Noseča in sama
Pozdravljeni..
Imam otroka, starega 11 let, s partnerjem, katerega sem resnično ljubila.. Zanj bi dala vse… On je bil do mene zelo ponižujoč, za nič nisem bila dovolj dobra, vse sem delala narobe, on je pa po njegovo oh in sploh brez konkurence… Tako dolgo me je psihično uničeval, da je ubil vso ljubezen v meni.. Končno sem ga zapustila..
Čez čas sem spoznala mlajšega moškega, v katerega sem se noro zaljubila, saj je bil kar se čustev tiče popolno nasprotje bivšemu… Verjetno bi si takega moškega vsaka želela.. Pa vendar je mene ta zaljubljenost po 3 mesecih minila o ljubezni pa ne duha ne sluha… in pričel mi je iti na živce.. Pogrešala sem samostojnost, odločnost, zrelost in občutek varnosti, kar so bile drugače dobre strani bivšega.. Želela sem ga zapustiti, ker pač to ni to, vendar me je s solzami in prepričevanjem, da bom ga s trudom vzljubila, zmeraj privezal nazaj.. Leto dni sem bila praktično na silo v razmerju, brez ljubezni iz moje strani.. Bolj se je trudil, bolj me je odrival.. Odnose sva imela le še 1x na mesec in zgodilo se je, da sem zanosila… Takrat se je pričela moja največja borba s sabo.. Kaj bo zdaj? Sem obsojena na življenje brez ljubezni? Naj povem, da partnerja nisem objela ali poljubila vsaj že 3 mesece.. Ker ne zmorem.. Spravila sem ga tako daleč, da je postal ves živčen, razumljivo, in prepiri so postali stalnica.. Moje počutje pa iz dneva v dan slabše.. Strah me je tudi, kako vse to vpliva na otročka.. Splav ni opcija!
Partnerja sem zdaj zapustila.. Odleglo mi je.. Pa vendar me je strah.. Kako bom zmogla sama, kako bodo ljudje gledali name…
Prosim za kako izkušnjo, nasvet.. Obsojanj v bistvu ne rabim, ker jih bo menda še dovolj..
Hvala vsem…
Res nisem pričakovala da ste tako nesočutni ljudje ma teh forumih.. O moj Bog.. Mi je prav žal da sem se oglasila.. Človek je v stiski, vi pa udrihate po njem.. Zelo zrelo od vas..
Otroka ne bi nikoli in nikdar dala v posvojitev, ker mi otroci pomenijo ves svet.. Sociala z mojim 1.otrokom nima nič, saj se z bivšim znava pogovoriti in s skupnim skrbništvom skrbiva za otroka najboljše kar se da.. Od države ne pričakujem ničesar, niti ne dobim ničesar, ker znam zaslužiti denar za svojo družino…
Želim vam lepo nedeljo v vaših popolnih življenjih…
eeeee, vidš, to je štala od ženske, no sej to more bit še otrok. Pazi to, tri mesece je bila noro zaljubljena, nakar se zgodi klik v možganih in ji tip doqurči…. ampak ok., ona je ona, kako more tip porivat žensko, ki ga odriva od sebe je pa drugo vprašanje, kakšen sex je to, pa še bolj pošteno vprašenje….., kdo ima v bistvu v tej situaciji večjo štalo v glavi…., jst bi prej rekel tip. Tip, ki pada na kolena, da ženska ostane z njim in ne začuti ženske, kakšan čustva ona goji do njega (tukej je najbolj pomebna ženska milina), jebi ga, to je navaden lole…
Seveda boš zmogla sama! Če si prisiljen v nekaj, nimaš druge, kot da zmoreš. Še vedno je bolje, da si sama, kot pa da otroci odraščajo v bojnem polju med dvema staršema. Ne skrbi, psihično si čisto dovolj močna, kar boš tudi sama ugotovila. Predlagam pa ti, da se to obdobje posvetiš otrokoma in sebi in ne iskanju novega partnerja. Ta bo že prišel, ko bo čas za to. Kar se tiče pa obsojanj- no, tega boš deležna v vsakem primeru, če boš poročena ali samska, imela enega ali pet otrok, če se boš pobarvala na rdečo ali blond… opravljivci bodo vedno, ne oziraj se na njih. Srečno.
Od bivšega si šla z dobrimi razlogi (psihično nasilje z njegove strani, verjetno gre za narcistično osebnostno motnjo).
Naslednjega si pustila, zato ker je copata; navedla si razloge, ki so popolnoma smiselni za žensko.
Jaz te ne obsojam glede ničesar, razen tistega “splav ni opcija”. Razmisli…
[/quote]
Zakaj točno bi ti umoril lastnega otroka???
Zakaj točno bi ti umoril lastnega otroka???
[/quote]
Plod v zgodnji nosečnosti še NI otrok, nima razvitih možganov in ostalih organov in čutil.
Pa enega že ima, katerega bo vsak čas začela butat puberteta.
Vsekakor je za razmislit, če potem obema otrokoma zares lahko nudi vse kar vsak od njiju potrebuje.
Najprej pišeš kako te je bivši psihično mučil, da si se zaradi tega razšla z njim. In zdaj pri drugem pogrešaš zrelost, zanesljivost in varnost, kar naj bi bile lastnosti bivšega?
Po napisanem sklepam, da si ti tista, ki si nezrela, oprosti ampak pri sebi boš morala marsikaj razčistiti, drugače boš vse življenje nesrečna in za tvojo nesrečo bodo po tvojem vedno krivi drugi. Prevzeti boš morala svojo odgovornost .
Beri napisano kot dobronamerno.
Treba bo na presaditev možganov ali pa do psihiatra, ker je jasno kot ‘dan brez oblačka’, da imaš konkretne psihične probleme iz otroštva, sf.ukano familijo po domače povedano. Na tvojem mestu bi naredila splav ali pa dala otroka v posvojitev, ker kakor so tvoji tastari očitno travmatizirali tebe, boš ti uboge nedolžne otroke! Začni delati na sebi in dokler se ne spraviš k pameti, se ne zapletaj v zveze.