Bodi to, kar si
Sebe večkrat prepričujem, da sem fantazijsko bitje, ali pa še več kot samo fantazijsko bitje, torej v osnovi sem lahko karkoli mi paše. Je pa mogoče tudi res, da sem neke vrste večni nezadovoljnež in nikoli zadovoljen s sabo. Vedno hočem sebe predrugačiti. Tudi, če bi bil perfekten, bi se hotel še vedno spreminjati in nekaj izboljšati. Enkrat bi bil rad kot pravljično bitje, drugič pa spet nekaj čisto drugega. Kot nek igralec na odru življenja. Neverending story.
vedno sem to kar sem. V smislu da se nočem spreminjat za nekoga,zaradi groznega neprilagajanja sem izgubila ljubezen/fanta,pač raje zberem sebe in sem sama kot njega,on me je želel predrugačit ampak ne v slabem smislu. vse moje napake in stvari ki jih delam narobe je želel pač spremenit. Jaz za to sme imela razloge zakaj tako je,nekatere stvari se ne da spremenit,on je forsiral sto na uro,dokler ni blo res brutalno sovražtvo med nama in me je izgubil.. lahko bi se spremenila pa se pač nisem.. zato,ker sem sebi zvesta nimam odnosov z družino oziroma sem jih prekinla,ker me nikoli niso razumeli..ista zgodba k s fantom..veliko ljudem sem v zobeh…sme tarča obrekovanja tudi med sosedi.. pač na koncu si vedno sam zase,in sama sebi sem najboljši prijatelj,pa tud če ostanem sama. Tko pač je.
primer?
ja,mam enga kolega k je res kul,ampak se nočem z njim družit ker se drogira. Pa mi nikoli ni ponudil drog,niti namigoval,ampak nočem. Zelo malo odgovarjam na smse,porivam stran,brcam ga v kot,in kmalu bom dosegla da ne dira več,ker pač mi ni do take družbe. je pa skuliran,dober faca. Ampak me ne zanima. In spet bom sama.. with no friends 🙂
100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.
Ne vem pa, kakšen primer naj ti napišem, res ne vem. Ravnam kot doživljam da je prav in sploh več ne znam drugače.
Mogoče je primer to – sam sem zadovoljen s tem ravnanjem (oz. s sabo), moji bližnji tudi, kaj si mislijo ostali me pa ne zanima.
100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.
Ne vem pa, kakšen primer naj ti napišem, res ne vem. Ravnam kot doživljam da je prav in sploh več ne znam drugače.
Mogoče je primer to – sam sem zadovoljen s tem ravnanjem (oz. s sabo), moji bližnji tudi, kaj si mislijo ostali me pa ne zanima.
[/quote]
Pa skoraj vsak pravi, da mu dol visi za ostali. Kaj me briga, kaj si ostali mislijo- to so spet moderne floskule. Ljudje se še kako prilagajajo drugi, zavestno in tudi podzavestno, ti imaš manj vpliva na svoje obnašanje kot misliš.
Ne sprenevedaj se, vsi želimo odobravanje iz okolice, saj je to celo evolucijsko pogojeno. Če si izključen iz tropa, dejansko čutiš fizično bolečino, ker človek ne more biti samosvoj.
Ti pa kar sanjaj, kako si individualist in da drugi ljudje nimajo nič veze s teboj.
Pa skoraj vsak pravi, da mu dol visi za ostali. Kaj me briga, kaj si ostali mislijo- to so spet moderne floskule. Ljudje se še kako prilagajajo drugi, zavestno in tudi podzavestno, ti imaš manj vpliva na svoje obnašanje kot misliš.
Ne sprenevedaj se, vsi želimo odobravanje iz okolice, saj je to celo evolucijsko pogojeno. Če si izključen iz tropa, dejansko čutiš fizično bolečino, ker človek ne more biti samosvoj.
Ti pa kar sanjaj, kako si individualist in da drugi ljudje nimajo nič veze s teboj.
[/quote]
Sploh te ne razumem;
Nikjer ne trdim, da se ne prilagajam ali ne upoštevam ljudi – govorim seveda samo o zavestnem ravnanju.
Trdim pa, da upoštevam predvsem svoje vrednote in čustva. Te pa vedno odražajo moje bližnje, kar je menda jasno.
Nadaljnje pa trdim, da nikoli ne povozim teh svojih vrednot in čustev zaradi ugajanja drugim. Včasih jih malo pritajim, da komu prihranim kaj krutega – a to je v resnici v skladu z mojimi vrednotami.
Verjetno bi te svoje “vrednote in čustva” celo prilagajal drugim in jih občasno zanikal, če bi mi kdo lahko ponudil dovolj pomembno nadomestilo – a imam strašno visoke zahteve do zunanjih (ki so potem njim “predrage”) – čustvena in vrednotna vrednost zame pa leži v mojih bližnjih, kjer teh dilem ni.
Zaradi tega je tudi lahko biti zvest samemu sebi – oz. “biti kar sem”.
Imamo pa ljudje zelo različen odnos do tropa – moj trop so moji bližnji in jaz sam. In ti so v mentalnem in čustvenem sozvočju z mano in jaz z njimi, drugi ste pa izven mojega tropa.
A ni tole zanimiva manipulacija. Kako določiti, kdo zares sem, oz. kaj daje misliti, da nisem tisto, kar naj bi bil? Skratka, bedarija. Nisem neka statična forma, narejena po nekogaršnjih predstavah, svojih še najmanj. Sem dinamična, spreminjajoča se entiteta, ki se odziva, obvladuje, manipulira. Kot potok, ki ga opazujemo z brvi. Ze leta je tam, odkar pomnimo, a bistra voda, ki teče pod brvjo, ni niti dvakrat ista.
A ni tole zanimiva manipulacija. Kako določiti, kdo zares sem, oz. kaj daje misliti, da nisem tisto, kar naj bi bil? Skratka, bedarija. Nisem neka statična forma, narejena po nekogaršnjih predstavah, svojih še najmanj. Sem dinamična, spreminjajoča se entiteta, ki se odziva, obvladuje, manipulira. Kot potok, ki ga opazujemo z brvi. Ze leta je tam, odkar pomnimo, a bistra voda, ki teče pod brvjo, ni niti dvakrat ista.
[/quote]Kot potok pod brvjo…to je pa lepo opisano…Lp tja v daljavo
“Only the shallow knows himself”.
Skušam v vsaki situaciji prepoznati svoje potrebe, želje, razmislim, da delam v skladu s svojimi vrednotami in pri tem naredim čim manj škode drugim. Veliko procesiranja in razmišljanja, zato gre velikokrat kaj prepočasi,žal ni vedno čisto tako da gre vse po moje, zato lahko rečem da ne živim popolnoma v skladu s seboj in svojimi željami. A se trudim. Pomembno mi je, da so v moji bližini tudi drugi zadovoljňi in jih ne povozim s svojim egom.
A ni tole zanimiva manipulacija. Kako določiti, kdo zares sem, oz. kaj daje misliti, da nisem tisto, kar naj bi bil? Skratka, bedarija. Nisem neka statična forma, narejena po nekogaršnjih predstavah, svojih še najmanj. Sem dinamična, spreminjajoča se entiteta, ki se odziva, obvladuje, manipulira. Kot potok, ki ga opazujemo z brvi. Ze leta je tam, odkar pomnimo, a bistra voda, ki teče pod brvjo, ni niti dvakrat ista.
[/quote]
Ne vem, če si razumel vprašanje. Sprašujem v kolikšni meri živite tako, kot npr. “plešete, ko vas nihče ne gleda”.
A ni tole zanimiva manipulacija. Kako določiti, kdo zares sem, oz. kaj daje misliti, da nisem tisto, kar naj bi bil? Skratka, bedarija. Nisem neka statična forma, narejena po nekogaršnjih predstavah, svojih še najmanj. Sem dinamična, spreminjajoča se entiteta, ki se odziva, obvladuje, manipulira. Kot potok, ki ga opazujemo z brvi. Ze leta je tam, odkar pomnimo, a bistra voda, ki teče pod brvjo, ni niti dvakrat ista.
[/quote]
Entiteta? Kaj bi neki to bilo?
Entiteta? Kaj bi neki to bilo?
[/quote]
https://sl.wikipedia.org/wiki/Entiteta
[/quote]
A zdaj naj pa Mon prebiram z enciklopedijo v roki?
Lepo se bere, vendar težko in skoraj nemogoče je to v praksi izpeljati 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.
Saj človek ne živi v izolaciji, sam na nekem oddaljenem planetu in lahko ves čas ravna po svoje.
Smo v stiku z drugimi in če bi se vsakdo tega 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} držal , le kam bi prišli?!
Priporočljivo je biti zvest samemu sebi, ko je to možno.
Vendar včasih je treba narediti 1 korak nazaj (tudi če ni 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} naša izbira), da bi lahko naredili 2 naprej – kjer smo lahko to, kar smo.
A zdaj naj pa Mon prebiram z enciklopedijo v roki?
[/quote]
Temu se rece vsezivljenjsko ucenje. Ko je cloveku takole spontano posredovana priloznost, da se nauci cesa novega pa je praviloma na mestu izkazati hvaleznost.
Ne vem, če si razumel vprašanje. Sprašujem v kolikšni meri živite tako, kot npr. “plešete, ko vas nihče ne gleda”.
[/quote]
Malo za salo, precej pa tudi zares… 😉