Koliko učencev v prilagojenem programu OŠ uspešno konča šolanje?
Zadnjič sem poslušala eno razlago, da učenci, ki se vpišejo v prvi razred osnovne šole s prilagojenim programom itak večinoma potem končajo v posebnem programu, da jih večina na poti navzgor odpade, tako rekoč. Da uspešno končajo bolj kot ne le tisti, ki v prilagojeni program pridejo sredi šolanja iz redne OŠ. Meni osebno se to zdi precej zgrešeno, nekaj v tem mora biti narobe, če je res tako. Zanima me, če se kje da dobiti podatke o tem, ali pa če ima kdo od staršev otroka v takšni šoli in kaj je vaš vtis glede te navedbe. Pa hvala.
Se popolnoma strinjam z Ajkalo. Škoda, ker je naš šolski sistem takšen, da se mnoge otroke šele v 5. 6. ali celo 7.r usmeri v prilagojen program, ki je zanje ustrezen. Do takrat vztrajajo v redni OŠ, se učijo cele popoldneve, imajo vse dodatne ure individualne pomoči in kljub temu doživljajo neuspeh za neuspehom. Šele v ustreznem programu se otroštvo zanje začne. Poznam tak primer. Ne poznam pa nikogar, ki bi usmerili že v 1. r v prilagojen program.
Sem učiteljica na šoli z nižjim prilagojenim in posebnim programom izobraževanja. Res je, da v prvi razred prilagojenega programa vpisano nekaj otrok, ki so čez nekaj let preusmerjeni v posebni program. Kar pomeni, da je tekom šolanja ugotovljeno, da imajo zmerno in ne lažjo motnjo, kot je bilo ugotovljeno pri prvem usmerjanju. So pa tudi učenci, ki pridejo na našo šolo v prvem razredu in imajo res zgolj lažjo motnjo v razvoju. Ti uspešno zaključijo osnovnošolsko šolanje in se vpišejo naprej v srednje poklicno izobraževanje. Taki učenci imajo pogosto manj travm povezanih z neuspehi pri učenju, saj je program prilagojenim njim. Res pa je, da večino učencev na prilagojenem programu predstavljajo učenci, ki so na našo šolo prišli kasneje (v 3,, 4., 5.. celo 8. razredu).
Prihajam iz vrtcev in tu nam je zelo jasno, kako poteka všolanje. Mi sicer zelo dobro vidimo, kakšne so sposobnosti otroka (tudi brez psiholoških testov), ampak zaradi visokih pričakovanj, upov, strahov staršev, otroci z znižanimi sposobnostmi praviloma začnejo “en nivo” višje, kot so dejanske njihove sposobnosti. Se pravi, otroci, ki so po sposobnostih za OŠ s prilagojenim programom, se praviloma všolajo v redno OŠ, nato se tekom let, ko se le ne da več pacati tistih dvojk, preusmerijo na OŠ s prilagojenim programom. Tisti otroci z večjimi primanjkalji, recimo zmerna motnja v duševnem razvoju, pa praviloma pričnejo v OŠ s prilagojenim programom in jih potem po nekaj letih (običajno po prvem triletju) preusmerijo v OVI program.
Vsa stroka ve, da je to slabo za otroka (iz vidika samozavesti, samopotrjevanja, pridobivanja znanja primernega otrokovim sposobnostim), ampak sistem je zastavljen tako, da v prvi vrsti ni interes otrok (čeprav se to skos kriči kot dejstvo), ampak so v prvi vrsti starši s svojimi željami, potrebami in upanjem, da se bo zgodil čudež in bo otrok kar naenkrat izgubil svoje primanjkljaje, ki pa so na žalost v večini doživljenjski.
Iz moje izkušnje se ne bi ravno strinjala, da je sistem tako zastavljen, da se forsira otroke v prezahtevne programe. Ampak je pa res, da se tako izvaja, da se ne gleda v prvi vrsti na dobro otroka, ampak se preveč “daje staršem upanje” in se jih opogumlja. Starši smo vsi takšni, da na svoje otroke gledamo optimistično. Ponavadi nismo realni. Vendar pa ne gremo čez stroko in tudi ni sistem tako zastavljen, da bi lahko šli. Naše dete je ena psihologinja ocenila kot otroka z zmerno motnjo, a hkrati pristavila, da če nismo prepričani, naj si pa dobimo še drugo mnenje. Po enem letu jo je ocenila druga psihologinja kot otroka z lažjo motnjo. Tudi v vrtcu so nas spodbujali, da naj le omogočimo otroku, da poskusi prilagojeni program. Če imaš mnenje strokovnjaka, da je otrok za prilagojeni program in če ti v vrtcu tudi dajo takšno mnenje, ga ni starša, ki bi otroka na svojo roko rinil v manj zahteven program. Jaz vem, da če bi od vseh kompetentnih dobila mnenje, da je otrok za posebni program, bi ga z mirno vestjo predlagala za tja. Zdaj, ko gledam nazaj, bi bila zelo hvaležna stroki, če bi se manj uklanjala upanju staršev.
POMOŽNI DELAVEC II
(šifra DM: J032014)
za določen čas (1 leto) s polnim delovnim časom in poskusnim delom 1 mesec
K sodelovanju vabimo sodelavko/sodelavca za zasedbo prostega delovnega mesta na organizacijski enoti ZUPAS, PODROČJE ZA TEHNIČNO DEJAVNOST, SLUŽBA ZA NOTRANJI TRANSPORT.
Pogoji za zasedbo delovnega mesta:
zahtevana raven izobrazbe: popolna višja stopnja osnovnošolske izobrazbe
zahtevan poklic: POMOŽNI DELAVEC
priporočena znanja: vozniški izpit B kategorije
izpit za voznika viličarja ali za voznika akumulatorskih vozičkov
zahtevane delovne izkušnje: 3 mesece
Vaše poglavitne naloge bodo:
opravljanje pomožno tehničnih in drugih enostavnih opravil,
opravljanje sodelavcev/sodelavk
sodelovanje pri skladiščnem poslovanju in selitvah,
ravnanje z odpadki, stiskanje odpadkov in druga dela na zbirališču odpadkov UKCL kadavri, ostanki odrezanih rok in nog, glav, fetusov…,
druga dela in naloge na šefov ukaz.
Kandidate vabimo, da posredujejo pisne prijave z življenjepisom in izkazanimi dokazili (fotokopijo potrdila o zaključeni šoli in dokazilo, da ima 3 mesece delovnih izkušenj) najkasneje do 19.12.2018 oziroma bodo poslane po pošti priporočeno z žigom najkasneje z dne 19.12.2018 na naslov: UKC Ljubljana, Kadrovska služba, Bohoričeva ulica 28, 1000 Ljubljana, s pripisom na katero delovno mesto se prijavljajo.
Ali lahko vprašam v katerem razredu je vaš otrok? Ali gre naslednje leto v šolo?
[/quote]
Naše dete je zdaj vprvem razredu, v prilagojenem programu. A že od prvega dne, v bistvu že od dneva vpisa v šolo, preden so ga v šoli sploh videli, mi učiteljica razlaga, da dobivajo na šolo za njihov program napačne otroke, da jih potem večina vpisanih programa ne izdela, da jih je treba slej ko prej preusmeriti v posebni program. Zato me je zanimalo, če kje o tem obstajajo kakšni podatki.
Osebno mislim, da če je prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom namenjen otrokom z lažjo motnjo v razvoju, potem bi moral biti narejen tako, da ga ti otroci tudi lahko sledijo, ne pa da se samo čaka, kdaj jih bodo lahko preusmerili v posebni program.
Pojasnilo za tiste, ki se sprašujete, kdo pride že v prvi razred v prilagojeni program: otroci z lažjo motnjo, ki so že v prvem razredu usmerjeni v prilagojeni program so ponavadi otroci, ki so bili zaradi zdravstvenih težav v zgodnjem otroštvu že vso predšolsko dobo dobro spremljani s strani različnih strokovnjakov, tudi psihologov.
Ne vem čisto dobro, kako je izgledala bivša posebna šola, a dandanes je približno takole: obstaja reden osnovnošolski program, potem obstaja osnovnošolski program s prilagojenim izvajanjem z enakovrednim izobrazbenim standardom (naučiti se moraš ravno toliko kot v redni šoli, a se učiš v manjši skupini ali kaj podobnega), potem obstaja prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom in obstaja posebni program. V prvih treh pridobiš izobrazbo z neko veljavo, s katero lahko tako ali drugače tudi nadaljuješ šolanje oziroma pridobiš poklic.
Posebni program pa naj bi bil povsem prilagojen otroku, a na koncu dobiš le potrdilo o izpolnjeni osnovnošolski obveznosti in možnost pridobitve statusa invalida. Bili so posamezni primeri, ko se je otrokom v posebnem programu kasneje “odprlo”, a so imeli starši ogromne težave, če so jih hoteli preusmeriti v šolski program, kjer so lahko potem pridobili neko izobrazbo. Mnogo strokovnjakov to pot blokira tako ali drugače (tudi z napačnimi informacijami staršem), čeprav z zakonom ni prepovedana, če se izkaže, da je otrok za ta prehod sposoben. Morda tudi zaradi takšne prakse starši želijo, da gre otrok v prilagojeni program, ne pa v posebnega, kjer bi se imel sicer lepše, a bi imel zaprte vse poti za spremembo na bolj zahteven program.
Če končaš prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, imaš možnost nadaljevanja šolanja v dveletni poklicni šoli. Če to uspešno opraviš, se lahko vključiš tudi v srednjo šolo in naprej, če zmoreš. Ali pa greš lahko s končano devetletko z nižjim izobrazbenim standardom (NIZ) delat zadnje razrede redne osnovne šole kot občan. Potem pa naprej kot sicer osnovnošolci. Takih primerov je malo, a so tudi posamezniki, ki so uspešno končali fakulteto, čeprav so prej hodili v NIZ.
Iz posebnega programa pa ne moreš nikamor, saj nimaš priznane nobene stopnje izobrazbe.
Naše dete je zdaj vprvem razredu, v prilagojenem programu. A že od prvega dne, v bistvu že od dneva vpisa v šolo, preden so ga v šoli sploh videli, mi učiteljica razlaga, da dobivajo na šolo za njihov program napačne otroke, da jih potem večina vpisanih programa ne izdela, da jih je treba slej ko prej preusmeriti v posebni program. Zato me je zanimalo, če kje o tem obstajajo kakšni podatki.
Osebno mislim, da če je prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom namenjen otrokom z lažjo motnjo v razvoju, potem bi moral biti narejen tako, da ga ti otroci tudi lahko sledijo, ne pa da se samo čaka, kdaj jih bodo lahko preusmerili v posebni program.
[/quote]
Kot je intelektualni nivo v zelo širokem razponu pri otrocih z tipičnim razvojem (od visoko inteligentnih do mejnih otrok, torej otrok ki so po sposobnsotih nekaj pred lažjo motnjo), tako je ta razpon podobno širok tudi v polju lažje motnje. In če so vašemu otroku enkrat že opredelili zmerno motnjo, potem je v razponu lažje motnje najverjetneje na nižji strani te lažje motnje, tj. proti zmerni motnji. Lahko da se bo tudi še izkazalo, da vseeno je na polju zmerne (višje) motnje. In zato ga učiteljica ne vidi v programu, ker njegove sposobnosti kažejo, da programa enostavno ne bo zmogel.
V OŠPP pa je program, ki je osnovan za tiste otroke, ki so resda v polju lažje motnje, a morajo imeti sposobnosti za ta program – so bolj v polju tipične lažje motnje in proti mejnim kognitivnim sposobnostim, kot zmerni motnji. Ti otroci bodo imeli na koncu, če bodo naredili še 2-letno nižjo poklicno šolo (mislim, da je tako), priznano redno OŠ! Iz nižje poklicne šole bodo šli lahko tudi naprej v 3-letno srednjo strokovno, a po izkušnjah, je le malo takih otrok, ki bi to dejansko zmogli. In še to, ti otroci iz OŠPP naj bi po koncu šolanja bili kot vsi drugi enakovredno na trgu dela in se borili za zaposlitev, z vsemi ostalimi. Kar je tudi cilj OŠPP, da otroke usposobijo do te mere, da bodo lahko živeli in bivali samostojno (zaposlitev, družina).
Saj ene otroke se pritera tudi do konca vsega tega, pa če to zmorejo ali ne, ampak potem pa otrok vstopi na trg dela in pride do totalnega šola: “Kaj, moj otrok je na trgu dela z vsemi ostalimi? Ne to, pa ne. Saj vidite, da ne zmore”. A prej so se desetletja kregali z vsemi povprek, kako da otrok vse zmore, samo učitelji ne znajo z njim. In ker ima otrok priznano šolo, se ne more invalidsko upokojiti in potem nima ne prihodkov iz zaposliteve (ker službe ne dobi), ne socialnih prihodkov iz naslova oseb s posebnimi potrebami. Potem pa starši začnete biti drugo bitko, kako dokazati, da ima otrok (zdaj že odrasel) večje primanjkljaje, večjo motnjo kot pa kažejo uradna spričevala, da bi pridobil status invalida in imel vsaj nekaj prihodkov.
Zakaj se starše spodbuja k “en nivo previsoko”. Jaz ne bi rekla ravno, da se jih spodbuja. Ampak včasih se preceni (iz mnogoštevilnih pogovorov), da drugače ne gre. Da je za “družino” bolje, da se otrok všola v nepravi program, ker bodo sicer starši tako trpeli, da se bo to vse skupaj na otroka preneslo (kar bo za otroka še slabše), starši pa bodo do konca življenja živeli s krivdo, da mu “niso dali priložnosti”. Zato jaz to ne bi rekla, spodbujanje, ampak prej sprijaznjenje, da bo pač otrok nekaj let v slabšem položaju, zavolje cele družine, potem pa vsi upamo, da čimprej pride v ustrezen program in končno zadiha.