Se lahko zanesete na starše, brate ali sestre, da vam bodo v stiski priskočili na pomoč oz. vam bodo nesebično pomagali in stali ob strani?

Jaz žal ne.
Stara sem 40 let. Pri 20 ih sem šla od doma, na svoje. Nikoli nisem od svoje primarne družine nič zahtevala ali pričakovala. Letos sem imela težko leto in sem resnično potrebovala podporo, a jo žal od primarne družine nisem dobila. Potrlo me je. Vedno sem mislila, da držimo skupaj. Da se lahko obrnem na njih v stiski.
Zdaj, ko pa bi jih najbolj potrebovala, ker mi je “zagustilo”,so mi pa obrnili hrbet.
Boli, a se bom pobrala. Hvaležna pa sem za prijatelje, ki so mi nesebično stali ob strani.

Kok tisoč € si hotla in kaj si ti v teh 20 letih od doma naredila zanje?

Naj ti zaupam … NI vse v denarju. Veliko.
Izhajaš iz sebe?

Naj ti zaupam … NI vse v denarju. Veliko.
Izhajaš iz sebe?
[/quote]

Ne verjamem. En razlog mora bit da ti družina obrne hrbet. Ga že nočiš povedat al videt.

Ne verjamem. En razlog mora bit da ti družina obrne hrbet. Ga že nočiš povedat al videt.
[/quote]
Na tem svetu obstaja vse vrste ljudi in anomalij. Najmocnejsi in najsvetlejsi ljudje izhajajo iz najbolj bednih zivlj.razmer. Ker vedo, ker cutijo, ker so odloceni sami bili drugacni. Tako pridejo ven za clovestvo najlepsi empati.

Da,na mojo sestro se lahko zanesem,v največjem dreku mi bo pomagala in mi je že neštetokrat,tudi finančno. In velja obratno,stokrat sme jaz njej že pomagala in stokrat ji še bom. Ena drugi sve opora in dobre prijateljice.

Ja, seveda. V družini si pomagamo med seboj. Zdaj smo ostali brez staršev in ostali povezani. Oba brata živita precej stran, pa se dobimo vsaj 1 x na mesec, slišimo se večkrat na teden. Pomagamo si na vse načine, tudi finančno, če je treba. K sreči smo vsi trije precej šparovni in delovni.

Letos spomladi sem zbolela. Sem 40+. Ob strani mi je stala in mi še stoji moja družina (mož in otroka), nekaj prijateljev, sodelavcev, nekateri sorodniki… sestra žal ni med temi.

jaz si sploh ne predstavljam življenja brez svoje ožje in primarne družine., pri as je samoumevno, da si pomagamo. v kakršnem koli pogledu. če kdo potrebuje dolgotrajnejšo pomoč, tudi finančno, dobi tudi to. pa se ne slišimo pogosto. nekajkrat na leto, ali pa ko ima kdo problem. smo pa same ženske – mati, sestre, hčere.

Nimam svojih sorojencev…žal. Mož pa ima še dva…dokler so imeli koristi od njega, ko je moral poskrbeti za celo družino, pa dokler smo hodili pomagat pri vsakem delu na kmetiji, so bili vsi zainteresirani za njega, nas pogosto obiskovali, itd…zdaj, ko ga ne rabijo več, se ne spomnijo, da bi kaj prišli naokoli, za rojstni dan pridejo voščit tedne po tem (no, pa vsaj pridejo) amapk se mi zdi, da samo zaradi tega, ker je to njihova “dolžnost”, da lahko rečejo, da so bili ob njem ob tem dogodku.
Še lastna mati je pozabila, koliko je naredil za njih vse…

Sicer gremo na obiske, ampak je vse tako narejeno, da je za bruh…

Imam samo eno sestro in nanjo se lahko popolnoma zanesem. Ona in njen mož sta bila vedno “na dosegu roke”, kadar sem potrebovala pomoč. Obratno pa sem tudi jaz njima po svojih močeh pomagala.

v stiski si pomagamo med seboj, pa tudi sicer.
Kaj pa si želela od svojih?

Normalno, da se najprej obrneš na svoje, tudi oni vedno najprej pokličejo mene, če je kriza.
Ni pa samoumevno, da znajo ali zmorejo vedno konkretno pomagati, včasih je dovolj samo moralna podpora.

Pri nas se mi zdi, da me bratova žena in njen sin ne marata, ampak ko sem pa v stiski, mi pa pomagajo.
Rekla ti bom takole – ni pomembno kdo ti v stiski pomaga, važno je, da imaš pomoč od nekoga.

To da se s primarno družino razdvojiš je hudo, vendar obstaja nekje nek vzrok zakaj je tako. Ne da te obsojam, ne gre za to, lahko pa skupamo ugotavljati kaj bi bilo lahko vzrok situaciaji. Včasih na situacijo gledamo s popolnoma drugačnega vidika kot druga oseba in obe sta popolnoma prepričani v svoj prav. Komu zameriti?? Če si bila letabrezbrižna do njih, ti mogoče kažejo ogledalo kako je, če so to leta in leta doživljali od tebe. Je hudo zate, samo verjetno je bilo tudi za njih, če gre za to. Kaj je bilo, da niste našli skupnega jezika? Ti najbolj poznaš odgovore. Ja, zgodi pa se tudi, da so starši zamerljivi, neodrasli, ampak pametnejši naredi korak k drugi strani. Malo poglej vase, življenje te očitno kliče, da določene stvari rešiš, poravnaš … Hočeš ali ne, oboji potrebujete eden drugega.

Različne družine, različne situacije. Pri nas imamo tako:

Sestra si je pred leti urejala stanovanje, vselila sta se dobesedno v beton, ker nista imela druge možnosti. Že visoko noseča je vprašala starše, z velikim cmokom v grlu, če bi jima lahko primaknili kaj denarja, da stanovanje naredita bolj primerno bivanju, preden se otrok rodi. Dobila je odgovor, da finančno ji pa res ne moreta pomagati, ker da nimata. Da pa ji lahko dasta kakšno roko. No, tudi roke ni bilo, to smo dali prijatelji in sama, kot sestra, z velikim veseljem.

Brat se je preselil iz premajhnega stanovanja v stanovanje po željah. Te želje niso majhne, tako da je pred vselitvijo v sicer vseljivo stanovanje prišla na vrsto komplet renovacija. Kupnina od starega stanovanja je šla za stari kredit, za novo je dala banka nov kredit, renovacija pa je bila izpeljana z denarjem, ki je prišel od… no, na lotu nista zadela, tako da ta vir ne pride v poštev 🙂

Tako da ja, ni enostavno. Nekateri rečejo oz. prosijo za malenkost, z veliko težavo, pa izvisijo, v težki, težki situaciji. Drugi pa imajo vehementne cilje, za katere jim je samoumevno, da se jih dosega s pomočjo vseh dosegljivih okrog sebe.

Jaz sem se od vsega skupaj že precej časa nazaj gladko distancirala. Ker sem z opozarjanjem na neenako obravnavo potomstva obveljala za glavno bi*** in za glaven problem v družini. Sem vir vseh nesporazumov, v glavnem 🙂

Edino družina je tisto, na kar se lahko VEDNO zaneseš. Primarna družina, da ne bo pomote. Oče, mama, sorojenci so vedno pripravljeni pomagati. Tako ali drugače. Hudo je, če je drugače.

Jaz nimam drugih prijateljev, ker se je vedno izkazalo, da ni pravo. Posebno žensk se je treba pazit. Na brata pa se lahko vedno zanesem. Sem njuna ljubljenka in seveda ljubljenka staršev. Ampak tudi jaz pomagam bratovim otrokom, pri selitvi, pri inštrukcijah, pri varstvu.

vedno … in obratno tudi. sem mnenja da so za odnose v družinah vedno odgovorni starši.

“Ali vam starši/ bratje/ sestre pomagajo v stiski?”

Ej jamračica, pravilno vprašanje bi bilo, ali vam ……. pomagajo v stisko?

Saj vem da ne veš zakaj, ampak te bo življenje že naučilo! ;-)))

Da ,mi držimo skupaj in si pomagamo na različne načine. Meni je družina na prvem mestu in tako vzgajam tud otroka

Ni nujno, da se družini zameriš ali da si naredil kaj slabega.
Moj mož se naprimer nikoli ne obrača v stiski na svoje starše, pa ne zato, ker mu ne bi pomagali, ampak ker ga vedno napadeta – v smislu, “ti si kriv, nimaš pojma, kako ti je to ratalo, zakaj nisi to.. itd”. Sicer mu potem pomagata, ampak mečeta pod nos vse vedno in vztrajno.
Jaz priznam, sem druga skrajnost – mama in oče sta “on speed dial” . Mislim, da niti to ni zdravo. Na srečo, je to bolj redko.

Tako kot v moji primarni družini (mama, sestra) kot pri moževi (sestri, pokojni starši) si pomagamo medsebojno tako, kot le lahko. Ker sva midva finančno najmočnejša od vseh, po potrebi pomagava tudi tako, sicer pa smo si v oporo, pomoč in skrb, kadarkoli in brezpogojno. To je vse od čustvene opore (mislim, da je to najbolj dragoceno) do pomoči pri delu ali opravkih. Pa mislim da nihče od nas ne dela na način ‘dam, da boš tudi ti meni’, ampak gre res za dejanja zaradi navezanosti en na drugega. Sem vesela da je tako.

Ne verjamem. En razlog mora bit da ti družina obrne hrbet. Ga že nočiš povedat al videt.
[/quote]

Kakšno knjigo bo treba prebrat, mogoče revijo za začetek….En razlog more bit, da ti družina orne hrbet, haha ta je pa dobra. Malo morje je razlogov zakaj v družinah prihaja do nesoglasij, žalostno, da so ljudje v letu 2018 tako NEIZOBRAŽENI IN SPLOŠNO NERAZGLEDANI!

Ah, družina sploh, meni še bivše stojijo ob starni in se me ne morejo nikakor odreč, če ne drugače, zahtevajo da jih vidim vsaj na sodiščih.😁

Žal mi je zate. To ni prijeten občutek, čeprav te ojača.

Sam imam obratno situacijo – občutek imam da se vedno lahko zanesem nanje in to v popolnosti. Do zdaj je bilo tako in je preverjeno – razen če se kdaj spustim v kakšno traparijo. Pri tem se mi zna zgoditi, da me ne podprejo – a to tudi niso nujne zadeve.
Velja tudi obratno. Ne podpiram občasnih neumnosti – a če gre za kaj resnega in me kdo od mojih kaj prosi – lahko dobi vse kar imam. Kar je moje, je tudi njihovo.
Tudi za moje stvari sem jim že velikokrat povedal – da kadar ne uporabljam sam, lahko vedno vzamejo in uporabijo. Res se zgodi zelo redko in večinoma vedno dobim v boljšem stanju, kot sem dal… Npr natankan avto, bolj čisto stanovanje, očiščen sesalec, itd

o mojih stiskah ne govorim z mojo primarno družino. v mojih mladih letih nisem bila nič vredna pa sem se naučila molčati.
ko me rabijo jim pomagam. ravno danes sem 100 km daleč peljala bratu denar.
misliš, da sem komu povedala, da se mi je dva dni nazaj sesul svet, konec partnerske zveze. ne, ne govorim o svojih problemih. imam hvala bogu prijateljice.
če bi zdaj kaj rabla, bi mi verjetno stali ob strani, a zdaj se jim ne morem odpreti…..