Pozdravljeni,
gre za zadevo, ki mi je tuja in ne vem kako naj se z njo spoprimem. Hči je v 1. letniku gimnazije, ki je zelo na nivoju. Vsa leta v osnovni šoli je bila odlična, vseeno pa ne ‘piflarka’ in tudi samih patic ni imela. V 1. letniku pa so se začele težave, ocene niso dobre, tudi nekaj negativnih ima. Uči se cele dneve, zaradi šole je morala odpovedati kar nekaj predstav na katerih je delala itd. Ne želi in ne pričakuje petic, vseeno pa se sekira, saj za teste in ocenjevanja da največ od sebe, a to ni dovolj. Pred in po testi ima napade panike in joka po več ur skupaj, saj se boji, da bo ocena spet negativna, v decembru ima vsak teden 3 teste in stres se ji samo nalaga. Z možem jo poskušava pomiriti in ji govoriva, naj se ne sekira toliko, a ima vseeno resne težave. Kako naprej, saj jo bo stres uničil, tudi večkrat zboli in bruha zaradi stresa. Vemo, da je to šele prvi letnik in da je preskok hud, ampak vseeno se mi ne zdi ‘normalno’ da ima take psihične in fizične težaveNaj se prepiše na lažjo šolo, do prepisa zdrži še do konca letnika, naj se prepiše čim prej?
Hvala za odgovore.
Lp

Ce bi bila na njenem mestu bi se prepisala na drugo solo ze sredi leta. Ni vredno zivcev res ne.

Točno to se je dogajalo meni ko sem začela z srednjo šolo (s tem da so bili še problemi doma in da so psihične težave v familiji, ampak vseeno). Prišlo je do tako daleč, da sem skoraj naredila samomor, ker se nisem več znala nadzorovati. Potem so me hvalabogu po hitrem postopku spravili najprej k psihologu in naprej k pedopsihiatru. V drugem letniku sem zaradi tega dobila odločbo in s tem podaljšan čas in lahko povem da je bilo kar naenkrat dosti boljše, ker nisem več bila tako panična. Na koncu sem celo končala srednjo z odličnim uspehom 🙂
Tako da čim prej poiskati pomoč in bog ne daj se zaplesti v neko idejo, da saj pa bo šlo brez. To sem naredila na faksu in zelo drago plačala – diplome še po 5 letih nisem končala. Če bi pa si uredila status takoj na začetku, pa bi zdaj morda že bila na magisteriju…

Kdo pa jo je silil v gimnazijo? Ve se, da je najtežje v gimnaziji, obširna snov, vsi predmeti… zakaj se ne predpiše v drugo solo 4 letnega programa, bo imela vsaj poklic in tudi naprej bo lahko še vedno napredovala. Ampak eni se radi hvalite, da imate doma gimnazijca.

Boš v službi imela tudi odločbo?

Glede prepisa pa odvisno od njenih želj. Če ima v razredu veliko prijateljic in dobro socialno mrežo bo prepis mogoče zadeve še poslabšal.

Glede na to da sem slikarka verjetno niti službe ne bom imela 🙂 Službo, če bom si želela redno delovno mesto, bom pa mogla delat po skrajšanem delovnem času. Se pač zavedam svojih omejitev…

Nihče je ne sili, samo nisva ravno najbolj za, da se prepiše že sredi leta, da ne obupa takoj.

Napadi panike niso nedolžna stvar. Iz napisanega pa ni mogoče sklepati, da bi šlo za napade panike. Pač pa bolj za stres in preobremenjenost.
Razen, če ima še druge simptome, ki bi nakazovali na panične napade ali anksioznost.
Mogoče bi ji pomagale kake umiritvene tehnike, meditacija, afirmacije …, seveda pa lahko največ pomagate doma, starši. Če ne veste kako, poiščite pomoč strokovnjaka.

Obupa nad cem ocitno ji je nekaj muka tako zelo, da jipovzroca hud stres in zdr. Tezave. Zakaj se muciti? Zato da bo tebi dokazala, da ima trdo kozo?
Zakaj prezivljati dneve v nemogocem stresu, ce lahko najde solo, ki jo bo z. Eseljem in z manj stresa naredila odlicno, pa se prosti cas ji bo ostal. Inbo imela naprej lahko tudi se do re izbire.
Ce bo vztrajala z enicami, ji bo ostalo uniceno zdravje, leto nenogocega stresa in vrozbih spominov, pa tudi slabe ocene… zakaj? Ni vredno res ne.

Hčerka ima panične napade enostavno zato, ker NE ZMORE, dajte si to dopovedati! Gimnazija ni za vsakega! Prepišite jo na eno drugo srednjo šolo, najbrž med letom se to ne da narediti. Posvetujte se s kakšnim psihologom ali pedagogom, kako naprej. Če ne gre, ne gre, ne rinite za vsako ceno, da dekle ne zapade še v depresijo ali konča v kakšni psihiatrični bolnišnici.
Nismo vsi za vse, če bo končala kakšno drugo srednjo šolo, bo ravno tako lahko uspešna.

Jaz pa svetujem pogovor s svetovalno delavko v soli ali pa z druzinskim terapevtom – najbolje kar oboje. Rabite neko neodvisno mnenje nekoga, ki ni custveno vpet v situacijo in je strokovnjak na svojem podrocju. December je v gimnaziji hud in preskok iz os v gimnazijo je tezak. Pri nas se je po cca pol leta umirilo, dobili smo zacasnk ucno pomoc in zdaj gre. Druzinski terapevt bo hceri pomagal ugotoviti kaj si res zeli. V custvenem stanju se res ni pametno odlocati – treba je pocakati, da lahko res racionalno mislite vsi skupaj.

Vprasala sem se hci, ki je imela enako situacijo lani. Pravi, naj zdrzi, zdaj je najtezje,naj gre na pogovor k svetovalni delavki in ce s casom ne bi bilo bolje, naj se pa pac prepise. Nasa je krizo zdrzala in ji je zdaj ok tam. Ce je v os imela petice, je gimnazijo zmozna narediti. Nujno pa morate narediti nekaj v zvezi z obvladovanjem stresa – spet svetujem druzinskega terapevta. Pa za naprej naj razmislja, da njena zaposlitev ne bo prevec stresna, pa ne jemlje naj stvari prevec resno, saj je le sola, vse se da popraviti, tudi ce ponavlja ni konec sveta. Nam so svetovali ukvarjanje s sportom in vsakodnevno sproscanje. Vse je v redu, vse bo v redu, vse se da resiti. Nic ni tako hudega, naj ne katastrofizira. Padec ocen in kriza v prvi polovici prvega letnika je zelo normalna. Mi smo sli tudi k zdravniku in dobili neke tablete za zelodec, ki so pomagale v tem casu krize, da ji ni bilo slabo. Pol jih je ostalo in jih imamo za rezervo doma – za boljsi obcutek, ce bi se kdaj ponovilo. Naj se pa potem enkrat vprasa – je ta sola to kar si zeli? Ce je, naj vztraja, pocasi pridobi samozavest in obvladovanje stresa in vse bo slo lazje. Vso sreco, tudi tale kriza bo minila. Pogumno naprej! Mora cutiti podporo starsev in sorejemanje nje take kot je in da so starsi njena skala, da so tezave resljive. Vso sreco!

Aja,pa se to: nasi je to, da je zdrzala krizo, noro dvignilo samozavest. Ugotovila je, cesa je zmozna, kaj vse zmore, ce se potrudi. Se zdaj je ponosna nase in ta kriza se je izkazala za dobro, ker se je pokazalo, da si tega res zeli in da se da. Jo je zelo okrepila.

Seveda pa ne za vsako ceno in seveda nasa resitev ni za vsakega prava. Nekaj sosolcej se je v 1. letniku tudi prepisalo in zdaj cvetijo drugje, ena je ponavljala in zdaj prav tako izdeluje zdravstveno solo z velikim veseljem in prav je tako. Tudi vam bo kmalu laze, prav zdajle je najtezje, cez dober teden bodo pocitnice in cas za pocitek in morda miren razmislek. Vse bo se dobro.

Če ji ne bo šlo, bo končala z nezadostnim, če se prepiše sredi leta lahko redno konča letnik.

Vprašanje je kakšne so bile tiste njene petice v oš?
Poleg tega se ji sedaj podira svet, ker ni navajena slabših ocen, ker želi ugodit sebi in vsem ostalim, pa ji ne gre zato napadi panike.
V gimnaziji res veliko zahtevajo, snov je obsežna, hiter tempo in če malo zaostaneš ti že voda teče v grlo, če ima še kako drugo željo/opcijo naj se prepiše na drugo šolo in sledilo bo olajšanje.

Napadi panike niso nedolžna stvar. Iz napisanega pa ni mogoče sklepati, da bi šlo za napade panike. Pač pa bolj za stres in preobremenjenost.
Razen, če ima še druge simptome, ki bi nakazovali na panične napade ali anksioznost.
Mogoče bi ji pomagale kake umiritvene tehnike, meditacija, afirmacije …, seveda pa lahko največ pomagate doma, starši. Če ne veste kako, poiščite pomoč strokovnjaka.
[/quote]

Vsekakor je res kar si odgovorila avtorici. Panični napadi so daleč od tega,kar navaja avtorica,bolj se gre tu za stres,anksioznost,preobremenjenost…Panične napade je moja imela pred leti,hvalabogu,da so ji psihiatri pomagali…kaj pa dela tu s človekom,sem moral to prenašat z najinimi otroki…To pride naenkrat in človek izgubi samokontrolo,sploh se ne zaveda,kaj dela…Pred menoj je bila z enim bosancem,ki ga je rad cukal in jo je pretepal in ta travma ji je udarila ven po treh letih,ko sta šla narazen…Tako da avtorici predlagam,kot tudi mnogi tukaj gori,da ji nudite kliničnega psihologa,ki ji bo pomagal z nasveti,kako se v dani situaciji,ki se bo znašla spet pred učenjem ,kako kontrolirat samopodobo…Ne takoj k psihiatru,ta ti napiše zdravila in pojdi…škoda mladega dekleta,da se že nažira s tableti za pomirjanje…res škoda…lp

Prou na kozlanje mi grete taki starši k otroka silite da zdravite svoje frustracije!
K ti bo v depro padla al še kaj hujšega bo spet šola in sistem kriv in ne glupa mati, ki sili otroka v nekaj kar noče!!!

Prepiše naj se na lažjo smer. Sej v službi nbenga ne zanima kero SŠ maš narjeno!
Bedaki od staršev!

1. letnik je še vrhunec pubertete ( starost15 in pol let ponavadi) – tudi pri dekletih. Hormoni še dodatno vplivajo na take situacije, kot v hčerkinem primeru in povzročajo stres. To je obdobje, ko se zaključuje izoblikovanje njene samopodoba in samozavesti. Zato je to zanjo tak padec na nižje ocene, kot jih je bila navajena od prej, še toliko hujši – lahko pa je tudi precej realna slika njenega dejanskega stanja znanja. Pač ocenjujejo jo sedaj učitelji, ki je ne poznajo od prej, niti ne gledajo “skozi prste”, kot so ji morda prej v OŠ, kerje bila petkarka in je dvigovala povprečje razreda in šole 🙂

Imam hči srednješolko, ki je v OŠ tudi imela same petice, ampak pridelane z znanjem, ne pošenkane. Lahko bi šla torej na katerokoli gimnazijo, tudi na tako, kot hodi tvojo hči ( torej po tvojem mnenju ” na nivoju” – mimogrede, kaj pa to pomeni: na nivoju – a LJ Bežigrad naprimer :P?) – pa se ni odločila zanjo. Ker je vedela, da bo pritisk že od začetka prevelik, prevelika pričakovanja, sploh pa prvi testi so taki, da so določene naloge ( sploh za višje ocene – 4 in 5 ) kar zahtevne in marsikdo pade na realna tla s petic na dvojke in trojke. Ona sicer nima teh težav, dosedaj samo 4 in 5 tudi v 1. letniku. Je prezadovoljna, ker ve, da je njeno znanje torej zadovoljivo – ve, da se uči zase in za svojo prihodnost, ne za starše.

Prehod v SŠ ( gimnazija v LJ) je bil pri njej neproblematičen, ker se je odlično odločila za nadaljevanje šolanja ( sama, je imal prosto izbiro, nihče ji ni ničesar sugeriral, ne vsiljeval), hodila je že od 7. razreda na informativne dneve po različnih šolah…..
Je še vedno v stiku z dvema sošolkama in dvema iz paralelke, ki so šle na gimnazije “na nivoju” in so zamorjene, sekirajo se, jokajo, ker padajo slabše ocene – prej tudi same petice. Da je okolje sterilno, da so odnosi med njimi taki “že rivalski” in podobno. Hči pa presrečna, ker so mešan razred pri njih ( čeprav je bila več kot polovica sedajšnjih sošolcev v OŠ tudi odličnjakov), ker pravi, da taprvo kar je bilo, ko je stopila na informativcih v prostore in med takratne učence je bilo njihov odnos, odprtost, to je zrcalo neke šole – to se je takoj začutilo. PA tudi pozanimala se je od tistih, ki so že hodili na srednje šole, ki so bile v ožjem izboru.

Moj nasvet: čimprejšnji pogovor s hčerko, še pred redovalno konferenco če je treba in če bo sama želela seveda tudi s šolsko psihologinjo in prepis na drugo šolo, kot so ti že svetovali. Dostikrat je bolje zavoljo “varnosti psihe otroka” v teh najobčutljivejših letih zamenjati šolo, it na malce nižji kriterij, ki ga bo obvladovala – ker teh kriterijev trenutne gimnazije, ki jo obiskuje očitno ne dohaja in to ji načenja psihološko stanje. Ni to OK.

Koliko je tega, me prav zanima kako bi strokovnjaki obrazložili zakaj je temu tako.
Pri nas je podobno, le da ima v gimnaziji zelo dobre prijateljice in se brani prepisa.
Vseeno je moj nasvet prepis na lažjo šolo – srednjo strokovno šolo, če le želi iti. Tam bo verjetno blestela glede ocen, ker je kar velika razlika v količini snovi – gimnazija – srednja strokovna šola.

“ne obupa takoj”: kdaj je po tvoje dovolj, da bogi otrok lahko obupa, draga mati? Po 3 mesecih? 4? Ko pade v depresijo? Ko začne s histeričnimi napadi? Ko naredi samomor?

Prvi letnik je katastrofa, ker si delajo profesorji atoriteto in jih spravljajo vse na isti nivo. Dejstvo je, da kake ljubljenke učiteljev iz OŠ na gim pogorijo – skoraj lažje delajo gimnazijo tisti, ki so morali že v OŠ se potrudit za 4 in 5, ker imajo delovne navade in jim je jasno koliko časa in napora bo potrebno za rezultat, hkrati pa so njihova pričakovanja drugačna.

Prvi letnik je glih za glih ulovila pravdober uspeh. Drugi letnik je bil v primerjavi s prvim milina – ocene so se dvignile nazaj na 4 in 5 tu in tam kakšna 3. Na koncu je bila v 2 odlična. Tretji in četrti pravdobra. Na faksu je noben ni vprašal po točkah.

Kaj smo naredili mi:
– kvalitetna hrana in spanec
– DOBRA prehranska dopolnila
– d vitamin b vitamin
– dovolj sonca
– terapevtska eterična olja – pa ne samo za vohat ampak masažni protokoli
– 2-3 tednesko tek/kolo vsaj 1h z enim od staršem
– med vikendi in prostimi dnevi vsaj 1 ura hitre hoje z enim izmed staršem – ne boste vrjeli kaj vse se na takem sprehodu izve
– inštrukcije
– v šoli vse možne dodatne ure pomoči pri učenju
– skupno učenje/delanje nalog z uspešnimi učenkami
– po 20.00 uri zaključimo z učenjem – čas za umiritev in priprave na kvalieteten spanec – tu je bilo obilo odpora ampak sva starša vzstrajala pri svojem.

Punca bo lahko zaradi stresov v soli imela tezke posledice celo zivljenje. Veliko mladih je ze ki imajo burn-out ker preprosto ne zmorejo prenasati toliko stresov in pricakovanj. Svetujem tedensko joga uro in pa meditacijo, izogiba naj se sladkorju in pa raznim tabletam in umetni hrani (MC Donalds, E-stevilke itd…)

1. letnik je še vrhunec pubertete ( starost15 in pol let ponavadi) – tudi pri dekletih. Hormoni še dodatno vplivajo na take situacije, kot v hčerkinem primeru in povzročajo stres. To je obdobje, ko se zaključuje izoblikovanje njene samopodoba in samozavesti. Zato je to zanjo tak padec na nižje ocene, kot jih je bila navajena od prej, še toliko hujši – lahko pa je tudi precej realna slika njenega dejanskega stanja znanja. Pač ocenjujejo jo sedaj učitelji, ki je ne poznajo od prej, niti ne gledajo “skozi prste”, kot so ji morda prej v OŠ, kerje bila petkarka in je dvigovala povprečje razreda in šole 🙂

Imam hči srednješolko, ki je v OŠ tudi imela same petice, ampak pridelane z znanjem, ne pošenkane. Lahko bi šla torej na katerokoli gimnazijo, tudi na tako, kot hodi tvojo hči ( torej po tvojem mnenju ” na nivoju” – mimogrede, kaj pa to pomeni: na nivoju – a LJ Bežigrad naprimer :P?) – pa se ni odločila zanjo. Ker je vedela, da bo pritisk že od začetka prevelik, prevelika pričakovanja, sploh pa prvi testi so taki, da so določene naloge ( sploh za višje ocene – 4 in 5 ) kar zahtevne in marsikdo pade na realna tla s petic na dvojke in trojke. Ona sicer nima teh težav, dosedaj samo 4 in 5 tudi v 1. letniku. Je prezadovoljna, ker ve, da je njeno znanje torej zadovoljivo – ve, da se uči zase in za svojo prihodnost, ne za starše.

Prehod v SŠ ( gimnazija v LJ) je bil pri njej neproblematičen, ker se je odlično odločila za nadaljevanje šolanja ( sama, je imal prosto izbiro, nihče ji ni ničesar sugeriral, ne vsiljeval), hodila je že od 7. razreda na informativne dneve po različnih šolah…..
Je še vedno v stiku z dvema sošolkama in dvema iz paralelke, ki so šle na gimnazije “na nivoju” in so zamorjene, sekirajo se, jokajo, ker padajo slabše ocene – prej tudi same petice. Da je okolje sterilno, da so odnosi med njimi taki “že rivalski” in podobno. Hči pa presrečna, ker so mešan razred pri njih ( čeprav je bila več kot polovica sedajšnjih sošolcev v OŠ tudi odličnjakov), ker pravi, da taprvo kar je bilo, ko je stopila na informativcih v prostore in med takratne učence je bilo njihov odnos, odprtost, to je zrcalo neke šole – to se je takoj začutilo. PA tudi pozanimala se je od tistih, ki so že hodili na srednje šole, ki so bile v ožjem izboru.

Moj nasvet: čimprejšnji pogovor s hčerko, še pred redovalno konferenco če je treba in če bo sama želela seveda tudi s šolsko psihologinjo in prepis na drugo šolo, kot so ti že svetovali. Dostikrat je bolje zavoljo “varnosti psihe otroka” v teh najobčutljivejših letih zamenjati šolo, it na malce nižji kriterij, ki ga bo obvladovala – ker teh kriterijev trenutne gimnazije, ki jo obiskuje očitno ne dohaja in to ji načenja psihološko stanje. Ni to OK.
[/quote]
avtorici z imenovanjem te šole – gimnazije na kateri je tvoja hči, morbiti bi se tudi njena lahko tja prepisala.
Vsaj domnevam,da je prepis iz gimnazije na gimnazijo, še lažji (kot če bi šlo za katerokoli drugo šolo).

avtorici z imenovanjem te šole – gimnazije na kateri je tvoja hči, morbiti bi se tudi njena lahko tja prepisala.
Vsaj domnevam,da je prepis iz gimnazije na gimnazijo, še lažji (kot če bi šlo za katerokoli drugo šolo).
[/quote]

Zakaj le – misliš, da je lahka? Žal ni – je med 4imi zahtevnejšimi v Ljubljani :). Mislim, da ta podatek ni potreben….

Ona se mora s svojo hčerko pogovoriti in hči ji mora povedat – ker da bi to naredila, da jo ona ( mama) prepiše nekam po nasvetu s foruma, bibila spet velika napaka. Hči mora sama povedat, kam si želi, da bo ona srečna, ne mati…..

Je bila moja hči kar pametna, ko je dala izjavo: jst pa že ne grem v gimnazijo, se ne mislim cele dneve učit. nisem nora. Sem skoraj dol padla, ampak je imela prav.

Govoriti ji, naj se ne sekira ne bo pomagalo. Se pogovarjati z njo in razumeti njeno stisko bolj. Predvsem pa bi tukaj priporočal pomoč strokovnjaka, saj bodo tudi ocene boljše s tem ko se bo sprostila. Prve slabe ocene so ji spodbile samozavest in zdaj se boji, da ne bo zmogla in se je ujela v začaran krog.
Poveste ji lahko, da slabe ocene niso nič usodnega in da so lahko začasne. Da ni nič tragičnega niti to, če letnika ne izdela.
Premnogim se to dogaja.
Za strokovni nasvet preko spleta lahko vprašate tudi tukaj http://www.tosemjaz.net/e-svetovalnica/viewforum.php?f=219
Veliko sreče vam želim in da bi se vse uredilo.