugi, je zgolj izraz njihove resničnosti, njihovih sanj. Če boš imun-a na mnenja in dejanja drugih, ne boš nemočna žrtev nepotrebnega trpljenja.

3. NIČESAR NE DOMNEVAJ
Zberi pogum in sprašuj ter vselej jasno in glasno povej, kaj bi rad-a. Bodi jas(e)n-a do drugih, da te ne bodo hromili nesporazumi, potrtost in nemir. Že zgolj ta dogovor ti bo pomagal, da boš lahko povsem spremenil-a svoje življenje.

4. VSELEJ DAJ VSE OD SEBE
To “vse” ne bo vedno enako: če si namreč bol(a)n-a, ne moreš storiti toliko, kot če si zdrav-a. Toda v vsakih okoliščinah se potrudi, da boš storil-a vse, kar je v tvojih močeh – in ne boš se obsojal-a, ne boš se več trpinčil-a in ničesar več ne boš obžaloval-a.

Saj ne veš, kaj je bilo med njima, niti ne veš, kakšna mama je bila .Mogoče brezbrižna , tudi take se najdejo.
Pevka Jelka Cvetežar je svojo hčerko dala v Nemčiji v posvojitev, Svetlana Makarovič je dvakrat naredila splav in nima otrok.
Niso vse mame prave mame.Na žalost!
[/quote]

In kaj je s tem narobe? Ravno tule vedno znova prepričujete ženske, naj ne delajo splava, naj otroka rodijo in ga dajo v posvojitev. A ko pa to naredi, je pa slaba mama? Se ti ne zdi, da je bolje to (eno in drugo), kot pa da rodi otroka in mu vse življenje da vedeti, da ga ne mara? Eni pa ste vredno svojega denarja, resnično

Težko si karkoli mislimo o hčerki, če o njej IN njeni materi ničesar ne vemo oz. ne poznamo njunega odnosa. Pika, adijo čao.
Kri ni voda, ne, je dosti gostejša in nosi s sabo vsesorte kemije in zgodovine, voda pa je nevtralna in jo b.k. za karkoli.
To, da si z nekom v kakršnikoli žlahti še ne pomeni, da mu zaradi tega moraš oprostit njegova gnusna dejanja in odnos.

Jaz se nisem udeležila pogreba svoje mame.
Med nama so bile tako globoke zamere, da bi bila moja udeležba na njenem pogrebu čista hinavščina.
Ko je umrla, sem bila stara skoraj 60 let.
Moja zamera do nje:
kot otroka me ni zaščitila pred pijanskim, popolnoma podivjanim očetom, ki jo je parkrat v pijanskem besu poskušal ubiti. Dovolila je, da sem kot otrok živela v večnem strahu.
Ko je nehal piti, ker toliko pijan, da ne bi vedel, da ga bo pobralo, če bo tako nadaljeval, sem bila sredi pubertete; seveda sem bila težavna, vendar se nikomur ni zdelo, da je vzrok v njima.
Ko sem se pozneje zaljubila in poročila, sta nama oba z očetom metala polena pod noge; čeprav sva imela svoje stanovanje, bila od njiju popolnoma neodvisna, sta zahtevala, oz.vsaj namigovala, da bi morala svoj denar predati njima, ker da onadva znata veliko bolje upravljati z denarjem, kot midva.
To je samo delček dogajanja, do mojega 30. leta.
Takrat sem prekinila vse stike, skoraj 30 let, do njene smrti, nismo spregovorili eden z drugim.
Vem, da so ljudje govorili vse sorte, predvsem pa: pa saj to so le njeni starši.
Ja, so moji biološki starši. Samo to so in nič drugega.
In prav nič ne obžalujem, da nisem šla na njen pogreb.

Predvsem babšeta cele drame delate iz fotrov pa matk. No, priznam da je tudi čedalje več takih ženščekov.

Eni se res nikoli ne odlepite od svojih korenin in ne poženete svojih.

“biti skregana” je pa sploh največja glupost, kar je lahko izrojenega le v puhli glavi!

Kaj pa si ti misliš o ljudeh, ki hodijo na pogrebe gledat, kdo je mogoče zadet od pomirjeval, kdo je prišel in kdo ne, pa kdo stoji bolj zadaj, kdo se je nasmehnil pred vežico,……..

Ljudje, ki to počnejo (v tem primeru hčerka pokojne), imajo pač svoje razloge. Zakaj jih moraš ti vedeti in si nekaj misliti o vsem skupaj? Jaz si ne mislim nič. Si pa marsikaj mislim o mrhovinarjih, ki hodite na pogrebe nabirat material za opletanje z jeziki.

Jaz jo prav nič ne obsojam. Če pogledam primer pri meni, me tudi najraje ne bo na pogreb od očeta. Ampak bom šla in se tam veselila, da je končno konec. Do mene je bil oče vedno nasilen in nesramen. Nagajal je kar je mogel. Da o blatenju, z izmišljenimi lažmi, po celi vasi niti ne govorim.

“Navadni” ljudje ste lahko veseli, da vam je tako trpljenje prihranjeno. Na žalost ne živimo vsi v pravljici.

Zdi se mi nepredstavljivo. Nimam pa nobene pravice obsojati, ker ne vem, kakšen odnos sta imeli. Verjetno imata tako pokojna mati kot hči vsaka svojo zgodbo. Če so med njima zamere prehude in se jih ni dalo preboleti, potem je razumljivo.

Če ne gre za hudo psihično in fizično zlorabo, se jaz bolj nagibam k spravi.

Žal so največkrat družine pokregane med seboj zaradi finančnih zamer v smislu – brat je dobil boljšo njivo jaz pa samo ilovnati šrot………….

Le kakšno vzgojo damo svojim otrokom?

Imamo tak primer v družini – samo otroci niso vmešani in pogrebi so izjema za vse ( stvar osebne kulture ) Otroci pa imajo normalne stike. Ne ravno vsaki dan, pa vendarle.

A res hočete resnico? Da ima ta hči ponos in si upa. Sem nasprotnik tega, da bi morali o mrtvih govoriti samo dobro. Naj se raje molči, če se ne more govoriti po resnici.

Ne poveš, kdo je pretrgal stike, kdo je bil pobudnik teh tihih odnosov. Tukaj sta dve plati. Če ne vemo/veš več, je težko soditi, sploh komentirati.

Nič si ne mislim. Ona najbolje ve zakaj se ni udeležila pogreba svoje mame.

Js poznam eno tako. Ampak k dedovanju se je pa prijavila, takrat ko se je dedovalo je bila pa mama dobra.

Mislila bi si, da sta bili očitno res v slabih odnosih – ali pa ravno obratno in je bilo za hčerko vse to (smrtna postelja, pogreb) pretežko. Nič drugega.

To da s starši ne govoriš leta ali desetletja je skoraj vedno razlog v psihičnem, fizičnem in/ali spolnem nasilju,tisti ki se kregajo zaradi denarja in dediščine se radi prepirajo z drugo stranjo in dokazujejo svoj prav. Če pa s starši nimaš in nočeš nobenega kontakta, je pa zate zgodba zaključena. Poleg tega taki ljudje v večini primerov prekinejo stike v svojih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih, tako da bi do potencialne dediščine treba čakati še kakih 30-50let.

Moja sestra je psihopatska osebnost in je zaradi neke blesave malenkosti prekinila stike z mamo že pred davnimi leti, kakih 20 let pred smrtjo.
Ko je mama umirala, je bila pa glavna zvezdnica, nadljubeča hči, ki je vsako prosto minuto preživela v bolnici in se tam metala po tleh od žalosti, jaz, ki sem sicer doma skrbela za mamo, sem bila tam ena nehvaležna, lena, brezčutna hči. Ko so mamo odpustili iz bolnice in je bila nepokretna, umirajoča doma, je seveda ni bilo na spregled niti za pet minut. Na pogrebu se je videlo in slišalo samo sestro, naročila je največji in najbolj pisan venec, v vežici je bila v prvi bojni vrsti, vsa upedenana od nog do glave, toliko, da ni imela pajčolana … res, kakšna igralka. Seveda ni prispevala niti centa za pogreb.
Ampak tebi bi bila všeč, ker je prišla na pogreb. O tej hčeri si glede na to, kar si napisala, lahko mislim le, da vsaj stoji za svojimi odločitvami, četudi so morda slabe (tega ne vemo, lahko je bila pa mama totalno slaba oseba) in ne dela predstave za mrhovinarske sosede in žlahto.

Lahko prepričuješ sebe o svojem pravilnem postopku ampak to tvoje pisanje je dokaz, da ti je žal in imaš zaradi tega slabo vest, če je ne bi imela se ne bi nam opravičevala zakaj nisi šla za pogrebom, draga moja žal boš s to svojo odločitvijo živela do smrti in vsakič, ko boš brala, slišala osmrtnico ali zvedela za pogreb te bo vest spomnila, nisi šla za pogrebom svoje matere!