Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Kam po 18. letu ko se rejništvo konča

Kam po 18. letu ko se rejništvo konča

Stara sem 17 let. V rejništvu sem že od 3. leta, ker si me starša nista želela. V tej družini kjer sem zdaj sem našla družino.
Težko je, ker v šoli nisem uspešna. Zdaj bom verjetno že drugič ponavljala 1. letnik. Zakaj in kako se mi ne da razlagat. Več ali manj sem si sama kriva.
Problem je, da se zato tudi z rejniško družino ne razumem. Po 18. letu pa ne vem kaj bom.
Kaj bo z menoj?
V matično družino ne morem? Kaj mi preostane?
Kaj bodo naredili z menoj?

obstajajo tudi nastanitve v mladinskih domovih, kar ti sicer odsvetujem.
Imaš pa srečo, da iščejo ogromno nešolanih ljudi.
Zaposli se in začni delat, če ti šola ne gre. Morda boš čez par let ugotovila, da bi rada dobila kakšen poklic in boš takrat nadaljevala.
Če te bodo rejniki odslovili, pa si najemi svoje stanovanje ali vsaj sobo. ž
Pa poskusi ne zanositi.

Na csd, da ti zrihtajo službo in vprašaj zakaj si toliko let morala preživeti pri rejnikih, zkaj te niso raje dali v posvojitev, prej, ko si bila majhna, ker če bi bila pri pri posvojiteljih bi lahko imela pravico do dedovanja in še kaj o čemer lahko zdaj samo sanjaš.

nova
Uredništvo priporoča

Leta sem se mučila, da sem končno zanosila in rodila, posvojitev otroka je dostikrat misija nemogoče … Medtem pa otroci kot si ti, trpijo povsem po nepotrebnem, pa po moje je v Sloveniji ogromno družin, ki bi ti lahko nudile toplo zavetje in lepo otroštvo pa tudi občutek varnosti, ki si ga zasluži vsak človek, kaj šele sedemnajstletno dekle.
Kot mama menim, da ti rejniki etično in moralno gledano ne bi smeli odreči gostoljubja samo zato, ker imaš težave v šoli. Svetujem ti, da nad šolo ne obupaš, ampak si raje poskusi poiskati brezplačno učno pomoč s strani prostovoljcev- Pristovoljstvo.org ali Slovenska Filantropija sta recimo posrednika za tovrstna prostovoljna dela. Prepričana sem, da boš na tak način našla kako toplo in srčno osebo, ki ti bo pomagala ne samo glede učenja, ampak ti tudi pomagala okrepiti samozavest in najti motivacijo za učenje. Na svetu je kljub vsemu veliko dobrih ljudi, ki jim ni vseeno za druge in prepričana sem, da boš našla nekoga, ki ti bo pomagal in predvsem ne bo kar obupal nad teboj. Vem, o kakšnih ljudeh govorim, ker sem tudi sama prostovoljka, sicer na enem drugem področju, a pač poznam veliko ljudi iz teh krogov.

V posvojitev me niso dali, ker jaz nisem želela, kljub temu da je biološka mama to želela. Ker sem se počutila tako kot da pripadam tej družini v kateri sem. Saj so mi dali vse, radi so me imeli kot svojo. V puberteti sem postala težavna, še vedno sem.
V šolo se mi ne da, čeprav bi jo rada naredila. Želje so eno, realnost drugo.
Delati se mi tudi ne da. Imam fanta, ki je malo starejši od mene. On je zaposlen, ampak on ne ve, da jaz nisem uspešna v šoli. Po mojem upa, da se bom 1x zaposlila. Večino svojega prostega časa sem pri njemu.
Rejniki mi pomagajo, iščejo pomoč psihološko. Od 7. leta obiskujem razne psihiatre, psihologe zaradi obnašanja.
Z biološko mami imam občasne stike. Ona bi me lahko k sebi vzela, ampak noče, ker pravi da sem težavna. Večkrat ko sem bila pri njej sva se tudi skregali. Preveč je stroga, preveč pravil postavlja.
Po drugi strani se počutim zelo odrinjeno. Saj odkar sem težavna vsi dvigujejo roke v zrak.
Rada bi samo lepo živela. Trenutno mi je lepo samo ko mi nihče ne teži. Obstaja pa strah kaj bo ko bom 18. Brez denarja bom, brez oblačil. Ne vem kaj se s takšnimi osebami zgodi. Rada bi se pripravila.

Veliko rejnikov stoji ob strani rejencev še kar lep čas po polnoletnosti. Sicer se (če se otrok šola) rejništvo podaljša do 26. leta.

Škoda ker se ti niti ne sanja kakšni otroci gredo v rejo …

Poglej tole frajlo: delala ne bi, v šolo ne bi … Laže fantu ….

Oprosti, jaz tega nisem trpela niti pri lastnih otrocih. Pa sem prepričana, da bi vsaj eden od njih bil še danes doma na kavču, če bi mu to dovolila …

Punca, bližnjic v življenju je zelo malo. Če hočeš dobro živeti, bo treba za to tudi veliko narediti (šola, služba, …).

In punca draga, če se sama ne boš vzela v roke, ti nihče ne more pomagati. SAMA! Ne verjamem v “dobrotnike”, ki jih boš morebiti srečala – nihče ni “dobrotnik” brez lastne računice.

Punca zlata, tudi v “normalnih” družinah imamo probleme s pametnimi najstniki in obratno – najstniki z nami.
Po tvojem pisanju vidi, da tvojim rejnikom ni vseeno zate – na tebi pa je, da to prepoznaš in se vzameš v roke.

Se pravi, da hočeš lagodno živet, tako da te preživlja nekdo drug. Šole se ti ne da delat, zaposlila se tudi ne bi.

Razvajena smrklja si. To, da nimaš staršev, je samo slučajna okoliščina in nisem prepričana, da igra poglavitno vlogo v tvojem življenju.

Če ne bi bila razvajena, bi se vsaj v šoli potrudila ali našla zaposlitev. Bila bi pridna in nekaj dosegla.

Od tretjega leta si v rejništvu, praviš? Takega otroka pa prav nihče v reali ne vpraša, ali bo v družini rejene ali posvojenec, ampak izpeljejo postopke drugače. Tebe, vrtičkarja, pač ne vprašajo.

Kot lahko ugotovim iz napisanega, se dobro zavedaš tudi svojega ravnanja, kar je pozitivno, da imaš tak uvid. Svetujem, da se vzameš v roke, prevzameš odgovornost za svoja dejanja, poskušaš postati “boljša ti”. Kot mladoletna si zastavi cilj, da narediš šolo, ko postaneš polnoletna poiščeš službo. Nenazadnje moramo sami zase najprej poskrbeti sami. Meni je kot najstnici pomagala knjiga Čar samozavesti / Susan Jeffers. Srečno!

Tudi sama sem iz rejniske druzine. Po 18. letu sem sla v lj studirat, dobila sem studentski dom, stipendijo, rejniki pa so se vedno prejemali rejnino zame, ker ti pripada dokler se solas ampak smo se nekako dogovorili, da so mi je del dali ker pac nisem vec zivela pri njih ampak v studentu. Tudi sama sem bila zeloo problematicna ampak kar se tice sole nisem popuscala, ker sama ves, da vsi avtomatsko mislijo, da si glup luzer ce si v rejnistvu. Zato sem si pac sama pri sebi rekla, da bom v soli dobra, da vsaj na tak nacin vsem dokazem, da nisem isti luzer kot moji starsi.. vso sreco ti zelim, vem, da je vcasih tezko ker si sama za cisto vse ampak glej, zivljenje ni samo to kar se ti dogaja zdaj, veckrat pades veckrat se poberes vecji borec si.

Veliko rejnikov stoji ob strani rejencev še kar lep čas po polnoletnosti. Sicer se (če se otrok šola) rejništvo podaljša do 26. leta.

Škoda ker se ti niti ne sanja kakšni otroci gredo v rejo …

Poglej tole frajlo: delala ne bi, v šolo ne bi … Laže fantu ….

Oprosti, jaz tega nisem trpela niti pri lastnih otrocih. Pa sem prepričana, da bi vsaj eden od njih bil še danes doma na kavču, če bi mu to dovolila …

Punca, bližnjic v življenju je zelo malo. Če hočeš dobro živeti, bo treba za to tudi veliko narediti (šola, služba, …).

In punca draga, če se sama ne boš vzela v roke, ti nihče ne more pomagati. SAMA! Ne verjamem v “dobrotnike”, ki jih boš morebiti srečala – nihče ni “dobrotnik” brez lastne računice.

Punca zlata, tudi v “normalnih” družinah imamo probleme s pametnimi najstniki in obratno – najstniki z nami.
Po tvojem pisanju vidi, da tvojim rejnikom ni vseeno zate – na tebi pa je, da to prepoznaš in se vzameš v roke.
[/quote]
Prav nič nisem ‘čohnjena’ – pač pa vem, da sedemnajstletnik potrebuje oporo odraslih in primeren pristop, četudi je problematičen. In nekaj malega očitno vem o najstnikih – moj najstnik namreč ni problematičen, je uspešen v šoli in drugače, samozavesten … kar je tudi rezultat primerne vzgoje in občutka sprejetosti, povezanosti v družini in ni zgolj naključje. Iz prakse ti povem – problematični najstniki zelo pogosto izvirajo iz problematičnih družin, so rezultat napačne (ja, tudi prestroge in predvsem toge) vzgoje ampak starši pogosto ne priznajo svojih napak in se niso pripravljeni izobraževati in prilagajati, izboljšati dinamiko in komunikacije v družini, poiskati strokovno pomoč ipd. Tisti, ki to storijo, imajo več možnosti za uspešno rešitev težave.
Pri vzgoji je res pomembno postavljanje mej, upoštevanje pravil, to ti dam prav – zelo pomembna je pa tudi empatija. Zreli in odgovorni starši ali skrbniki enostavno ne bi smeli obupati nad sedemnajstletniki, pa če so le-ti še tako problematični. Pri tej punci je iz aviona vidno, da je izredno nesamozavestna, da je dvignila roke nad samo seboj, da se vidi kot nefunkcionalno, neperspektivno osebo in nujno rabi vsakršno, tudi strokovno pomoč, da spremeni to slabo in avtodestruktivno samopodobo. Biti ‘negativec’ in imeti sloves ‘zgube’ ni niti malo zabavno – laži, alkohol, druge, nedejavnost itd., so pri najstniku odraz duševne stiske. Sama se bo težko izkopala iz tega brezna, zato sem ji pač svetovala, naj si poišče pomoč.

Od tretjega leta si v rejništvu, praviš? Takega otroka pa prav nihče v reali ne vpraša, ali bo v družini rejene ali posvojenec, ampak izpeljejo postopke drugače. Tebe, vrtičkarja, pač ne vprašajo.
[/quote]

Seveda se ujema!
Tole ne piše nobena 17 letnica, ampak naša drga Mona, ki si vsak dan izmisli 3-6 tem s tako ali drugačno problematiko.
Se pa sprašujem, če so jo zaposlili na forumu in ji plačajo ali jim to dela brezplačno…

Seveda se ujema!
Tole ne piše nobena 17 letnica, ampak naša drga Mona, ki si vsak dan izmisli 3-6 tem s tako ali drugačno problematiko.
Se pa sprašujem, če so jo zaposlili na forumu in ji plačajo ali jim to dela brezplačno…
[/quote]

Imaš prav. Tale forum ima folk za analizo stanja v družbi, pa še zasluži s tem.
S tem zapisom teme zelo oodcenjujejo tako mladostnike, kot hranitelje, kot splošno družbo. Res hinavci na2.

Od tretjega leta si v rejništvu, praviš? Takega otroka pa prav nihče v reali ne vpraša, ali bo v družini rejene ali posvojenec, ampak izpeljejo postopke drugače. Tebe, vrtičkarja, pač ne vprašajo.
[/quote]

Ni čisto tako. Vsega nisem pojasnila. Oče si je želel urediti življenje in me potem vzeti nazaj. Se pravi dokler ni soglasja obeh na CSD ni možnosti posvojitve. Razen ko gre za odvzem roditeljskih pravic. So pa mene vedno vprašali kaj si jaz želim. Jaz sem poznala svoje prave starše, ampak ko sem začela živeti pri svojih rejnikih sem videla da je življenje zares lahko lepo. Dala sta mi ogromno. V posvojitev nisem želela, ker sem želela ostati pri tej družini, ta družina pa me ni želela posvojiti oz. ne spomnim se več točno kako je bilo. Vem pa, da oče nikoli ni soglašal s tem. Čeprav ga niti videla nisem nič od 5. leta. Ko je prišla vsa zadeva do sodišča sem bila stara že 10 let. Takrat sem pa tudi sama lahko izrazila svojo voljo.
Nič kar sem napisala si nisem izmislila.
Rejnika sta mi dala vse. Živela sem na vasi, drugega življenja nisem poznala. Seveda se mi je malo sfuzlalo ko sem prišla v velik kraj. Velikokrat so me hospitalizrali tudi na psihiatriji. Pišem zgolj v grobem, ker prej nisem vsega napisala. Preprosto nimam volje niti da bi hodila v šolo, čeprav si želim priti do poklica. Ne da se mi delati. Rada sem s fantom, čeprav se veliko kregava, ampak edino v njemu vidim oporo. In tist en joint ki pokadiva čez vikend mi je edino zadovoljstvo. Rada pohajkujem okrog.
Pišem ker sem lahko anonimna in lahko izlijem najslabše iz sebe.
Daleč od tega da se počutim kot ničvredna. Želim si več pozornosti, želim da se svet vrti okoli mene. Želim si nekoga, ki bi se boril zame in me prosil da naredim nekaj ker mu nekaj pomenim.

Želim si poznati svojo usodo

Zavedaš se,da je tvoje vedenje težavno,problematično,vendar ti ni do sprememb na tem?
Hvala lepa za take finte,tudi lasten otrok,ki ga serje in ne naredi sprememb,oziroma se stanje le še slabša z družbo,gostilnami,alkoholom,…nima več doma kaj delat,temveč v službo in osamosvojit,za vsako delo prijet,ni važno kakšna je šola.
Potem pa si lahko težaven,samo verjemi,ko bo treba zase sam skrbeti,ti ne bo do tega,da bi si še dodatno delala težave.

Mislim, da se, verjetno tudi zaradi mladosti, ne zavedam povsem, v kakšno nevarnost se spravljaš s takim razmišljanjem – nekaj boš morala spremeniti (spremeniti svoj odnos do dela, do službe, postati bolj odgovorna do same sebe), sicer te čaka precej naporno življenje v katerem ti grozi revščina in še več obiskov na psihiatriji. Princev na belem konju, ki bi te rešili, pa ni, veš? Najprej moraš spremeniti samo sebe in več dajati drugim in tudi družbi, da boš pritegnila sposobne in pozitivne osebe v svoje življenje, takšne, s kakršnimi želiš biti obdana. Iz nič ni nič, veš.

Imam posvojenko, ki je malo starejsa od tebe in se ji tudi ne da delat in samo poseda in visi na netu. Je imela vse, solo, sluzbo, zdravo ozjo in sirso druzino, cudovito okolje, bila je od vseh sprejeta, enkratno dekle. Ampak se je odlocila da vse pusti in gre k fantu. Sedaj nima nic.
Jaz ti verjamem. Vse kar si napisala. Ampak tako kot jaz recem svoji, povem tudi tebi, da kakorkoli ze, najti si bo treba sluzbo!! Karkoli. Moja bi lahko delala v svoji stroki, ker ima moznost, ti brez sole pa v kaksni proizvodnji ampak treba je zacet migat in zacet delat.
Jaz sem zelo zalostna ker je tako in vem da sta se tvoja rejnika zelo trudila zate. Daj punca vzemi se v roke in naredi nekaj iz svojega zivljenja. Jaz za svojo se vedno upam, da bo prisla nazaj k tisti pameti, ki jo je imela pred dvema letoma. Upam in drzim pesti tudi zate.

Ni čisto tako. Vsega nisem pojasnila. Oče si je želel urediti življenje in me potem vzeti nazaj. Se pravi dokler ni soglasja obeh na CSD ni možnosti posvojitve. Razen ko gre za odvzem roditeljskih pravic. So pa mene vedno vprašali kaj si jaz želim. Jaz sem poznala svoje prave starše, ampak ko sem začela živeti pri svojih rejnikih sem videla da je življenje zares lahko lepo. Dala sta mi ogromno. V posvojitev nisem želela, ker sem želela ostati pri tej družini, ta družina pa me ni želela posvojiti oz. ne spomnim se več točno kako je bilo. Vem pa, da oče nikoli ni soglašal s tem. Čeprav ga niti videla nisem nič od 5. leta. Ko je prišla vsa zadeva do sodišča sem bila stara že 10 let. Takrat sem pa tudi sama lahko izrazila svojo voljo.
Nič kar sem napisala si nisem izmislila.
Rejnika sta mi dala vse. Živela sem na vasi, drugega življenja nisem poznala. Seveda se mi je malo sfuzlalo ko sem prišla v velik kraj. Velikokrat so me hospitalizrali tudi na psihiatriji. Pišem zgolj v grobem, ker prej nisem vsega napisala. Preprosto nimam volje niti da bi hodila v šolo, čeprav si želim priti do poklica. Ne da se mi delati. Rada sem s fantom, čeprav se veliko kregava, ampak edino v njemu vidim oporo. In tist en joint ki pokadiva čez vikend mi je edino zadovoljstvo. Rada pohajkujem okrog.
Pišem ker sem lahko anonimna in lahko izlijem najslabše iz sebe.
Daleč od tega da se počutim kot ničvredna. Želim si več pozornosti, želim da se svet vrti okoli mene. Želim si nekoga, ki bi se boril zame in me prosil da naredim nekaj ker mu nekaj pomenim.

Želim si poznati svojo usodo
[/quote]

Vsak želi biti samostojen in ustvarjalen, sploh pa mlad.
Čimprej na svoje in sam zaslužiti.
Zato v tvojo inerco ne verjamem.

Punca draga, ni časa za filozofirat in analizirat. Veš da si težavna torej začni delat na tem da boš manj težavna. Tudi če še ne veš kaj bi v življenju za začetek postani manj težavna, ti bo lažje in ostalim okrog tebe tudi. Kamor koli boš šla so neka pravila, večinoma so smiselna včasih se pa najde tudi kakšno nesmiselno. Lahko kršiš pravila, ampak vprašaj se ali si to lahko privoščiš in kam te bo to pripeljalo. Stara si 17 let, zdaj se lahko odločiš za naprej, ker za nazaj ne moreš spreminjat. To si že sama ugotovila. Najprej boš morala začeti drugače razmišljat. Kaj boš brez šole in brez službe? To se vprašaj vsak dan. Kaj boš naredila, da boš manj težavna? Kaj boš spremenila pri svojem vedenju? Kdo ti lahko pri tem pomaga? Veliko jih malo zabluzi potem se skulirajo in grejo naprej.
Ne pripravljaj se na to kako bo brez denarja in oblačil. Pripravljaj se raje za nekaj drugega, za nekaj boljšega. Kaj boš naredila, da boš manj težavna? Kaj boš naredila, da boš popravila stanje z ocenami? V enem letu lahko narediš veliko ali pa nič.
Rada bi lepo živela? Realnost je taka, da te noben ne bo kar tako gledal. Skuliraj se. Naredi to zase. Potem pa korak po korak naprej.

Pusti fanta in pridi k meni kjer ti ne bo nic mankalo =) ocitno te ma aktualen tip sam za afne guncat hehe

Poišči si kakšno delo, službo.
Šele, ko boš imela svoj denar, materialno neodvisnost, boš svobodna.
Ne računaj toliko na druge.

Zelo pazi na svoja dejanja, kajti kamor gre konj gre tudi voz!

Če si ti 17 letna rejenka, sem jaz pa papež! Ok?

Vidim, da so ti psihiatri vzeli voljo do dela in življenja in z njihovo kemijo tisto nekaj razumnosti. Ti ziviš iz dneva v dan zaradi močnih zdravil!

Daj povej, s čim te fopajo, da tako deluješ, gotovo z antipsihotiki??

Dostojanstvo človeku odvzame ravno psihiatrija in zapor. Ta zdravila pa še pamet..

Kaj pa si takega ušpičila, da si te tja zaprli?? Si bila fizično napadalna, do rejnikov ali sebe, kričala v šoli, zakaj? Kar tako človeka ne zaprejo tja. Ko boš stara 18 let, si tudi kazensko odgovorna.

Svetujem ti, da se raje sprijaznis z usodo, da se moraš učiti in delati. V šoli pa ti naj res pomagajo prostovoljci. Ali pa se prepiši v nižji program in ti bodo inštrukcije pomagale.

Po eni strani se čutiš sprejeto pri rejnikih, hkrati se bojiš odslovitve. Če bi res bilo vse vredu z njimi, se ti ne bi bala zapustitve, ali pa ta strah izvira iz kakšne tvoje motnje.

Bistveno pa je, da je ogromno teh težav, ki jih imaš sama s seboj, kriva tvoja otroška izkušnja zavrnitve s strani biološke matere! Sploh se nisi mogla normalno razvijati, oni pa so tebe k psihiatru poslali že pri 7 letih namesto to zmesano babo. Kdo pa zavrne lastnega otroka? Zato pa zdaj nimaš gotovosti vase in stabilnosti. Ali se kdo drug vidi to, kar jaz?

Ko bi vsaj v šoli poprijela, pa bi se zaradi uspeha gotovo bolje počutia.

Seveda se ujema!
Tole ne piše nobena 17 letnica, ampak naša drga Mona, ki si vsak dan izmisli 3-6 tem s tako ali drugačno problematiko.
Se pa sprašujem, če so jo zaposlili na forumu in ji plačajo ali jim to dela brezplačno…
[/quote]
…to dela brezplačno in še bolj je, da kar samo sebi odgovarja…in potem so drugi bolani, zmešani, puhoglavi, čoknjeni, čohnjeni, polarno, viharni…pametno, logično, kapiš…ku ku, ku ku?😂

v bistvu nimaš drugega, kot da ugotoviš, da se lahko zaneseš samo nase.
če se boš zanašala na “partnerja” boš slej ko prej pristala v razmerju, kjer boš vsaj psihično, če že ne fizično zlorabljana. to, da se veliko kregata in kadita jointe, ni glih neka bajna popotnica in fant ne deluje kot človek, od katerega v prihodnosti hočeš biti odvisna.

druge, kot da se brcneš v rit in začneš v šoli konkretno delati, trenutno nimaš. ker na dolgi rok imaš žal zgolj sebe in nikogar drugega. boljše izhodišče, kot si boš naredila s šolo, lažje boš nadaljevala od tu dalje.

da pa nam večini v življenju ne uide tlaka in delo, pa je žal realizem
ne meni, ne tebi

New Report

Close