Dislektik s peticami že ni dislektik
Očitno ne veš. Sama sem dislektik pa sem v šoli blestela. Imela sem težave recimo s pisanjem (menjanje zlogov) pri čemer mi je pomagala odločba, kasneje pa računalnik, saj vse lepo popravi :). Drugače pa sem si snov enkrat prebrala in zapomnila. Prav tako sem vedno vso snov razumela prva v razredu. Disleksija nima veze z inteligenco.
Ti bogo zamorjeno bitje. Pri meni ne gre za klasično menjavanje črk, ampak za menjavanje zlogov. To pomeni, da vsakič ko pišem prosto, napišem vse zloge obratno in tega ne opazim tudi če berem. Petice sem dobivala zato, ker sem vsako snov razumela prva. Pri fizki sem recimo popravljala profesorja. Prav tako sem si vse takoj zapomnila. Je imelo pa kar nekaj genijev disleksijo. Ampak ti že veš :). Lepo soboto tečnoba!
Ti bogo zamorjeno bitje. Pri meni ne gre za klasično menjavanje črk, ampak za menjavanje zlogov. To pomeni, da vsakič ko pišem prosto, napišem vse zloge obratno in tega ne opazim tudi če berem. Petice sem dobivala zato, ker sem vsako snov razumela prva. Pri fizki sem recimo popravljala profesorja. Prav tako sem si vse takoj zapomnila. Je imelo pa kar nekaj genijev disleksijo. Ampak ti že veš :). Lepo soboto tečnoba!
[/quote]
Pri fiziki si popravljala profesorja? A ti je dal ekstra čas, da si prebrala s table, preden si ga popravila?
Če si ti dislektik, sem jaz super dislektik, a se nimam za dislektika.
Nekako se mi ne zdi prav, da se enači ljudi z dioptrijo in dislektike. Osebi z dioptrijo daš očala in z njimi lahko normalno dela v skoraj vseh poklicih. Morda ni ravno pilot, je pa mirne duše lahko kirurg. Po drugi strani na delovnih mestih ni prilagoditev, kakršne imajo dislektiki v šolah. To pomeni, da ko enkrat začnejo opravljati službo, pridejo na plano vse njihove hibe. Ne govorim na pamet, opravljam takšno delo, kjer morajo še tisti z najnižjo izobrazbo pravilno razumeti in zapisovati številke. Predstavljajte si recimo medicinsko sestro, ki ji zdravnik napiše, da mora pacientu aplicirati 15 mg zdravila, ona ga da pa 51 g. Ni tako nedolžno, kajne?
Pri disleksiji je tako, da obstaja v vseh barvah mavrice. Nekdo z disleksijo je lahko počasen pri branju, nima pa težav s pisanjem, ali pa bere bp, piše pa z veliko težavami, spet drugi ima lahko obe težavi in nobenih drugih problemov z učenjem, lahko pa se k opisanim stanjem pridružijo še učne težave, ni pa nujno. Če se zgodi slednje, imajo takšni otroci velike težave in njihove ocene so skromne, kljub trudu in prilagoditvam. Veliko dislektikov je tudi nadarjenih učencev, izstopajo na likovnem, glasbenem, športnem področju, kakor tudi pri ostalih predmetih. Disleksija ni povezana z inteligenco, ne z rasno pripadnostjo. Ena od velikih zmot opazovalcev je, da otrokom z različnimi odločbami, ki so posledica raznih diagnoz, pripišejo disleksijo. Zato se zdi, da je dislektikov ogromno. Ni vsaka motnja in učna težava tudi disleksija in obratno. Otroci z odločbami o prilagoditvah so si različni in prav je, da se upoštevajo njihove posebnosti.
Vsakemu otroku želim čim prijaznejšo pot do pridobljene končne izobrazbe, staršem čim manj stresa, učiteljem veliko potrpežljivosti, vsem ostalim pa veliko mero strpnosti in čim manj se obremenjujte s tujimi težavami, raje delajte na sebi in se posvetite lastnim otrokom, hvaležni vam bodo.
Iz zadnjih dveh stavkov vašega komentarja je jasno razvidno, da zamenjujete učence s povprečno sposobnostjo učenja in povprečnimi težavami ter na drugi strani dislektike, ki imajo specifične učne težave pri učenju.
Običajne/normalne težave niso enako specifičnim učnim težavam. Seveda, ne pričakujem, da boste vedeli, kakšne so razlike; bi vas pa prosila, da ne sodite, če znanja o tem nimate. Dovolj bo, če poskusite razumeti, da gre za dve različni skupini učnih težav. Na kar nakazuje že ime: običajne/splošne težave in na drugi strani specifične/posebne težave.
Disleksija je v prvi vrsti individualna. To pomeni, da dva dislektika nimata enakih znakov oz. primanjkljajev. Spekter težav je zelo obširen, prav tako pa različno (močno) vplivajo na posameznika z disleksijo. Zato dislektike razvrščamo v tri oblike disleksije: lažja oblika, zmerna in težja. V zadnjih letih se trudimo, da otrokom z lažjo obliko disleksije ne izdamo odločbe, če otrok dobro kompenzira svoje primanjkljaje oz. če otrok ne želi pomoči ali je ne potrebuje. Prav tako pri nekaterih otrocih z lažjo obliko disleksijo izdamo strokovno mnenje, ki ga pridobimo v privatni diagnostiki, ter svetujemo staršem in učiteljem, da se naredi s šolo pedagoška pogodba, ki na nek način nadomešča odločbo.
Otroci z zmerno in težjo disleksijo praviloma dobijo vsi odločbo. Vendar tudi v nekaterih takšnih primerih se je že zgodilo, da so otroci ali starši odklonili odločbo ali pa ure dodatne učne pomoči.
Ali so dislektiki upravičeni do petice? Težava je že v tem, da si mnogi ne predstavljate, kako odločba pomaga do boljše ocene oz. zakaj to možnost damo. Ne glede na to, ali bo otrok iz zelo slabih ocen prilezel na dobre ali bo z dobrih ocen prilezel na odlično. Verjetno vas veliko zmotno misli, da so prilagoditve potuha oz. ima lažje teste kot ostali ali da ima manjši obseg nalog … Prav tako mnogi mislijo enako kot forumašica, ki jo citiram, da dislektiki niso sposobni in imajo splošne težave pri razumevanju snovi ter da niso sposobni razumevanja snovi. To je povsem napačna predstava.
Otroci z disleksijo, ki jim podelimo odločbe, imajo težave z branjem in pisanjem. Pa ne zato, ker niso sposobni, ker nimajo koncentracije ali ker so počasni. Še najmanj pa ne zato, ker bi bili “neumni”. Gre za kompleksen proces ene od mnogih veščin, ki povzroča pri branju, da otroci z disleksijo težje sledijo vsebini prebranega in si zaradi “tehničnih” težav pri branju ne zapomnijo, kaj so prebrali. Na tak način se praktično ne morejo učiti. Enako kot slaboviden ne vidi dobro in brez očal ne bo mogel naslikati pokrajinske slike, čeprav zna dobro slikati.
Premalo se zavedate vsi, ki nimate težav, kako pomembno je, če otroci in mladostniki nimajo težav pri branju. Preko branja se praktično učimo. 60-90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} znanja pride do otrok preko branja oz. morajo brati med procesi učenja in ponavljanja učne snovi. Branje je pravzaprav kanal/pot za učno snov do naših možganov. Če nima posameznik z disleksijo še druge primanjkljaje poleg bralnih. Predstavljajte si, da bi se vam črke med branjem obračale ves čas, da bi morali pri vsaki besedi dvakrat prebrati [vmes bi že pozabili, kaj ste do sedaj prebrali, ker se boste ubadali z eno besedo]. Recimo ves ali vas? tiskarski a in e se mariskateremu dislektiku obračata. Potem je tukaj še ena posebnost, ki je načeloma pri naravoslovnih predmetih zelo dobrodošla, vendar pa ni pri branju. To je, da si dislektiki v večini prebrano dobro predstavljajo v domišljiji in imajo za vsako besedo sliko. Pri čemer nastane težava, ko si dislektik za nepomenske besede: v, pri, kot, če, se, ali, zmerno, k, od … ne morejo predstavljati nobene konkretne slike in nastanejo luknje pri razumevanju vsebine. Če dodamo še prej opisane težave z obračanjem črk, porabo prevelike koncentracije za eno samo besedo, potem koncentracija za branje pade veliko prej kot pri “nedislektiku”. V mnogih primerih dobijo otroci celo glavobol. Čeprav so branju posvetili enkrat več koncentracije in časa kot vi. Zato preberejo manj, pa tudi ne vedo, kaj so pravzaprav brali, saj so se s tehničnimi lastnostmi branja bolj ubadali, kot pa z vsebino. Za predstavo se spomnite avtomobilov 25-30 let nazaj in danes. V časih brez servo volana, brez zadnje kamere, brez avtomatika, brez opozorilnih lučk, s samo enim stranskim ogledalom, trdimi pedali in menjalniki, … Za vožnjo se je bilo ptorebno konkretno potruditi, že pri zavijanju, preklapljanju. Bi lahko rekli, da smo takrat pri vožnji enako uživali kot danes, ko gredo tehnične stvari veliko lažje “od rok”? Mislim, da smo vsi veseli za razvoj tehnike in imamo danes večji užitek v vožnji. Podobno je vožnja za dislektika branje in včasih tudi pisanje. Oni so z rojstvom opremljeni s “staro” tehniko, nedislektiki pa z “moderno”. Zato se nedislektiki lažje ukvarjajo z vsebino (užitek opazovanja okolice, same vožnje).
Podobno nastopi, ko morajo s pisanjem pokazati svoje znanje. Namesto, da bi pokazali, kaj vse znajo in so se naučili, se mučijo s samim pisanjem. Zgubijo misel, porabijo dlje časa, da napišejo nekaj … Pri vsem tem pa se počutijo “neumne”, ker so vložili ogromno časa, energije, pozornosti … v svoj projekt, dobijo pa slabšo oceno kot dejansko znajo in so sposobni.
Tukaj nastopijo prilagoditve. Najprej pri učenju: poskušamo doseči, da učenci ne berejo in zapisujejo toliko, temveč da poslušajo (slušni tip), dobijo več slikovnega gradiva kot pa dolgih besedil (grafični tip). Druga stvar je pridobivanje učne snovi in podajanje znanja v pisni obliki. Z barvnimi listi (podlaga) in barvno povečano pisavo (črk), s pravim razmikom med črkami in posameznimi besedami omogočimo, da otrok dlje časa obdrži koncentracijo pri branju. S tem izgine glavobol, tudi tesnoba; hkrati pa je otrok sposoben brati dlje časa naenkrat ter večjo količino besedila. Tudi vsebino si bolje zapomnijo, saj se manj ubadajo s tehničnimi lastnostmi branja in se tako posvetijo vsebini.
Ko osvojijo več znanja v manjšem času in so pri tem bolj samostojni, pa pridobijo tudi na samozavesti. Ki je pomembna pri izkazovanju znanja. Če niso v časovni stiski, če dobijo ISTE naloge kot sošolci na barvnem papirju in večjimi razmaki, se ne ubadajo pol ure samo z navodili, ampak prej preberejo in prej razumejo navodila, kar jim zagotovi več časa za izkazovanje svojega znanja. Pri tem imajo podaljšan čas pisanja, kar pomeni, da upoštevamo njihovo posebnost, da pišejo isto stvar kot njihovi vrstniki dlje časa. Opažamo pa vedno bolj, da mnogokrat pomaga že psihična “varnost” s tem, ko učenec ve, da ima dlje časa na voljo in se nato zgodi, da so manj pod pritiskom, in celo končajo skoraj tako hitro s pisnim izdelkom kot ostali sošolci. Sicer pa prav zaradi težav s pisanjem v nekaterih primerih dodamo prilagoditev, da je poudarek na ustnih ocenah, pri čemer otrok nima pisno-bralnih ovir in dejansko pokaže znanje hitreje in bolj zagotovo.
Torej, naučiti se in pokazati, kaj znajo, morajo enako kot sošolci. Na nekaterih šolah smo že izvedli teste, da je cel razred pisal “prilagojene teste”. Ponekod so to celo obdržali kot dobro pedagoško prakso. Torej, testi in pisna preverjanja so ista kot vedno, podana so na barvnih papirjih, s povečano pisavo, listi niso speti, prostora za odgovor je več kot dovolj. Nikomur ni škodilo, razlike v časovnem izdelovanju pri nedislektikih so bile zanemarljive, otroci so bili navdušeni, da je “pisano”. Sama se zavzemam, da bi se vsaj barvni papirji in malo večja pisava uporabljali vedno pri vseh otrocih. Če ne kot prilagoditev, pa vsaj kot večja motivacija.
Petice: imamo dislektike, ki imajo hude težave, vendar so nadpovprečni. To so otroci, ki z odločbo dobijo tudi petice, nikakor pa ne vedno samo petice.
Vsak otrok je pred komisijo temeljito pregledan, in na podlagi več mnenj različnih delavcev v komisiji pade odločitev ali se izda odločba za pomoč ali ne. Usmerjanje otrok namreč poteka tako, da je otrok pregledan pri vsaj 3 strokovnih delavcih, po potrebi pa tudi več. Torej: zdravnik [pregleda družinsko anamnezo, otrokov razvoj od nosečnosti do sedanjosti], psiholog [ki naredi tudi teste sposobnosti, kam spada otrok po splošnih sposobnostih, pregleda otroka, kako se socialno vključuje v šolsko sfero] in specialni pedagog – defektolog [naredi posebne strokovne teste, ki trajajo skoraj 2 uri, pregleda zvezke in pisne izdelke otroka, se pogovori z otrokom o njegovih težavah, se pogovori s starši o njihovih opažanjih]. Že med temi pregledi so delavci v stiku medseboj, nato pa še po vseh teh pregledih poteka sestanek, kjer se temeljito pogovorijo o opažanjih, rezultatih testov … in se odločijo. Po potrebi se opravijo pregledi pri drugih strokovnjakih: logoped (če otrok jeclja ali ima govorno napako), psihiater ali klinični psiholog (če je otrok v obravnavi), nevrolog/nevropediater in ostali zdravniki (če ima otrok dodatne specifične lastnosti). Pri tem ni možno delati po svoji volji, saj obstajajo zakoni, ki urejajo usmerjanje in ni možno usmeriti otroka z nižjimi sposobnostmi kot dislektika.
Dislektik je tisti, ki ima povprečne in nadpovprečne sposobnosti. Če ima podpovrprečne ali mejne sposobnosti, se ga nikoli ne opredeli kot dislektika. Torej so to otroci, ki normalno razumejo učno snov, s specifičnimi primanjkljaji, ki jih ovirajo, da bi prišli do znanja te snovi po poti, ki se nam zdi običajna. Oni pač imajo druge poti za pridobivanje učne snovi, kar pa ne pomeni, da so napačne ali nemogoče.
Predvsem pa: kljub prilagoditvam, če se otrok ne bo učil in ne bo znal učne snovi, mu tudi barvni papir, večji fond pisave, podaljšan čas … ne bo pomagal. V času šolanja jim s tem damo možnost, da svoje primanjkljaje kompenzirajo, da si ustvarijo tehnike, s katerimi bodo v odrasli dobi in službi uspešni in ne bodo delali več napak kot “nedislektiki”. Zato se ni treba porogljivo nasmihati, češ kaj bodo v službi. Namreč do takrat jih želimo opremiti, da delo opravijo kljub težavam pravilno, da skompenzirajo napake, v nekaterih primerih pa primanjkljaji celo izzvenijo. Zato se tudi trudimo za zgodnejše odkrivanje, da se ta proces usposobljanja začnemo prej. Pokazalo se je že, da zgodnjejše odkrivanje in zgodnja obravnava velikokrat pomaga in otroci sami zavrnejo DSP ali prilagoditve že proti koncu osnovne šole ali na prehodu v srednjo šolo, ker ugotovijo, da obvladujejo svoje primanjkljaje povsem zadostno.
Nekaj malega bi še želela napisala glede DSP. Dodatna strokovna pomoč ni tista učna pomoč, ki jo vsi poznamo. Že beseda strokovna nam pove, da se strokovno ukvarja s težavami otroka. Napačno je mnenje, da se specialni pedagogi ukvarjamo na teh urah z učno snovjo in da smo tam kot inštruktorji. To je povsem narobe razumljeno. Na teh urah namreč delamo z otrokom in ga učimo strategij, procesov in učnih procesov, s katerimi želimo doseči prej omenjene cilje. Žal se včasih moramo hkrati posvetiti tudi učni snovi, saj v Sloveniji nimamo v redu urejene DSP za otroke s posebnimi potrebami. To pomeni, da otroci pridejo na te individualne ure v času pouka namesto v popoldanskem času izven šolskega pouka, medtem ko njegovi sošolci ta čas jemljejo snov. Veliko primerov je znanih, ko so učiteljice samo predale specialni pedagoginji delovni list, češ to predelajta, in je bila povsem začudena, ko ji je specialna pedagoginja razložila, da naše delo niso inštrukcije in razlaga učne snovi. Zato bi žal bilo potrebno uvesti centre in nas specialne pedagoge prestaviti tja, vendar se naše šolstvo ta trenutek srečuje z drugimi težavami. Trenutno le sanjamo o tem, trudimo pa se za realizacijo v prihodnosti. Slovenija je prepisala zakone, ni pa zagotovila pogojev kot so v tujini, ko so uvajali DSP in odločbe ter usmeritve. Že Srbija je pri tem vsaj kakšnih 20 let pred nami po napredku pri delu z osebami z disleksijo. Pomagate nam lahko tako, da dela nas, specialnih pedagogov, in otrok z disleksijo ne teptate.
Vsi, ki imate otroke brez odločb, bodite veseli. Videla sem že kar nekaj otrok in mladostnikov z disleksijo, ki so bili na koncu z živci zaradi šole, pa čeprav so bili zelo nadarjeni, sposobni, in kreativni. Pa so razmišljali že o samomoru, saj nihče ni znal ceniti njihovega znanja, včasih niti lastni starši. Gre za posameznike, ki razmišljajo na drugačen način kot “nedislektiki”, kar je po svoje zanimivo in tudi potrebno za napredek naše civilizacije. Vendar zaradi linearno usmerjenega sistema izobraževanja ne dobijo možnosti, da razvijejo svoje nadarjenosti, ker v bistvu potrebujejo samo drugačno pot, po kateri pridejo do znanja.
Če ima kdo še kakšno vprašanje ali misel, bom vesela, če jo podeli z nami. Morda lahko tako razrešimo še kakšno napačno predstavo o tej temi.