Jaz včasih z ‘bolho’ …. nisem prevozila 2 km – sem se ustavila in od znotraj pucala ledene šipe, da sm mal vidla. Pot si itak poznal v miže. In to 20 km.
Kašne bremze pa zimske gume.
Danes pa sam šibajo. Pa takrat je blo v tem času že pol metra snega.

spomnim se ko,je bilo zjutraj treba blo it v vrtec,pa me je kdaj ati pobral pri babici ki živi na drugem koncu ljubljane,sem bila pač občasno kdaj tam čez dan pa prespala. In pač imela je hišo zraven njegove službe,kjer je bila uprava. In je prišel s stoenko belo,in ko sva s eodpeljala mimo stavbe sem se mogla skrit dol pod sedež,stlačit z ruzačkom dol,da v upravi ne vidijo da s službenim avtom otroka vozi v vrtec.. spomnim se,sem bla tok pridna “ati a že grem lahko gor sva že mimo?”.. to so bli časi juge,pa službenih avtov in pravil okol tega heh.. zjutraj mraz,spodaj pdo stolom je bil mraz,smeti,jst pa se skrivala z ruzačkom.

Pozimi in poleti z biciklom. Samo če je bilo dosti novega snega, z avtobusom

Oh, jej, pozimi, če še ni bilo spluženo, najprej skidat do ceste, dva otroka napokat na sanke, ju odpeljat v vrtec, jaz pa na vlak.

Pa ko sem ju ravno oblekla v pajace in bunde, tamala reče: mami, mene kakat.

Ponovi vajo, jo sleci, kakat, obleci.
Da bi se po našem strmem klancu vozil v snegu z avtom, ni bilo govora.

Vlak je bil pa zakon. Če ni imel zamude (kar je bilo v snegu zelo pogosto), si bil v Ljubljani v 20 minutah.

Mater, enkrat smo se vozili v neogrevanem vlaku do 1h popoldne. Dol nisi mogel, ker če bi šel dol, bi pristal v metru snega. Sem mislila, da bom zmrznila tam , na tistem vlaku. Ko smo končno prispeli v Lj. sem samo sedla na vlak, ki je odpeljal v obratni smeri in je bil ogrevan.
Tako sem bila ob 2h spet doma, poklicala v službo, naj mi pišejo dopust in to je bilo to za tisti dan.
To je moralo biti okrog leta 84′ ali 85′.

Joj si vas kar predstavljam.
Mladost in čist druga energija v zraku, kajne?
In nič ni bilo težko. Lepi časi.

Vsa prav rada berem. Lep pozdrav!

Kaj ti ob zgornjih zapisih daje misliti, da ni bilo tezko?

Veliko peš hoje je bilo. Tudi ob 5. uri zjutraj, tema, megla, snega do kolen.

Kaj ti ob zgornjih zapisih daje misliti, da ni bilo tezko?
[/quote]

Ne! NIč ni bilo težko. Res!
To se je zdelo normalno. Smo bili utrjeni, ni bilo vozičkov za 1200€.

A veš kaj je važno? V zraku je bila ena pozitiva.
———————————————————————– Tega danes ni. Eno samo cmizdenje, krivice pa to! In res so krivice take, da vsakega mine, da bi bil pošten!

So bile zimske gume.Pa bremze tudi.Samo mi smo šli na bus, pa nas gume in bremze niso brigale.

Jaz sem bila v tistih starih časih še otrok, ampak spomnim se, da ko smo pozimi prišli iz šole, smo samo torbe pospravili, pa ven na smučke in štamfat na bližnji hrib. Vsaj pol razreda nas je bilo vsako popoldne tam do noči. Današnji otroci pa petstotavžent krožkov in obveznosti, zunaj ni nikoli nobenega, samo kašljajo in smrkajo, total neutrjeni. Kaj šele, da bi omenil, da se da tudi štamfat, če ni ogrevana štirisedežnica niti ne gremo ne smučat. Razvajenost, meni se čudijo vsi, ko otrok gre na zunanje treninge tudi pri minus deset.

Kako smo hodili na šiht?
Jaz najprej 2 km peš do postaje, potem pa na avtobus. Avtobus je odpeljal s postaje ob 5.05 uri. Nazaj pa spet: avtobus in 2 km peš, večinoma v hrib, do doma. Tak.

Oh, jej, pozimi, če še ni bilo spluženo, najprej skidat do ceste, dva otroka napokat na sanke, ju odpeljat v vrtec, jaz pa na vlak.

Pa ko sem ju ravno oblekla v pajace in bunde, tamala reče: mami, mene kakat.

Ponovi vajo, jo sleci, kakat, obleci.
Da bi se po našem strmem klancu vozil v snegu z avtom, ni bilo govora.

Vlak je bil pa zakon. Če ni imel zamude (kar je bilo v snegu zelo pogosto), si bil v Ljubljani v 20 minutah.

Mater, enkrat smo se vozili v neogrevanem vlaku do 1h popoldne. Dol nisi mogel, ker če bi šel dol, bi pristal v metru snega. Sem mislila, da bom zmrznila tam , na tistem vlaku. Ko smo končno prispeli v Lj. sem samo sedla na vlak, ki je odpeljal v obratni smeri in je bil ogrevan.
Tako sem bila ob 2h spet doma, poklicala v službo, naj mi pišejo dopust in to je bilo to za tisti dan.
To je moralo biti okrog leta 84′ ali 85′.
[/quote]

16. januar, 1986.
Ljubljana je dobila in obdržala 1 meter snega, ki do marca meseca ni hotel oditi.

Pri nas enako, torbe v kot, se spreoblečt in štamfant na sosedov breg, Vsa vas je bila tam s sankami in smučkami in prav luštno nam je bilo. Pa še ena babica iz neposredne bližine je bila tako prijazna, da je prinesla, kadar je bil res mraz, lonec vročega čaja, zajemalko in jogurtove lončke, da smo si lahko postregli (seveda sami).

Peš, tako kot še danes – zadnjih xy let, prej pa, tako kot ena zgoraj opisuje vaje z vlakom, jaz z avtobusom – smo prišli v Kranj čisto trdi (no, saj tipi so bili veseli.) ). Pa avtobus, ki je imel odhod ob 5.05, je prišel ob 6.15 recimo, če mu je uspelo nafto odtajati, če ne pa še kasneje…….pa tudi za cesto smo parkrat obstali, ko se je umikal, pa falil rob ceste, pa potem pešaka domov……pa je bilo.

Z vlakom. Dobro uro v vsako smer.
V vseh letih ga samo enkrat zamudil.

vedno z nogami ☺

Mi kar solze pridejo na oči, ko vas berem. Kaj smo se imel dobr.
Pa v kakšnih gumjastih škorenjcih. Sploh nisi čutu mraza.
Sam kok je pol bolel, k si se doma ob peči odtajal, ha ha hi hi….

Oh, jej, pozimi, če še ni bilo spluženo, najprej skidat do ceste, dva otroka napokat na sanke, ju odpeljat v vrtec, jaz pa na vlak.

Pa ko sem ju ravno oblekla v pajace in bunde, tamala reče: mami, mene kakat.

Ponovi vajo, jo sleci, kakat, obleci.
Da bi se po našem strmem klancu vozil v snegu z avtom, ni bilo govora.

Vlak je bil pa zakon. Če ni imel zamude (kar je bilo v snegu zelo pogosto), si bil v Ljubljani v 20 minutah.

Mater, enkrat smo se vozili v neogrevanem vlaku do 1h popoldne. Dol nisi mogel, ker če bi šel dol, bi pristal v metru snega. Sem mislila, da bom zmrznila tam , na tistem vlaku. Ko smo končno prispeli v Lj. sem samo sedla na vlak, ki je odpeljal v obratni smeri in je bil ogrevan.
Tako sem bila ob 2h spet doma, poklicala v službo, naj mi pišejo dopust in to je bilo to za tisti dan.
To je moralo biti okrog leta 84′ ali 85′.
[/quote]

Vzorno.

“U pizdovce -;)))”
Tiste rampe na glavni južni železnici na MB Tezno so bile večno zaprte in najebali smo vsi TAMovci in Metalnarji. S te strani MB je prihajalo v te tovarne vsaj 5.000 ljudi v glavnem ob isti uri in to s fičeki, pejeki in sto enkami.

sedaj vam bom opisal kako je bilo leta 1975 pred nabavo Fičota:
pričetek dela ob 6.00

vstajanje ob 4:30
potem pa urejanje peš 20 minut do prvega lokalnega busa, pa na drugi lokalalni bus in ob 5:50 v tovarni.

sedaj je do tja po urejenih cestah 15 minut.

Vedno sem se vozila z mestnim avtobusom, zadnji dve leti pa z avtom, ker v mojo smer vozita le dva avtobusa, ki običajno pripeljeta skupaj, potem pa dooolgo nobenega. Tudi ostale proge vozijo redkeje, kar je še dodaten problem. Če grem z avtom, čeprav je gneča v konicah, si čas vožnje občutno skrajšam. LPP je marsikoga dobesedno prisilil, da se obnaša neekološko.

Leta 1986, kot je že nekdo napisal: snega vrh glave. Jugo brez zimskih gum je počasi in s previdnostjo prišel povsod, kamor smo želeli. Kakšno pluženje! Po živem snegu smo vozili, ampak smo znali pravilno voziti.
Ko pa res ni šlo več, smo v škornjih gazili z otrokom v naročju do vrtca in nato na bus.

Dobra tema…, sam sem se v službo vedno najraj s kolesom vozil, edino, takrat, ko je bil močan naliv, sem šel z avtom. Najbolj mi je ostal v spominu mraz, ko je bilo zunej okoli minus 23 stopinj in so se sodelavci prepucavali al je bilo munis 23 al 24…..
Avtobus, ki je vozil delavce itak ni mogel vžgati, ker je nfta zmrznla jst pa s kolesom čez polje, ker je bil sneg zmrznjen od mraza, kot bi šel po cesti, edini, hehe… takrat sem bil zmagovalec scene in edini v službi s kolesom…

Jaz sem imela veliko srečo, saj imam do avtobusne postaje samo pet minut hoje. Sicer pa prvih pet razredov sem hodila v šolo peš, ker je bila šola v drugem kraju, zadnje letnike osnovne šole pa je bila šola v domačem kraju. Nato v srednjo šolo v Novo Gorico, vozila sem se z avtobusom. Avtobusi so vozili skoraj vsake pol ure, tako da sploh ni bil problem. Avtobus je odpeljal zjutraj ob 6.20, domov sem prišla približno ob 14. ali ob 14.30. Po končani srednji šoli sem se zaposlila, spet sem se vozila z avtobusom, nekaj časa pa je vozil tudi vlak. Nato sem si kupila moj prvi avto – kalimero in sem se vozila v službo z avtomobilom, občasno tudi z avtobusom, ko so bili parni oz. neparni dnevi. Ko sem službo zamenjala, sem se občasno vozila z avtom ali pa z vlakom. Me je pa vedno reševalo to, da sem imela vlak tik pred nosom, do avtobusa pa tudi pet minut hoje. Ko smo začeli otroke voziti v vrtec, smo bili že pravi gospodje, saj smo kupili čisto novo LADO! Počutila sem se kot prava gospa, počutila sem se varno na cesti, saj prej v bovhi sem imela včasih občutek, da me bo na ovinkih dvignilo v zrak. Novo Lado smo kupili davnega 1987. leta. Evo, to so moji spomini!