En otrok, edinec – katere so prednosti, slabosti
Dokler si mlad, ni problema. Dokler si otrok, imaš vse igrače samo zase, ni ti treba deliti, vsa pozornost staršev je namenjena le tebi. Kar je super, dokler si otrok. Meni družbe ni nikoli primanjkovalo in nikdar mi ni bilo dolgčas.
Ko si starejši in ko oba starša umreta… takrat si pa še kako želiš, da bi imel brata ali sestro, da ne bi bil več sam na tem svetu… No, sicer bi se s sestro najbrž takoj skregali glede dedovanja, to je itak slovenska tradicija, enako kot alkohol… Ne vem, so prednosti in so slabosti, ampak jaz bi raje imela sestro kot ne.
Prijateljica edinka ima zdaj tri otroke.Mislim, da si je vedno želela imeti brata ali sestro. Pa živeti v malo večji družini, kjer nisi sam, kjer še nekdo odrašča ob tebi.
Tako pa vse upe, želje , sanje in bremena staršev visijo na enem otroku.
Je pa dobro ob dedovanju.Vse dobi edinec .
Lahko mu nudiš več.
Seveda pa je družinsko življenje, kjer je več otrok, popolnoma drugačno.Od bratov in sester se učiš, jih posnemaš.Vsak ima drugačno zanimanje ,načrte , prijatlje. Praznuješ tudi njihove rojstne dneve, se veseliš z njimi, jim pomagaš reševati probleme v otroštvu, se družiš z njimi, rasteš v istem gnezdu.
Jah, ta motiv se tu gor pogosto pojavlja. Da je treba imet brate in sestre, ker boš na stara leta sicer sam. Da je treba imet partnerja, ker boš sicer na stara leta sam. Da je treba imet otroke, ker boš sicer na stara leta sam.
Edino, kar očitno zagotovo drži, je, da se ljudje bojimo, da bi v starosti ostali sami.
Jaz bom imela edinca zaradi okoliščin, če bi imela še enega otrok vem da bi me čakalo veliko poslanstvo kako narediti da med njima nebi bilo hujših razprtij, namreč jaz imam sestro in se nikoli nisva razumeli oz me nikoli ni marala, niti kot otrok niti zdaj ko sva odrasli,večkrat mi je rekla, da bo zaradi mene morala deliti dediščino ipd. Danes vem , da so bili za to krivi starši, imeli sva zelo nezrele starše, ki so podpihovali ljubosumje med nama, naju primerjali ipd, da sva se borile za njihovo ljubezen. Kot otrok sem bila zelo osamljena in sama, tudi s sovrstniki še nisem znala povezati, sicer jih razen v šoli nisem imela veliko.
Moj sin ima veliko druzbe, hb smo v bloku in se veliko družijo, tudi mož mu je dal dobro popotnico oz zgled kako navezovati stike in je zelo družaben in ima družbo.
Računati na to, da bo ko midva umreva imel družbo sestre/brata je jalovo, ker gre življenje po svoje, lahko bo, lahko ne, največja popotnica po mojem je ta, da znaš z odnosi in tako lahko zgradiš prijateljstva ali pa si najdeš nova v novih okoliščinah, to je zame edina garancija.
Drugače je bilo pa na Turbulenci-oddaja na RTV o tem , super prispevek, govorili so, da ni nekih razlik, da opazili so, da edino se edinci ne znajo tako boriti za stvari kot tisti ki imajo sorojenca,vendar pa naj bi slednji imeli tudi več nemira (mogoče si je dobro to poslušati sam, da se kdo ne obesi na to besedo, nemir, kar so pač študije pokazale), da ne drži mit, da ne znajo deliti igrač ipd.
moj mož ima tri brate in sestro.
ni hotel niti slišati o drugem otroku. to je pa druga plat. on je bil najstarejši in vedno kriv za vse bedarije, večno odgovoren za nesposobnega mlajšega brata (ki sta ga starša naredila nesposobnega), še na stara leta pri 40 mu je moral pomagat fax delat in bi mu moral službo zrihtat…
vse je odvisno od staršev, kako svojo kopico otrok vzgajajo… pri naših večno je mož tisti, na katerega se vsi obračajo. kako to, zrihtaj ono…
zadnjič tašči en od sinov pove, da lahko nekaj bolj poceni dobi na ebayu. pa ne, da bi sam to zrihtal, tašča to naroči možu, daj zrihtaj mi to pa to, mi je saško povedal, da se to na ebayu ceneje dobi. in čez tri dni se je že drla nanj, kako da še nič ni zrihtal….
mož se svoje družine bolj ali manj izogiba… za praznike pa je najbolj srečen, ko gremo 100 km proč k mojim. letos bi šel že pred božičem gor na gorenjsko….
Jah, ta motiv se tu gor pogosto pojavlja. Da je treba imet brate in sestre, ker boš na stara leta sicer sam. Da je treba imet partnerja, ker boš sicer na stara leta sam. Da je treba imet otroke, ker boš sicer na stara leta sam.
Edino, kar očitno zagotovo drži, je, da se ljudje bojimo, da bi v starosti ostali sami.
[/quote]
Pa saj je čisto normalno, da si vsi ljudje želimo biti vse življenje ob svojih, domačih ljudeh.Se z njimi veseliti , drug drugemu pomagati , praznovati z njimi , se pogovarjati.
Isto je na stara leta.
Moja tašča je stara 95 let.Če ne bi imela otrok, bi bila danes v Domu med tujci , tako pa preživlja dneve lahko doma, kjer se počuti domače, sprejeto in varno.Z njo se pogovarjamo , izmenjamo različne misli , se smejimo in jo vzamemo s seboj tudi na kakšen obisk.
Sva tudi peli in plesali letos poleti .Na enem obisku pri moji bivši sošolki iz srednje šole.
Pet harmonik in dvajset potencialnih pevcev na terasi. Je bila huda žurka in veselje.
Jah, ta motiv se tu gor pogosto pojavlja. Da je treba imet brate in sestre, ker boš na stara leta sicer sam. Da je treba imet partnerja, ker boš sicer na stara leta sam. Da je treba imet otroke, ker boš sicer na stara leta sam.
Edino, kar očitno zagotovo drži, je, da se ljudje bojimo, da bi v starosti ostali sami.
[/quote]
Moja tašča pravi : Starost vpraša ,kje ti je bila mladost.
Strinjam se z njo.
Kdo si želi v starosti , ali pa kdajkoli v življenju – ostati sam?
Pa saj je čisto normalno, da si vsi ljudje želimo biti vse življenje ob svojih, domačih ljudeh.Se z njimi veseliti , drug drugemu pomagati , praznovati z njimi , se pogovarjati.
Isto je na stara leta.
Moja tašča je stara 95 let.Če ne bi imela otrok, bi bila danes v Domu med tujci , tako pa preživlja dneve lahko doma, kjer se počuti domače, sprejeto in varno.Z njo se pogovarjamo , izmenjamo različne misli , se smejimo in jo vzamemo s seboj tudi na kakšen obisk.
Sva tudi peli in plesali letos poleti .Na enem obisku pri moji bivši sošolki iz srednje šole.
Pet harmonik in dvajset potencialnih pevcev na terasi. Je bila huda žurka in veselje.
[/quote]
To je zelo super, ampak kakšne posplošitve pa iz tega ni možno izpeljat, ker je v domu ostarelih ogromno ljudi, ki otroke imajo, doma pa umre tudi kdo, ki jih nima.
Življenje pač marsikaj prinese. Mož umre pred teboj, otroci se odselijo, s sestro se spreš,… obstoj nobenega sorodstvenega odnosa ti sam po sebi ne garantira, da ne boš ostal sam. Se strinjam s tisto, ki je zgoraj napisala, da je treba delat na ustvarjanju in ohranjanju odnosov z ljudmi, ne se pa slepit, da si si s tem, da imaš otroke, karkoli zagotovil.
In to, da je človek edinec, seveda ne pomeni, da bo pa zdaj kar sam na stara leta zaradi tega.
Sem edinka in niti nisem pogrešala bratov ali sester, ker imam sestrične in bratrance s katerimi sem zelo povezana, meni je bilo to idealno, ker sem tako imela družbo, a sem bila lahko tudi sama, ko sem hotela, win-win kombinacija.
Imava edinca, ne po lastni izbiri, bila sm zelo mlada mama, popolnoma neodrasla, še na pl otrok, tako da mislim, da svaoba z otrokom nekako doživela vsaj delček tistega, kar doživljajo bratje in sestre, ne vem, če se je še kateri starš toliko naigral s svojim otrokom, kot sem se jaz.
Pametnega nasveta nimam. Pri nas v familiji se vsi odlično razumemo in smo zelo povezani, tako da nimam pojma, kako to zgleda, ko so bratje in sestre skregani med seboj. Slišim od znancev zgodbe, a si nismo tako blizu, da bi jih poznala v podrobnosti.
Po moje vsaka situacija/izbira prinese tako pluse kot minuse. Bistvo je, da se sam naučiš in potem naučiš tudi otroka/e, da vedno preferirajo pluse.
To je zelo super, ampak kakšne posplošitve pa iz tega ni možno izpeljat, ker je v domu ostarelih ogromno ljudi, ki otroke imajo, doma pa umre tudi kdo, ki jih nima.
Življenje pač marsikaj prinese. Mož umre pred teboj, otroci se odselijo, s sestro se spreš,… obstoj nobenega sorodstvenega odnosa ti sam po sebi ne garantira, da ne boš ostal sam. Se strinjam s tisto, ki je zgoraj napisala, da je treba delat na ustvarjanju in ohranjanju odnosov z ljudmi, ne se pa slepit, da si si s tem, da imaš otroke, karkoli zagotovil.
In to, da je človek edinec, seveda ne pomeni, da bo pa zdaj kar sam na stara leta zaradi tega.
[/quote]
Se strinjam.Vseeno sem pa jaz pristaš večje družine, če je le možno.Mogoče zato, ker sem kar preveč dolgo odraščala kot edinka .
To je trajalo tako dolgo, da sva potem zrastli praktično dve edinki.Vsaka s svojo družbo, igrami in drugo generacijo.
Sem edinka, poročena z moškim, ki ima eno samsko sestro, ki fura svoj lajf mimo nas (in prav je tako, da se razumemo – ima rada nečake, ampak pride jih pogeladat za 10 min 2x na mesec, drugače pa je rajši, da dajo mir).
Do sedaj nisem pogrešala ničesar. Sedaj, ko imam otroke pa pogrešam bratrance in sestrične, tete in strice, h katerim bi lahko šli otroci na počitnice, nekoga s kom bi si porazdelila skrb za mamo, ki je po smrti očeta ostala sama 70km stran.
Jaz imam sestro, mož je edinec. Kar vredu nam je šlo do starosti staršev. Midve s sestro se porazdeliva, na možu je pa čisto vsa skrb za starše. Včasih ne veva kje se naju drži glava. Nisva otroka, ki bi se v starosti ne pobrigala za starše. Imeli smo se radi in se še imamo. Zato je logično, da jih nisva nekam strpala in pozabila nanje. Ampak… Trenutno je veeeeeeeliko več dela z njimi kot z najinimi otroki. Pa imava 4.
Ko bi samo slutili, tisti, ki zagovarjajo samo enega, češ koliko mu bodo lahko več nudili, kako otroka zafrknaš, ko ti ostariš. Kakšno gromozansko breme mu naložuš. Ne gre samo za plačilo doma. Finance so še najmanj. Gre tudi za delanje družbe, skrb, zdravniki… Oh, kaj vse je treba početi s starim človekom. Tega ne veš, dokler nisi na tem.
V družini smo bili 4 otroci. Večno problemi s financami, ni bilo za to pa za ono … bi družina vsekakor lažje shajala z enim ali dvema otrokoma.
Imam par prijateljic, ki so edinke. Od otroštva dalje so imele zmeraj vse “na pladnju”, čeprav nobena ne izhaja iz ne vem kako premožnih družin. Tudi kasneje, ko so same imele otroke (dve sta ostali pri enem, dve imata dva), so se dedki in babice seveda angažirali izključno okoli njihovih otrok, ker so bili pač edini vnuki. Nobena ni nikoli omenila, da ji je kadarkoli manjkal kak brat ali sestra oziroma da bi se zaradi tega, ker je bila edinka, čutila prikrajšano. Prej nasprotno. Konec koncev tudi pri dedovanju ne bo zapletov – glede na to, da je to velikokrat tema tega foruma.
V naši družini sta bila starša najprej razpeta med 4 otroke in potem še med toliko več vnukov. In obremenjena s skrbmi in težavami, ki jih vsi štirje kot odrasli seveda tudi imamo. Tudi meni ni vseeno, ko vidim, da ima brat ali katera od sester težave. In se tudi trudim pomagat, če se da. Sem se pa včasih, ko se je teh skrbi kar nekaj nabralo, zalotila pri misli, blagor tistim, ki nimajo sorojencev, jim ni treba še o njih skrbeti. Pa imam vse tri zelo rada in to sploh ne pomeni, da si želim, da jih ne bi bilo.
Skratka, glede na vse, kar sem napisala, sem mnenja, da biti edinec pomeni samo prednosti, nobenih slabosti. In sama imam samo enega otroka, da mu lahko nudim čim več, vsekakor več od osnovnega preživetja in vsekakor več kot so meni nudili moji starši.
Na kratko, ampak treba se je zavedat, da pravila ni in ne velja za vse enako:
+ teoretično enemu lahko materialno nudiš več, kot bi več njim
+ teoretično enemu lahko nudiš več svojega časa in energije, kot bi več njim (kar se kmalu sprevrže v -)
+ mamama je tako stanje pogosto super, ker lažje privežejo edinca nase in vzpostavijo z njim patološki odnos (seveda to ni nujno)
– če edinec dobi “preveč” pozornosti, se lahko zlahka razvije v objestnega egoista (stopnje variirajo)
– če edinec dobi preveč materialne pozornosti, se zgoraj omenjen egoizem in materialna požrešnost še spotencira
– kot malemu edincu, mu zna biti “dolgčas”, pa ne zaradi tega, ker je edinec (sploh če je vključen v VVZ), ampak zato, ker je bil od rojstva dalje deležen preveč konstantne in pretirano intenzivne pozornosti odraslih (pa naj bodo to starši ali sorodniki). Zna postati težak otrok, ki zahteva 24/7 pozornost. In kljub drugačnemu mnenju, so taki otroci zelo naporni za starše – sploh če mu enkrat pač niso več v stanju dajati pozornosti 24/7
– deliti praviloma ne znajo, znajo pa pričakovati vse takoj in zdaj – ampak to se vse da rešit s pravočasno pravilno vzgojo
– načeloma je takim otrokom fajn, ko odrastejo in “pozabijo”, da jim pa kot otrokom je manjkal sorojenec ali dva
To, da na stara leta starši nimajo toliko “od otroka edinca” je pa kozlarija na kvadrat. Včasih imajo vse, včasih nič, odvisno od karakterja in vzgoje.
Jaz imam sestro, mož je edinec. Kar vredu nam je šlo do starosti staršev. Midve s sestro se porazdeliva, na možu je pa čisto vsa skrb za starše. Včasih ne veva kje se naju drži glava. Nisva otroka, ki bi se v starosti ne pobrigala za starše. Imeli smo se radi in se še imamo. Zato je logično, da jih nisva nekam strpala in pozabila nanje. Ampak… Trenutno je veeeeeeeliko več dela z njimi kot z najinimi otroki. Pa imava 4.
Ko bi samo slutili, tisti, ki zagovarjajo samo enega, češ koliko mu bodo lahko več nudili, kako otroka zafrknaš, ko ti ostariš. Kakšno gromozansko breme mu naložuš. Ne gre samo za plačilo doma. Finance so še najmanj. Gre tudi za delanje družbe, skrb, zdravniki… Oh, kaj vse je treba početi s starim človekom. Tega ne veš, dokler nisi na tem.
[/quote]
Moja starša sta naredila že plan, kaj in kako, predvsem finančni – glede njune starosti in onemoglosti. Po drugi strani, moja tašča in tast ga nimata, na moževega brata se ne moreš zanesti, tako da bova z možem še vedno morala trgati sebi od ust za njegove starše. Pa sem jaz tista, ki je edinka. Ne on. Vse je tako, kot si pripraviš in narediš.
Vedno so prednosti in slabosti. Zakaj se je potrebno obremenjevati? Razumem, da se obremenjujejo tisti, ki si močno želijo otroka in se trudijo za njega ter se bojijo, da jim ne bo uspelo. Ampak obremenjevati se ali imeti samo enega otroka ali več, se spraševati o prednostih in slabostih je kar nekaj, bolano!
Imam brata in hvala bogu, da je tako. Sva se kregala kot otroka, se zdaj sva si kdaj v laseh, ampak sorojenec je le sorojenec..Si ne predstavljam, da bi bila edina v familiji, brat ima zeno, otroke, njegova zena ima sorodnike itd..takoj nastane sirsa druzina, ki te obdaja..
Da je fajn ce si edinec, lahko rece samo edinec, ki drugace ne pozna, ali pa razni cudni vedenjski primerki, za katere pa bi bilo tako bolje, da so sami brez bratov in sester. Je pa cisto normalno, da so tudi nesoglasja in nestrinjanja, povsod so, v soli, sluzbi..zakaj jih ne bi bilo v familiji.
imamo enega otroka. Večkrat pomislim, da smo mi trije najboljši par. Do pred kratkim hči niti ni spraševala po še kakšnem sorojencu, zdaj je tudi že toliko stara, da razume, da ga ne bo. Se pa zato trudiva, da je čimbolj v družbi in sva jo načrtno od ranega izpostavljala okoljem, ki jih ni poznala, in vključevala v dejavnosti, kjer so bili drugi otroci. In res je lepo razvila socialne spretnosti, je zelo lepo sprejeta ne samo v razredu, ampak ima dobre prijateljice tudi v paralelkah, s katerimi se družijo tudi popoldan in čez vikende. Niti slučajno ni egoistična, nasprotno, veliko razmišlja o tem, kako bi razveselila tiste, ki jih ima rada, z veseljem deli svoje stvari. Od začetka sva jo vzgajala v to smer, sva tudi stroga starša, kljub temu, da ima materialno vse in več, ve, da to ni samoumevno. Imamo se lepo, imamo čas drug za drugega, marsikaj si lahko privoščimo.
Kako sam na svetu? Če le nisi prevelik posebnež, si do takrat, ko umrejo starši, že ustvariš svojo družino, dobiš partnerja, otroke, svoj krog prijatelje. Menda kot odrasel ne ždiš sam v otroški sobi pri starših in se naenkrat znajdeš sam.
Ne tako malo Slovencev se v zapuščinski razpravi po starših zave, kako malo veljajo bratski odnosi in kako pomembnih je 5/16 ali 4/21 gmajne boguizaledža.