Danes sem šla s kolesom v svojo, že nekaj časa najljubšo, trgovino. Tema se zgosti že pozno popoldan in ulične svetilke skozi gosto meglo samo sevajo. Zdi se kot da se s svetilkami konča vse. Neba ni, filmsko, poapokaliptično. Mali klančič mi dela preglavice. Mogoče pa so krive tiste tri kile in sedenje za računalnikom.
Zadihana sem, kot da bi bila serpentina tista na Vršič. Nekaj bo potrebno po novem letu spremeniti, da ne bom kot tiste, ki jim že hoja wc pomeni triatlon. Pisarno hočejo v pritličju in pri požarni vaji pridejo na zborno mesto, ko je “stavba že pogorela”. Sama sreča, da kakšnega zaresnega požara še ni bilo.
Moji lepi kodri, ki sem jih vzgajala celo noč, v megli postanejo repa.
Ampak večer je bil čaroben.
Mimogrede, ali obstajajo zimske gume tudi za mestna kolesa 🙂 ?

na gredi: obstajajo ☺